Jedro

Ker tožnik zaradi kršenja pravice do tedenskega počitka uveljavlja plačilo materialne škode, bi moral določno navesti, katere naloge in po čigavem ukazu je opravljal na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek.

V zvezi s prisilnim podpisovanjem evidenc pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj podpis pripadnika SV na evidenci ne pomeni, da mu tedenski počitek ni bil kršen, saj lahko dokaže, da je kljub podpisu moral opravljati naloge na dan, ko naj bi mu bil zagotovljen počitek, vendar pa v okoliščinah konkretnega primera tožnik ni dokazal, da evidence ne bi dokazovale resničnega stanja, torej da mu je bil počitek omogočen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za 24 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v neto znesku 3.258,24 EUR (točka I izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške postopka v znesku 1.585,33 EUR (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti pomanjkljivi, poleg tega pa so tudi v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje ni vpogledalo v spis opr. št. IV Pd 1308/2018 (tožnik A. A.), ki se je vodil pred istim sodiščem. V navedeni zadevi sta B. B. in C. C. izpovedala drugače kot v tem sporu, posledično je tudi sodišče odločilo drugače. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2022 zahteval ponovno zaslišanje navedenih prič, pri čemer je navedel, da naj se vpogled opravi zaradi primerjave izpovedi zgoraj navedenih prič. Sodišče prve stopnje bi lahko vpogledalo v spis tudi na podlagi preiskovalnega načela iz 34. člena ZDSS- 1. Lahko bi proučilo sodbo sodišča prve stopnje ter sodbo in sklep pritožbenega sodišča Pdp 456/2020 z dne 27. 11. 2020. A. A., ki je bil na misiji skupaj s tožnikom, je s svojim tožbenim zahtevkom delno uspel. Kršitev je tudi podana, ker sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo načela materialne resnice. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotnih izpovedi prič, ki jih je predlagal tožnik, in sicer A. A., D. D. in E. E., ki so izpovedali, da so tudi sami vložili tožbo zoper toženko zaradi plačila odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek, vsi trije pa so bili v sporih uspešni. Na misiji so večino nalog opravljali skupaj, kar pomeni, da so bili vsi v pripravljenosti QRF, da so skupaj imeli obvezne večerne sestanke in predvsem, da so vsi pomagali pri pregledu vozil. Tožnik je opisal posamezni dan, ko naj bi imel tedenski počitek. Potrebno je bilo preveriti gorivo, saj so običajno na teren odšli v zgodnjih jutranjih urah, preden so se ob 8. uri odprli bencinski servisi. Priče so potrdile, da je moral tožnik na dneve, ko bi moral imeti predviden tedenski počitek, raznositi vodo in druge stvari od vhoda v bazo na različne točke v bazi. Zaradi QRF je bil ves čas v stalni pripravljenosti in dosegljiv na telefon. Nadrejeni mu je odredil tudi druga opravila, npr. čiščenje in pospravljanje skupnih prostorov. Le ob določenih urah je lahko v pralnici prevzel svojo vojaško opremo, svežo posteljnino in druge stvari. Baze ni smel zapustiti. Dnevi so si bili podobni, vedno pa so bile odrejene podobne naloge, zato mu ni bil zagotovljen obvezni tedenski počitek v trajanju 24 ur. Evidence niso verodostojne, saj so se podpisovale pod prisilo. Če bi se spoštovala F. linija, potem bi morala biti o pritožbi E. E. seznanjena tudi B. B. in C. C. Priča G. G. ni vodila uradnega postopka in ni upoštevala pravil, ki veljajo v vojski, saj o pritožbi ni obvestila nadrejene osebe. Zaradi navedenega je njena izpoved glede podpisovanja evidenc vprašljiva. E. E. in C. C. sta izpovedala o pomanjkanju vojakov ter o težkem zagotavljanju tedenskega počitka. Navedeno dokazuje trditve tožnika, da na misiji ni bil zagotovljen tedenski počitek, saj je očitno, da ni bilo dovolj vojakov in da so morali vsi delati na dneve, ko bi morali imeti počitek. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da pri 24-urnem tedenskem počitku ne sme biti vštet tudi dnevni počitek v trajanju 12 ur. Ker je tožnikova sodba drugačna kot v zadevah navedenih prič, je kršeno načelo enakosti iz 14. člena URS. Sodišča v postopkih, ki so jih vodile priče A. A., D. D. in E. E., evidenc niso upoštevala. Nasprotuje tudi odločitvi o plačilu stroškov postopka, saj meni, da toženka ni upravičena do povrnitve stroškov po Odvetniški tarifi, ker državni odvetniki niso vpisani v imenik odvetnikov in se za njih tarifa posledično ne uporablja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 29. 4. 2015 do 31. 10. 2015 napoten na opravljanje vojaške službe v okviru KFOR na Kosovo. Zahteval je plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi neizrabe 24 dni tedenskega počitka v višini 3.258,24 EUR, ker mu toženka ni omogočila prostih dni na misiji. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je zaključilo, da je bil tedenski počitek tožniku omogočen.

6. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in pravnih stališčih, zato smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Glede očitka, da razlogi sodbe nasprotujejo listinam v spisu, kar je mogoče razumeti kot očitek, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami, v smislu določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno nasprotje ni podano, pri čemer je pritožba v tem delu povsem pavšalna, saj ne pove, v čem naj bi bilo nasprotje sploh podano.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo smiselno uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker ni vpogledalo v spis opr. št. IV Pd 1308/2018, ki se je vodil pred istim sodiščem prve stopnje v zadevi A. A., ki je bil v tem sporu zaslišan kot (tožnikova) priča. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da v spis ni vpogledalo zato, ker tožnik ni konkretizirano navedel, v katere listine se naj vpogleda. Tožnik bi moral to konkretno navesti. Glede na pritožbeno navedbo, da je tožnik predlagal vpogled v spis zaradi primerjave izpovedi prič B. B. in C. C., ki naj bi po stališču pritožbe v zadevi IV Pd 1308/2018 izpovedala drugače ter s tem prispevala k uspehu A. A., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik že sam predložil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave dne 9. 6. 2020 (A14), torej je sodišče prve stopnje razpolagalo z njuno izpovedjo v zadevi IV Pd 1308/2018, kar naj bi bil razlog za vpogled v spis. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da iz prepisa ne izhaja, da bi priči v bistvenem izpovedali drugače kot v tem sporu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z dodatnim zaslišanjem prič B. B. in C. C., saj je pravilno zaključilo, da bi njuno dodatno zaslišanje zavleklo reševanje spora. V skladu s tretjim odstavkom 286. člena ZPP lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Tožnik je ta dokazni predlog podal šele v tretji pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 14. 10. 2022, ko je že bil razpisan tretji narok za glavno obravnavno za dne 27. 10. 2022, na katerem je sodišče prve stopnje zadevo zaključilo, ter priložil prepis zvočnega posnetka, starejšega od dve leti, pri čemer ni pojasnil, zakaj tega dokaznega predloga in prepisa ni mogel podati že prej, oziroma zakaj tožnik B. B. in C. C. že ob njunem zaslišanju v tem sporu ni predočil njune, domnevno drugačne, izpovedi v zadevi IV Pd 1308/2018. 9. Pritožbena navedba, da je A. A., ki je bil na misiji skupaj s tožnikom, s svojim tožbenim zahtevkom delno uspel, ni odločilna, saj se vsaka zadeva presoja glede na okoliščine konkretnega primera, upoštevajoč vsakokratno trditveno podlago in rezultat dokaznega postopka, zato ni bilo potrebno, da sodišče prve stopnje vpogleda v odločitev v zadevi IV Pd 1308/2018.1 Glede na vse navedeno tudi ni pravilno stališče pritožbe, da bi lahko sodišče prve stopnje navedeni dokaz z vpogledom v spis izvedlo na podlagi preiskovalnega načela iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). S to določbo je v delovnih sporih realizirano preiskovalno načelo, ki pa ga ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva (in za njihovo potrditev izvaja dokaze), ki jih stranke sploh niso navajale (VIII Ips 59/2013). Primarna dolžnost strank je, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev. Šele, če dokazi, ki so jih ponudile, ne zadoščajo za ugotovitev dejstev, lahko sledi izvedba dokazov po uradni dolžnosti. Ker je torej tožnik prepozno navajal dejstva o drugačni izpovedi prič, tega ni mogoče sanirati z izvedbo dokazov po uradni dolžnosti in s tem povzročiti, da se spor zavleče. Glede na prepozno podane navedbe in dokazna predloga za vpogled v spis in dodatno zaslišanje prič, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe dokazov kršilo načelo materialne resnice2, oziroma da je posledično zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotnih izpovedi prič A. A., D. D. in E. E. Sodišče prve stopnje njihovih izpovedi ni le parcialno upoštevalo, temveč je v celoti ugotovilo vsebino nalog, o katerih so priče izpovedale. Pravilno je zaključilo, da je nekatere naloge že sodna praksa izključila iz nabora nalog, ki bi posegle v tožnikovo pravico do tedenskega počitka, in sicer glede pripravljenosti QRF, raznašanja vode v bazi, čiščenja prostorov, nošenja uniforme, prepovedi zapuščanja baze, prevzema opranega perila, udeležbe skupnih obrokov ob točno določenih urah, postroja, pozdravljanja nadrejenih itd, pri čemer je tudi ustrezno navedlo sodno prakso (VIII Ips 18/2019, VIII Ips 11/2019,VIII Ips 31/2019 in VIII Ips 51/2020). Ugotovilo je, da tožnik ni bil aktiviran za QRF, zgolj formalna razporeditev v QRF, ki predstavlja le pripravljenost na delo, pa sama po sebi ne posega v pravico do tedenskega počitka (VIII Ips 22/2020). Tudi v zvezi s sestanki je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz tožnikove izpovedi izhaja, da so trajali 10, 20 minut, pogovor pa je tekel o tem, kakšno ruto bodo imeli in kaj rabijo, namenjeni so torej bili informiranju, kot je to potrdil tudi A. A. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšno predajanje informaciji za naslednji dan, nima narave formalnega in organiziranega sestanka, zato ne pomeni kršitve pravice do počitka, tudi če je bil obvezen (VIII Ips 31/2019, VIII Ips 37/2020, VIII Ips 51/2020).

11. Glede na to, da tožnik zaradi kršenja pravice do tedenskega počitka uveljavlja plačilo materialne škode, bi moral določno navesti, katere naloge in po čigavem ukazu je opravljal na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. Po prvem odstavku 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Podobno določa 212. člen ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Po ustaljeni sodni praksi (VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, Pdp 1078/2018, Pdp 389/2019, Pdp 757/2019) je na pripadniku Slovenske vojske (tožniku) trditveno in dokazno breme, da mu ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka, s čimer izpodbija navedbe in dokaze toženke, tudi evidence o zagotovitvi počitka. Sodišče mora namreč ugotoviti, kaj konkretno in kdaj je tožnik delal na evidentirano proste dneve ter po čigavem ukazu oziroma ali je bilo nujno, da je določeno delo opravil prav na dan tedenskega počitka. Pomanjkljive navedbe tožnikov v tovrstnih sporih posledično rezultirajo v zavrnitvi tožbenega zahtevka.

12. Kršitev pravice do tedenskega počitka bi po svoji vsebini lahko pomenila le naloga preverjanja vozil, kar naj bi pomenilo, da je tožnik moral preveriti, ali so na vozilu pripravljene bistvene stvari za naslednji dan, ko je enota odšla na teren, ali imajo vozila dovolj goriva za naslednji dan, če so pripravljena za delo v naslednjem dnevu, da je moral vizualno pregledati vsako vozilo, preveriti motor vozila, olje, zavorno tekočino, delovanje luči in mehanskih sklopov, čistočo vozila, stanje pnevmatik, delovanje zvez in gorivo. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ugotovilo, da so bile tožnikove navedbe v zvezi s pregledovanjem vozil zelo splošne, predvsem pa ni navedel, katere so bile tiste naloge naslednji dan, zaradi katerih je moral pregledovati vozila prav na dan tedenskega počitka, glede na že pojasnjeno pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu v tovrstnih sporih. Pravilno je razlogovalo, da ne more upoštevati trditev, da je tožnik vsak sporni dan delal vse kar trdi, saj izkustveno ni logično, da bi bil potek dni na misiji ves čas enak oziroma so si bili dnevi zelo podobni. Sprejelo je pravilno dokazno oceno, da niti tožnik niti priče E. E., A. A. in D. D. niso znali povedati, katere naloge je tožnik opravljal na posamezen dan, predviden za počitek in kdo mu je ukazal posamezno nalogo, saj so o tem izpovedali zelo splošno in po oceni sodišča prve stopnje neprepričljivo. Pri tem je sodišče prve stopnje tisto, ki ob zaslišanju strank in prič dobi vtis o njihovi prepričljivosti. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, zakaj je sledilo izpovedim prič toženke in ne tožniku. Upoštevalo je skladno izpoved prič G. G., C. C. in B. B., da tožnik na prosti dan ni pregledoval vozila, da so imel šest voznikov za pet vozil, da dan tehnike, ko se je opravljal tedenski in mesečni pregled vozil, ni bil na prosti dan, da je pregled vozila pred aktivnostjo trajal pol ure in da ni bilo potrebno vsakič napolniti tanka z gorivom. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo toženki, ki se je sklicevala tudi na evidence obremenjenosti, da tožniku delo (pregled vozil) na prosti dan ni bilo odrejeno in je lahko izkoristil tedenski počitek.

13. V zvezi s prisilnim podpisovanjem evidenc pritožbeno sodišče najprej poudarja, da zgolj podpis pripadnika SV na evidenci ne pomeni, da mu tedenski počitek ni bil kršen, saj lahko dokaže, da je kljub podpisu moral opravljati naloge na dan, ko naj bi mu bil zagotovljen počitek, vendar pa v okoliščinah konkretnega primera tožnik ni dokazal, da evidence ne bi dokazovale resničnega stanja, torej da mu je bil počitek omogočen. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka tožnika ni silila v podpis evidenc, iz katerih izhaja prosti dan, ko je bil tožniku omogočen tedenski počitek. Posledično tudi ni pravno odločilna pritožbena navedba, da G. G. v zvezi s pritožbo E. E. ni spoštoval F. linije, saj o pritožbi nista bila seznanjena nadrejena B. B. in C. C., kar naj bi vplivalo tudi na oceno njegove izpovedi glede podpisovanja evidenc. Glede pritožbene navedbe, da sta E. E. in C. C. izpovedala o pomanjkanju vojakov ter o težkem zagotavljanju tedenskega počitka, oziroma da je očitno, da na misiji ni bilo dovolj vojakov in so zato morali vsi delati na dneve tedenskega počitka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik navedb o premajhnem številu pripadnikov na misiji ni podal, sklicevanje na izpovedi prič pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šest vojakov skrbelo za pet vozil, zato takšne pritožbene trditve tožnika niti nimajo podlage v izvedenih dokazih.

14. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da pri 24-urnem tedenskem počitku ne sme biti vštet tudi dnevni počitek v trajanju 12 ur. Tožnik ni uveljavljal plačila odškodnine zaradi kršenja dnevnega počitka, temveč zaradi kršenja pravice do 24-urnega tedenskega počitka, zato navedbe o dnevnem počitku ne morejo vplivati na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje glede tedenskega počitka. Tožnik tudi ni navedel, kdaj naj bi se pričel (in končal) dnevni počitek oziroma pričel tedenski, zato njegovih navedb niti ni mogoče preizkusiti.

15. Ker razlogi za sprejem izpodbijane odločitve o odškodnini zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka temeljijo tudi na sodni praksi, ki se je oblikovala v tovrstnih sporih, tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ob istih pogojih, drugače kot ostalim pripadnikom, tožniku ni priznalo vtoževane odškodnine, kršilo ustavno pravico enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.). Bistveno je, da sodišče v vsakem posameznem primeru odloči glede na konkretne okoliščine posameznega primera, ki so (lahko) od primera do primera drugačne, kar navsezadnje priznava tudi tožnik v svoji 2. pripravljalni vlogi, in sicer, da je pri odločanju treba upoštevati dejansko stanje, ki velja za tožnika, in ni nujno, da se to dejansko stanje sklada z dejanskim stanjem, kot izhaja iz odločitev v drugih primerih, zato je neutemeljeno sklicevanje, da sodišča v določenih sporih niso upoštevala evidenc in so ugotovila kršitev pravice do tedenskega počitka. Neutemeljeno je tudi zavzemanje pritožbe za to, da bi se pri odločanju morala upoštevati sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, ki je bila aktualna v času vložitve tožbe. Za takšno stališče ni podlage, poleg tega pritožbeno sodišče poudarja, da je bila praksa Vrhovnega sodišča RS zaostrena že v času, ko je tožnik vložil tožbo, torej marca 2020, in da so bila že tedaj znana tudi stališča, na katerih temelji izpodbijana sodba.3

16. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Po določbi prvega odstavka 8. člena Zakona o državnem odvetništvu (Ur. l. RS, št. 23/2017) se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve, zato ni bistvena pritožbena navedba, da državni odvetniki niso vpisani v register odvetnikov.

17. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tožnik niti ni predlagal vpogleda v odločitev sodišča prve in druge stopnje v zadevi IV Pd 1308/2018. 2 Tudi sicer je načelo materialne resnice v ZDSS-1 uveljavljeno le za socialne spore, ne pa tudi za individualne delovne spore. Prav tako pa niso bile podane okoliščine iz 2. odstavka 7. člena ZPP. 3 Zadeva VIII Ips 11/2019 npr. datira z dne 8. 10. 2019, VIII 32/2019 z dne 9. 11. 2019, VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019.