Jedro

Upoštevaje tožničino premoženje in prihranke otrok je bil presežen cenzus za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči, ki ga je v spornem obdobju določal 23. člen ZSV. Zato tožbeni zahtevek, da se za tožnico in mladoletna otroka prizna pravica do denarne socialne pomoči, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 11. 2011 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 22. 9. 2011 ter da se tožnici zanjo in za nedoletna otroka prizna pravica do denarne socialne pomoči za čas od 1. 9. 2011 do 30. 11. 2011 v višini 369,04 EUR mesečno. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči vložila 17. 8. 2011. Na podlagi 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010), ki se uporablja od 1. 6. 2011, se denarna socialna pomoč dodeli družini, ki ne dosega ali presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Po določbi 25. člena ZSVarPre je način ugotavljanja prihrankov predpisan s Pravilnikom o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči. Niti iz pravilnika niti iz zakona ne izhaja, da se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči upoštevajo tudi prihranki nedoletnih otrok, temveč le premoženje upravičenca. Enako je določal tudi 21. člen Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/1992 s spremembami) in na njem temelječ Pravilnik o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči, ki v 3. členu prav tako govori le o prihrankih upravičenca. Stališče, da otroka spadata v družino in da se tudi njuni prihranki štejejo kot premoženje družine je napačno. Otroka res spadata v družino, vendar se njuno premoženje ne more šteti za premoženje družine oziroma premoženje s katerim lahko družina razpolaga. Premoženje nedoletnih otrok je pod posebnim pravnim režimom. Tako po 111. členu ZZZDR premoženje otrok starši ne smejo odsvajati brez dovoljenja Centra za socialno delo in še to le v primeru njihovega preživljanja, vzgoje in oskrbe, ali če to zahteva kakšna druga njihova korist. Izjemoma smejo starši po določbi 110. člena ZZZDR za nujne potrebe družine porabljati dohodke iz premoženja otrok, ne pa tudi samega premoženja. Pri ugotavljanju premoženja družine se tako ne morejo upoštevati prihranki otrok, saj za to ni nobene podlage v zakonu. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 11. 2011, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 9. 2011. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči zavrnil. Razlog zavrnitve pa je bila ugotovitev, da tožnica presega cenzus, določen za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči. Tako odločitev pa je potrdilo tudi sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je pri presoji sporne zadeve potrebno izhajati iz določb ZSV, ne pa določb ZSVarPre. Tožnica je namreč dne 17. 8. 2011 vložila vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči zase in pa za družinska člana otroka B.B. in C.C. Tedaj je sicer že bil sprejet ZSVarPre, ki pa je upoštevaje novelo (Ur. l. RS, št. 40/2011) stopil v veljavo šele 1. 1. 2012. Pritožbene navedbe, da bi torej moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe ZSVarPre, so torej neutemeljene.

ZSV pa v 19. členu določa, da se z denarno socialno pomočjo upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. V 21. členu je določeno, da so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. Pri ugotavljanju pogojev za priznanje denarne socialne pomoči je odločilno, da v družino po tem zakonu, skladno s 26. členom med drugim štejejo osebe, ki uveljavljajo pravico do denarne socialne pomoči (v spornem primeru tožnica) in pa otroci omenjene osebe, torej tožnice, ki jih je ta dolžna preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upoštevajo prihranki otrok. Iz tretjega odstavka 25. člena ZSV namreč izrecno izhaja, da se višina denarne socialne pomoči za družino določi kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo posameznim upravičencem oziroma družinskim članom (v sporni zadevi otrokom tožnice) in dohodki, ugotovljenimi na način, ki ga določa ta zakon, vseh družinskih članov (lastni dohodek družine). V 25. a členu ZSV pa je določeno, kako se določi višina minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana.

V spornem obdobju je skladno s prvim odstavkom 23. člena ZSV cenzus za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar pomeni znesek 13.836,60 EUR. Upoštevaje tožničino premoženje (po njenih navedbah: 8.495,85 EUR) in pa prihranke otrok (35.000,00 EUR), je bil nedvomno presežen cenzus za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.