Jedro

Smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov investitorju je v tem, da naj oseba, ki je nezakonitost zagrešila, to tudi odpravi. Ker je v takem primeru podlaga za odstranitev nelegalnih objektov dokončna upravna odločba, pa je izključena tudi nezakonitost ravnanja inšpekcijskega zavezanca, saj zanj obstaja ustrezen pravni naslov. V tem primeru tožnika kot investitorja nelegalne gradnje ne bosta protipravno posegla v lastninsko pravico drugih solastnikov obravnavanih zemljišč.

Tožnika s prejetimi pogoji nista pridobila tudi soglasja za gradnjo v varovanem območju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma naložila, da takoj po njeni vročitvi na vzhodnem delu zemljišča parc. št. 3736/0 in 3735/2 k.o. ... ustavita gradnjo enoetažnega počitniškega objekta z enokapno streho, vključno z zunanjo ureditvijo, ki jo sestavljata podporni zid ob omenjenem objektu ter ograja, ki je izvedena ob južni parcelni meji zemljišča parc. št. 3735/2 k.o. ... (1. točka izreka), in da objekte v roku dveh mesecev odstranita ter vzpostavita zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo z denarno kaznijo (3. točka). Za objekt so bile izrečene prepovedi (4. točka) in še navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve (5. točka) ter da ni bilo stroškov postopka (6. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da sta tožnika gradila brez gradbenega dovoljenja na zemljiščih, ki so tudi v njuni solastnini, in da omenjeni objekti niso enostavni objekti po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba/08), ki je veljala od 15. 5. 2008, ne po kasnejši Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje iz leta 2013 (v nadaljevanju Uredba/13). Počitniški objekt je namreč namenjen bivanju, zato je manj zahtevni objekt, podporni zidovi pa so nezahtevni objekti. Poleg tega zemljišči posega ležita v varovanem območju kulturne krajine Strunjanska dolina, v kateri je treba po tretjem odstavku 6. člena Uredbe/13 tudi za gradnjo enostavnega objekta pridobiti soglasje, ki ga investitorja nimata. Zato gre za nelegalno gradnjo, za katero se izrečejo inšpekcijski ukrepi iz 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil, med drugim stališče, da nista inšpekcijska zavezanca, kot pravno nepomembne pa tudi navedbe o nujnosti gradnje podpornih zidov zaradi plazenja zemlje. Ker je Strunjanska dolina registrirana kot nepremična dediščina, bi si morala tožnika za gradnjo v varovanem območju v vsakem primeru pridobiti kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine (28. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine, v nadaljevanju ZVKD-1). Prvostopenjski organ ni kršil pravil postopka, saj ju je pozval, naj se izrečeta o sporni gradnji, na podlagi njunih navedb pa je ugotovil, kdaj se je pričela gradnja, kdo je gradil in ali za to obstaja dovoljenje.

Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da zemljišči gradnje nista le v njuni solastnini. Tako je vsak del objekta last vseh solastnikov, ki so vsi inšpekcijski zavezanci. Zato bi bilo treba tudi naloženo obveznost razčleniti po posameznem zavezancu, vsi solastniki (torej tudi A.A. in B. pa bi morali sodelovati v postopku. Z izpodbijano odločbo sta prisiljena neustavno poseči v lastninsko pravico drugega solastnika. Trdita, da je počitniški objekt dejansko rastlinjak in sušilnica sadja, ki je narejena kot „malo boljši nadstrešek“, pri katerem je sprednja stran zaprta s steklom. Za gradnjo podpornega zidu in ograje sta dobila kulturnovarstvene pogoje. Menita, da je bil izrečen neprimeren ukrep iz 152. člena ZGO-1, saj sta s škarpami in zidovi zagotovila varnost in ohranitev zemljišča pred plazenjem. Vzpostavitev v prejšnje stanje zato ni mogoča, lahko pa drugače sanirata objekte. Poleg tega jima je toženka kršila pravico do sodelovanja, saj je brez njune vednosti in prisotnosti opravila ogled, tako da na njem nista mogla pojasniti svojih stališč.

Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

ZGO-1 določa, da se gradnja novega objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena), brez njega pa samo gradnja enostavnega objekta (prvi odstavek 3. a člena), pod nadaljnjim pogojem, da taka gradnja ni v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek istega člena). Za nelegalno gradnjo torej gre, kadar se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena). V tem primeru gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen).

V konkretnem primeru ni sporno, da sta tožnika zgradila obravnavane objekte (sta njihova investitorja), da zanje nimata gradbenega dovoljenja, da zemljišči posega ležita v varovanem območju kulturne krajine Strunjanska dolina in da za gradnjo nista pridobila kulturnovarstvenega soglasja. Glede na navedeno se sodišče strinja z izpodbijano prvostopenjsko odločbo in njeno obrazložitvijo, v kateri so navedena vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v obravnavani zadevi, in pravna podlaga zanjo. Prav tako se sodišče strinja z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ pravilno zavrnil ugovore, ki jih tožnika v bistvenem ponavljata tudi v tožbi (o tem, kdo je inšpekcijski zavezanec, o razlogih za gradnjo, o izpolnjevanju pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, o kršitvi pravice do sodelovanja v postopku). Sodišče se na razloge obeh upravnih aktov sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbo pa dodaja: Iz 152. člena ZGO-1 ne izhaja, kdo je inšpekcijski zavezanec, je pa to mogoče ugotoviti na podlagi prvega odstavka 157. člena ZGO-1, ki je uvrščen v peti del zakona „Inšpekcijsko nadzorstvo“, v poglavje „3. Druge sankcije“. Ta določba kot drugo sankcijo v primeru nedovoljene gradnje določa obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po tej določbi je zavezanec za plačilo navedenega nadomestila investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oz. objekt. Navedeno kaže, da je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje, ki je ena od oblik nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), primarno investitor, to je oseba, ki naroči gradnjo ali jo sama izvaja (4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov investitorju je v tem, da naj oseba, ki je nezakonitost zagrešila, to tudi odpravi. Ker je v takem primeru podlaga za odstranitev nelegalnih objektov dokončna upravna odločba, pa je izključena tudi nezakonitost ravnanja inšpekcijskega zavezanca, saj zanj obstaja ustrezen pravni naslov. V tem primeru tožnika kot investitorja nelegalne gradnje ne bosta protipravno posegla v lastninsko pravico drugih solastnikov obravnavanih zemljišč.

Tožnika ne moreta uspešno uveljavljati očitka, da v postopku niso sodelovali vsi solastniki zemljišč, saj s tem ne varujeta svojega, ampak pravni položaj drugih solastnikov. Zato bi se na omenjeno kršitev lahko skliceval le solastnik, ki bi moral biti udeležen v postopku, a te možnosti ni imel (2. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Je pa pritožbeni organ glede A.A. kot solastnika zemljišč parc. št. 3736 in 3735/2 k.o. ... pojasnil, kar je razvidno tudi iz upravnih spisov, da mu je bila izpodbijana odločba vročena in bi se torej zoper njo lahko pritožil. Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbene trditve o drugačni namembnosti počitniškega objekta (rastlinjak in sušilnica sadja). Tožnika namreč ne izpodbijata ugotovitve prvostopenjskega organa, da so v notranjosti objekta pohištvo (postelja, stol), manjša kuhinja in kopalnica. To pa po presoji sodišča pomeni, da gre za objekt, ki je namenjen (tudi) bivanju (enako je stališče prvostopenjskega organa). S tem je izključena obravnava objekta kot enostavnega, torej konstrukcijsko nezahtevnega objekta, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje (1.10. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Posledično je nedopustna njegova gradnja brez gradbenega dovoljenja.

V tej zadevi naložena odstranitev objektov in vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vzpostavitev stanja brez nelegalno zgrajenih objektov. To pomeni, da bi izrek drugačne sanacije objekta, njegovega dela oziroma zemljišča iz 152. člena ZGO-1 prišla v poštev takrat, če bi po gradnji nastopile okoliščine, ki bi onemogočile odstranitev nelegalnih objektov (v celoti ali deloma) in s tem vzpostavitev prejšnjega stanja. V tožbi zatrjevana nevarnost zemeljske erozije, ki naj bi jo tožnika preprečila z nelegalnimi objekti, ni okoliščina v smislu prej navedenega, drugih razlogov, ki bi predstavljali dejanske ovire za izvršitev naložene obveznosti, pa ne navajata.

ZVKD-1 določa, da je treba pred izdajo soglasja pridobiti kulturnovarstvene pogoje zavoda (prvi odstavek 29. člena) in da se kulturnovarstveno soglasje zavrne, če je poseg v neskladju s kulturnovarstvenimi pogoji (drugi odstavek 30. člena). To pomeni, da tožnika s prejetimi pogoji nista pridobila tudi soglasja za gradnjo v varovanem območju, zato je tožbeno sklicevanje nanje nerelevantno.

Do zatrjevane kršitve pravice do sodelovanja v postopku se je opredelil že pritožbeni organ, tožnika pa v tožbi ne navajata razlogov, zakaj se s stališčem pritožbenega organa ne strinjata, niti ne pojasnjujeta, kaj bi na ogledu lahko pojasnila, česar nista mogla v pisni izjavi na podlagi poziva upravnega organa z dne 9. 10. 2013. Nadaljnji preizkus kršitve zato ni mogoč, sodišče pa dodaja, da je v zapisniku o ogledu z dne 27. 9. 2013 navedena le identifikacija obravnavanih objektov z vidika njihove lege, dimenzij in načina gradnje. Te značilnosti so navedene v odločbi, a jim tožnika ne oporekata.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (9. točka obrazložitve), med strankama ni sporno.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).