Jedro

Tožnik se je poškodoval pri delu, ko je hodil po neurejenem gradbišču, poraščenem z visoko travo, v kateri se je nahajala deska, iz katere je štrlel žebelj. Tožnik je kot voznik tovornjaka ob dostavljanju in nalaganju tovora moral pogosto hoditi po različnih deponijah in gradbiščih, kjer je po tleh ležalo veliko nevarnih odpadkov. Iz ocene tveganja za delovno mesto voznika kamiona izhaja, da so kot obvezna osebna varovalna oprema predpisani tudi zaščitni čevlji s kapico, ki prepreči vbod koničastega tujka v nogo. Zato bi tožena stranka morala tožniku zagotoviti zaščitno obutev, ki bi tožnika ščitila pred vbodi koničastega tujka. Ker tega ni storila, je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je utrpel tožnik v obravnavani nezgodi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 4.130,00 EUR nadomesti z zneskom 3.850,00 EUR, posledično pa se spremeni znesek v III. točki izreka 5.470,00 EUR v znesek 5.750,00 EUR. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 4.130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2011 dalje do plačila in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 464,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2011 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. in II. točka izreka). Zavrnilo pa je višji zahtevek za nepremoženjsko škodo, v znesku 5.470,00 EUR in 198,85 EUR za premoženjsko škodo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 77,17 EUR v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe (5.668,85 EUR) in zoper sklep o stroških postopka se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik 30 % sokriv za obravnavano delovno nezgodo in posledično tudi škodo, saj je za nezgodo in posledično škodo v celoti objektivno in subjektivno odgovorna tožena stranka. Tožnik pa meni, da mu je sodišče prve stopnje tudi po višini prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti zdravljenja in za strah ter je v celoti neutemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti zdravljenja uveljavljal plačilo 7.000,00 EUR, za prestrani primarni in sekundarni strah 900,00 EUR in za doslej pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti 1.700,00 EUR. Torej skupaj 9.600,00 EUR. Tožnik meni, da je odškodninski zahtevek utemeljen v celoti, tako po temelju kot po višini in je sodišče tožniku neupravičeno prisodilo sokrivdo do 30 % iz razloga, ker tožnik ni ravnal dovolj skrbno, ko je hodil po gradbišču. Sodišče je ugotovilo, da je toženec kot delodajalec kršil predpise o VPD, ker tožniku ni priskrbel ustreznih varovalnih čevljev, ki preprečujejo vbod koničastega tujka v nogo in bi zaščitno obuvalo tožniku lahko preprečilo poškodbo, zato je za obravnavano delovno nezgodo izključno odgovoren delodajalec. Tožnik je pri hoji po gradbišču sicer predvidel razne gradbene odpadke in je temu ustrezno tudi previdno hodil po gradbišču, ni pa mogel predvideti iz deske štrlečega nevarnega žeblja. Glede na navedeno je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo 30 % sokrivdo. Prav tako se tožnik ne strinja s prisojenimi zneski iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti zdravljenja, saj je izvedenec medicinske stroke potrdil trditve tožnika, da so v času bolovanja tožnikove skupne primarne bolečine trajale 4 mesece, da je tožnik krajši čas ob vbodu žeblja pretrpel hude telesne bolečine, in da je občasne telesne bolečine srednje intenzitete trpel še dva meseca in je potreboval zdravila za lajšanje bolečin ter so se bolečine slabše intenzitete pojavljale še dva meseca po končanem zdravljenju, ob napornem gibanju stopala ter vremenskih spremembah. Sodišče bi moralo upoštevati kronološki potek dolgotrajnega zdravljenja, vključno tudi znatne neugodnosti vnetnega zapleta, dvakratni kirurški poseg ter gnojenje v globokem delu rane, kar je izvedenec izčrpno navajal v svojem mnenju. Sodišče pa je tožniku priznalo, od zahtevanih 900,00 EUR za primarni in sekundarni strah le 500,00 EUR, torej mu je iz tega naslova zavrnilo kar 400,00 EUR, kar je po mnenju tožnika neutemeljeno. Prav tako je sodišče zavrnilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v zahtevanem znesku 1.700,00 EUR, kar je prav tako po mnenju tožnika nepravilno, glede obsega doslej pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik se je kasneje zaposlil pri A. in sedaj opravlja delo poštarja, ki je pretežno stoječe delo, zato ima občasne bolečine, ki po krajšem mirovanju izzvenijo, vendar si mirovanja tožnik v času delovnih dni praktično ne more privoščiti. Tožnik še vedno čuti bolečine tako pri stopanju po stopnicah, pri stopanju po neravnem terenu, pri daljši hoji. Zaradi navedenega se je tožnik tudi odpovedal planinarjenju, pohodništvu, igranju nogometa in košarke, kar mu vsekakor povzroča duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik se pa ne strinja z odmero stroškov postopka, saj meni, da bi mu sodišče moralo priznati vse stroške postopka v skladu z ZOdvT, ker so bili potrebni za uveljavitev zahtevkov. Glavnina stroškov, ki je nastala s tem, ko je sodišče opravilo kar pet narokov, je izključno posledica nekorektnega negiranja obravnavane delovne nezgode s strani tožene stranke. Tožnik je v delovnem sporu delno uspel, izvedba z dokazom izvedenca medicinske stroke pa je bila potrebna, saj mu je sodišče prve stopnje iz naslova nepremoženjske škode, tudi na podlagi izvedenskega mnenja prisodilo znesek 4.594,01 EUR. Ob upoštevanju so podani vsi pogoji zato, da sodišče naloži vse stroške postopka toženi stranki skladno z 38/1. členom ZDSS-1. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tudi tožena stranka, ki ne soglaša z dejanskimi in materialnimi zaključki sodišča prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče v obrazložitvi povzelo izpovedbo tožnika o razlogih za poškodbo dne 24. 7. 2009, čeprav obstajajo dokazi, ki ovržejo trditev tožnika o tem, kje in na kakšen način se je tožnik spornega dne poškodoval. Ko je sodišče dokazno ocenjevalo izpovedbe prič, izvedenca B.B. in izpovedbo osebnega zdravnika, je po mnenju tožene stranke neenako obravnavalo pravdni stranki, saj je sodišče glede vseh prič, ki jih je predlagala tožena stranka ocenilo, da so priče izpovedale neverodostojno. Tožena stranka je kot pričo predlagala C.C. zato, ker je bil zadnji, ki se je dne 14. 9. 2009, po zaključku delovnega dne, srečal s tožnikom in bi lahko potrdil, da mu tožnik ni omenil, da se je pri opravljanju dela poškodoval, s tem, ko je stopil na žebelj. Prav tako je sodišče obširno zaslišalo pričo D.D., ki je natančno opisal stanje v času sanacije strehe objekta na E. 2 v F. in tudi povedal, da po travnati površini niso ležale nobene lesene odpadne deske. Priča je jasno izpovedal, da so bili prav v predelu, kjer je tožnik nameščal prazen kontejner poslovni prostori, kamor so zahajale stranke in da so se na tem območju tudi igrali otroci, zato ni logičen zaključek sodišča, da je tožnik verodostojno izpovedal, vendar pa mu pri tem ni zastavilo vprašanje, zakaj ni fotografiral mesta nezgode, čeprav je z mobilnim aparatom fotografiral vbodno rano. Zato tožnikova izpoved ni prepričljiva in če je sodišče štelo, da je priča D.D. neprepričljiva priča, ni dokazno sprejemljiva zavrnitev ostalih predlaganih dokazov. Sodišče je tudi štelo, da sta neverodostojni priči G.G. in H.H.. Res je sicer, da je tožena stranka na obrazcu ER 8 potrdila, da se je tožnik navedenega dne poškodoval na delu, vendar je I.I. prepričljivo izpovedala, da je obrazec izpolnila, ker se je bala morebitne odgovornosti, če obrazca ER 8 ne bi potrdila. Prav tako je iz zaslišanja zdravnika J.J. dr. med. na zadnjem naroku očitno, da ni govoril resnice, saj se je izogibal posredovati pisne dokaze, ki jih je zahtevalo sodišče že pred neposrednim zaslišanjem. Osebni zdravnik je na zaslišanju dne 4. 3. 2013 izpovedal, da ima v osebnem kartonu tožnika zapisano, da se je dne 14. 9. 2009 poškodoval pred pol ure v službi. Ta izpovedba pa ni resnična, ker je očitno, da je osebni zdravnik osebni karton na novo spisal. Prav tako izvedenec v dopolnitvi mnenja, niti v osnovnem mnenju ni zapisal, da bi kjerkoli v osebnem kartonu tožnika pisalo, da se je dne 14. 7. 2009 poškodoval v službi. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca K.K. iz decembra 2012 je razvidno, da se je tožnik pri osebnem zdravniku po 14. 7. 2009 ni javil vse do 7. 8. 2009. V zvezi z medicinsko dokumentacijo obstajajo protislovja, zaradi česar sodišče izvedenih dokazov ne bi smelo razlagati v škodo tožene stranke. Tožnik svojega delodajalca niti ob zaterjevani nezgodi niti ob koncu delovnega časa ni obvestil o nezgodi, temveč je toženo stranko obvestil šele v večernem času, da je stopil na žebelj. Sodišče je tudi verjelo tožniku, ki je izpovedal, da je imel na dan nezgode obute tenis copate in da je ves čas zaposlitve od toženca zahteval, da mu zagotovi ustrezne čevlje. Tožena stranka meni, da je bila tožnikova dolžnost, da odkloni delo pri katerem bi bilo ogroženo njegovo življenje in zdravje. Glede na to, da tekom postopka sploh ni dokazano na kakšen žebelj naj bi tožnik stopil tudi ni mogoče presojati njegove trditve glede primernosti obuvala. Sodišče pa tudi ni upoštevalo izpovedbe C.C., ki je povedal, da je imel tožnik na razpolago zaščitne čevlje, vendar je uporabljal svoje iz prejšnje firme. Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče D.D., ki je izpovedal, da je bilo gradbišče primerno urejeno, da je okrog stavbe bila asfaltirana površina in da je bilo dvorišče utrjeno oziroma posuto. Priča D.D. je tudi izpovedal, da tožnik ni imel nobenega razloga, da je hodil po travnatem predelu. Tožnikova dolžnost bi bila, če je dejansko stopil na žebelj, da bi poklical delodajalca, ki bi zagotovo takoj prišel na sam kraj, poklical D.D., od katerega je imel telefonsko številko in g. L.L. in bi na kraju samem ugotavljali dejansko stanje. Sodišče je tudi storilo bistvene kršitve pravil postopka, saj v okviru procesnega vodstva, po 285. členu ZPP, ni izvedlo predlaganih dokazov. Tožena stranka meni, da gre za izključno krivdo tožnika, saj tožnik ni pravočasno prijavil poškodbe pri delu toženi stranki, prav tako kasnejše zbiranje dokazov dokazuje zasledovanje tožnikovega odškodninskega interesa za poplačilo škode od tožene stranke. Tožena stranka pa se tudi ne strinja z dosojeno višino odškodnine za bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja v višini 5.000,00 EUR, ker je po njenem mnenju le-ta pretirana in ni skladna s sodno prakso. Ne strinja se tudi glede dosojene odškodnine za primarni in sekundarni strah in meni, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino iz tega naslova in da tožnik tudi ni upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Nepravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z zahtevkom za povrnitev materialne škode strinjala, saj je tožena stranka prerekala zahtevek v celoti, tako po temelju kot tudi po višini. Sodišče za prisojeno premoženjsko škodo ni imelo pravne podlage, ker sam Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v 13. členu daje pacientu pravico do povrnitve stroškov prevoza povezanih z zdravljenjem. Sodišče bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP, pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije preveriti, če je tožnik prejel povrnjene stroške prevoza v zvezi z zdravljenjem, kajti nihče ni upravičen do povrnitve dvojnih stroškov. V tem delu gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa tudi za postopkovno kršitev 285. člena ZPP. Tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje in priglaša stroške pritožbe.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Obstoj bistvenih kršitev pravil postopka navaja tožena stranka v pritožbi le pavšalno, zaradi navedenega je pritožbeno sodišče obstoj bistvenih kršitev pravil določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 39. člena ZPP presojalo v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe, vendar ni ugotovilo nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti. Nasprotno razlogi o odločilnih dejstvih so povsem jasni in razumljivi.

Med strankama v postopku je bila sporna okoliščina, ali se je tožnik dne 14. 7. 2009 poškodoval pri opravljanju rednega dela, pri kamionski dostavi kontejnerja za odpadli material na gradbišče na E. ulici 2 v F.. Tožnik je zaterjeval, da se je navedenega dne, okoli 14:00 ure, poškodoval pri delu, ko je hodil po neurejenem gradbišču, poraščenem z visoko travo, v kateri se je nahajala deska, iz katere je štrlel žebelj. Tožena stranka pa je nasprotno trdila, da se tožnik ni poškodoval na delu in da je prepričana, da se je poškodoval doma na domačem dvorišču, kjer je imel kup odpadnega ostrešja, iz katerega so štrleli dolgi žeblji. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo, zakaj verjame tožniku, da se je spornega dne, okrog 14:00 ure, zgodila nezgoda tako, kot jo je opisal tožnik in da se je okoli 15:00 ure istega dne oglasil pri zdravniku J.J. dr. med. v M., kar je navedeni tudi potrdil. Po vpogledu v osebni zdravstveni karton je zdravnik obrazložil, da je bil navedenega dne tožnik sprejet kot nujni primer, da se je približno pol ure pred obiskom pri osebnem zdravniku v službi pičil na žeblju. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da je o okoliščinah sporne nesreče zaslišalo tudi priče H.H., G.G., D.D. in C.C. in zakaj njihovim izpovedbam ni verjelo ter zakaj jih je štelo za neprepričljive. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo pravno podlago, na kateri je presojalo obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke in navedlo, da gre za krivdno odgovornost delodajalca. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 43. člen ZDR, ki določa, da je dolžan delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev in Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji). Po 5. členu ZVZD je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu, v ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, kakšno ustrezno opremo - zaščitno obutev bi morala tožena stranka zagotoviti tožniku glede na to, da je tožnik kot voznik tovornjaka, ob dostavljanju in nalaganju tovora, moral pogosto hoditi po različnih deponijah in gradbiščih, kjer je po tleh ležalo veliko nevarnih odpadkov. Pri tem se je sodišče oprlo na izjavo o varnosti z oceno tveganja za delovno mesto voznika kamiona (priloga B12), kjer je v točki C naveden seznam osebne varovalne opreme, ki jo mora delodajalec zagotavljati delavcu na delovnem mestu voznik kamiona. Za voznika je predvidena varovalna oprema - varovalni čevlji, ki se uporabljajo pri gibanju po deloviščih, pri razkladanju in nakladanju vozila, pri vzdrževanju vozila in stroja TGM, pri vseh delih, kjer je nevarnost padca materiala na noge, stiska nog ali vboda koničastega tujka v nogo, itd.. Ker iz ocene tveganja za to delovno mesto jasno izhaja, da so kot obvezna osebna varovalna oprema predpisani tudi zaščitni čevlji s kapico, ki prepreči vbod koničastega tujka v nogo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala tožniku zagotoviti zaščitno obutev, ki bi tožnika ščitila pred vbodi koničastega tujka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pravilen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke in ni podana objektivna odgovornost za škodo, kot jo uveljavlja tožnik. Objektivna odgovornost je podana pri škodi, ki izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti. Glede na ustaljeno sodno prakso je nevarna dejavnost tista, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka (nezanemarljive) škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik (2. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Gre za nedoločen pravni pojem ali pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru zapolni sodna praksa. Ta je postavila tudi nekaj splošnih razmejitvenih kriterijev, med objektivno ter krivdno odgovornostjo. Med njimi je tudi opredelitev, da se pravila o objektivni odgovornosti ne morejo uporabljati takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna, zaradi dejanj ali opustitev imetnika oziroma tistega, ki se z dejavnostjo ukvarja. Tako dejanje ali opustitev utemeljuje krivdno odgovornost (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 26/2010 z dne 13. 9. 2011).

Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker je verjelo le izpovedi tožnika, medtem ko je priče, ki jih je predlagala tožena stranka, ocenilo za neverodostojne. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj je verjelo tožniku in osebnemu zdravniku tožnika ter zakaj je štelo, da sta neverodostojni izpovedi G.G. in H.H.. Prav tako je sodišče prepričljivo obrazložilo, zakaj ni verjelo priči D.D.. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da v kolikor je tožnik menil, da bi bilo ogroženo njegovo življenje in zdravje, bi moral delo (hojo po gradbišču) odkloniti. V skladu z definicijo delovnega razmerja opravlja delavec delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, kar pomeni, da je za organizacijo dela, vključno z nadzorom nad izvedbo organizacijskih navodil odgovoren delodajalec. Z vidika zagotavljanja varnih delovnih pogojev pa ZDR (1. odstavek 43. člena), kot Zakon o varstvu in zdravju pri delu (5. člen), še posebej nalagata aktivno vlogo delodajalcu, v čigar interesu poteka delovni proces, zato je delodajalec dolžan organizirati delo tako, da omejuje verjetnost nastanka škodnih dogodkov. Obvladovanju raznih tveganj so namenjeni predpisi o varstvu pri delu, ki nalagajo ustrezne ukrepe za zmanjševanje tveganj. Glede na navedeno je pravilno sodišče prve stopnje zaključilo, da ni mogoče na tožnika prevaliti krivde, da bi moral odkloniti delo in s tem preprečiti nastanek nezgode.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo denarno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpisala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (1. in 2. odstavek 179. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je v skladu s 179. členom OZ prisodilo pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, ker je presodilo, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine sodišče presoja pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je poškodovanec utrpel, trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajanje posledice, ki ju zaradi nezgode utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vtoževano odškodnino iz vseh naslovov.

Tožnik si je v delovni nezgodi dne 14. 7. 2009 poškodoval stopalo desne noge in sicer je utrpel vbodno rano, ko je stopil na žebelj, ki so jo nato zdravili v kirurških travmatoloških ambulantah SB F. in kljub kirurški povečavi vbodne rane z izrezom kožnega roba rane in zdravila proti vnetju (antibiotikov), je prišlo do vnetnega zapleta. Tožniku so namestili dokolensko hodilno mavčno longeto, pri hoji je moral uporabljati bergle za razbremenitev desne noge. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o višini denarne odškodnine za pretrpele in bodoče telesne bolečine v celoti upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. sci. K.K., dr. med., specialista kirurga in ocenilo, da je glede na intenziteto pretrpljenih bolečin, ki jih je tožnik trpel zaradi škodnega dogodka in številnih nevšečnosti pri zdravljenju, ki so povezane tudi z vnetnim zapletom rane primerna odškodnina za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem 5.000,00 EUR (2.000,00 EUR višji zahtevek pa zavrnilo). Tožnik je namreč na podlagi mnenja sodnega izvedenca skrčil tožbeni zahtevek iz tega naslova na 7.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je glede opisane telesne bolečine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin v podobnih primerih, po stališču pritožbenega sodišča, primerno dosodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 5.000,00 EUR.

Prav tako je dosojena odškodnina iz naslova strahu primerna in ni v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, kot to skuša prikazati tožena stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine v znesku 500,00 EUR pravilna in skladna tako z določbo 179. člena OZ kot s sodno prakso.

Sodišče prve stopnje pa je v celoti zavrnilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v zahtevanem znesku 1.700,00 EUR, ki jih je tožnik uveljavljal zaradi posledic nesreče pri delu, ko je oviran pri vsakodnevnem profesionalnem delu in pri rekreaciji, težave ima pri delu šoferja, ker ga bolečine v stopalu motijo pri vzpenjanju na tovorno vozilo in pri sestopanju. Tožnik je trdil, da je zaradi bolečin, ki jih povzroča direkten pritisk na mesto brazgotine moral opustiti tako planinarjenje, pohodništvo, igranje nogometa in košarke, kar mu povzroča duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi delovna nesreča pri tožniku pustila trajne posledice oziroma nobene anatomske spremembe na druge anatomske strukture, ki bi lahko bile vzrok za ponavljanje bolečin pri gibanju prstov, bodoče oziroma zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki tožniku iz tega naslova ni dosodila odškodnine.

Glede na navedeno je neutemeljena tako pritožba tožnika kot tožene stranke v zvezi z višino odmerjene odškodnine. Pravilno pa pritožba tožene stranke opozarja, da je sodišče pod točko 15 obrazložitve napravilo računsko napako, ko je tožniku skupaj priznalo 5.900,00 EUR odškodnine, čeprav mu je iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja prisodilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR in iz naslova strahu v višini 500,00 EUR, kar predstavlja znesek 5.500,00 EUR in ne 5.900,00 EUR, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe. Ob upoštevanju 30 % soprispevka tožnika pa odškodnina skupaj znaša znesek 3.850,00 EUR in ne znesek 4.130,00 EUR, kot je to izračunalo sodišče prve stopnje zaradi napačnega seštevka posameznih postavk dosojene odškodnine. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugotovilo soprispevek tožnika k nastali škodi. Sodišče je pravilno ocenilo soprispevek tožnika v višini 30 %, saj se je v dokaznem postopku izkazalo, da je pri svojem delu opustil potrebno pazljivost. Odgovorna oseba se razbremeni odškodninske odgovornosti v sorazmerju z ravnijo neskrbnosti ravnanja oškodovanca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi se tožnik moral zavedati nevarnosti terena (gradbišča), zaradi česar bi moral glede na delovne izkušnje in okoliščine obravnavanega dogodka postopati bolj skrbno in previdno. Zagotavljanje ukrepov za zagotovitev varnosti pri delu je naloga delodajalca, vendar sme in mora delavec, ki pri delu naleti na možnost nastanka nevarnosti za zdravje in življenje pri delu, o tem obvestiti svojega nadrejenega in po potrebi opustiti opravljanje nevarnega dela.

Pritožbena trditev tožene stranke, da bi sodišče v zvezi z zahtevkom za materialno škodo, ko je zapisalo, da je verjelo tožniku, da je opravil za potrebe zdravljenja 1138 km, moralo po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in preveriti, če je tožnik prejel povrnjene stroške prevoza v zvezi z zdravljenjem s strani zavoda, pa predstavlja pritožbeno novoto pa tudi sicer bi sodišče prve stopnje lahko poizvedbo opravilo pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije le, če bi tožena stranka v zvezi s tem podala trditveno podlago, saj izvedba dokaza po uradni dolžnosti, na podlagi 34. člena ZDSS-1 v povezavi s 7. in 212. členom ZPP pride v poštev šele, ko so izvedeni vsi predlagani dokazi, pa sodišče še vedno ne more ugotoviti relevantnega dejstva. V sporni zadevi pa tožena stranka ni predlagala izvedbe dokaza, da se pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije preverijo podatki, glede izplačila stroškov prevoza povezanih z zdravljenjem tožniku.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Stranki s pritožbo nista uspeli, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi 165. členom ZPP krijeta stranki sami.