Jedro

Četudi je odgovor pritožbenega sodišča na posamezne pritožbene navedbe res pomanjkljiv oz. ne dosega standarda, ki bi ustrezal pritožnikovi pravici do izjave, pa so pritožbeni očitki, kakor je razvidno iz izpodbijane sodbe, nanašajo izključno na materialnopravna vprašanja, ponovljena pred sodiščem druge stopnje. Iz odločbe sodišča druge stopnje je tudi razvidno, da so bila ta materialnopravna vprašanja obravnavana ter da je pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje. Na navedbe pritožnika (sedaj revidenta) pa je pristojno odgovoriti tudi revizijsko sodišče. Tako stranki v obravnavanem položaju ni odvzeta niti učinkovita pravica do izjave.

Toženec, ki je kot solastnik v nasprotju s tožničino voljo oddal solastno stanovanje ter na ta način preprečil, da bi tožnica lahko uporabljala stvari v skladu s svojim solastniškim deležem, ji je za njeno prikrajšanje odškodninsko odgovoren.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju znova v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, naj tožnici plača 5.198.400 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Toženca je zavezalo tudi k povrnitvi pravdnih stroškov tožnice v višini 656.319 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe dalje. Sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki solastnika stanovanja na v Ljubljani, in sicer tožnica v višini 1/4 deleža, toženec pa 3/4. Nadalje je ugotovilo, da je po prevzemu ključev toženec stanovanje oddal, tožnica pa v vsem času ni prejela ničesar. Tožnica je uveljavljala svoje prikrajšanje v višini 1/4 deleža najemnine, kakor jo je za tovrstno stanovanje izračunal izvedenec. Sodišče je takšnemu zahtevku v delu, ki se nanaša na vtoževano glavnico, v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi je povzelo razloge sodišča prve stopnje in jim pritrdilo.

Zoper takšno sodbo vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja vse revizijske razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo zahtevek zavrnjen, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču nižje stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče po mnenju revidenta ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Toženi stranki je tako onemogočilo dialog s sodiščem, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti. V izpodbijani sodbi je namreč pritožbeno sodišče glede večine pritožbenih navedb zapisalo le, da stališču sodišča prve stopnje pritrjuje, kar pa po oceni tožene stranke ni zadostna obrazložitev. Tožena stranka opozarja, da ima izpodbijana sodba šest strani, od tega jih pet zavzema obrazložitev. Od teh petih strani obrazložitve zavzemajo povzetki pritožbenih navedb dobri dve strani, nadaljnji dobri dve pa povzetki ugotovitev sodišča prve stopnje z dostavki, da so te pravilne. Preostanek obrazložitve na dobri strani besedila pa je ponoven povzetek pritožbenih navedb z dostavkom, da te niso utemeljene. Odločitev sodišča tako ni jasna, saj iz nje niso razvidni razlogi, zaradi katerih je bila pritožba zavrnjena in pravna podlaga za takšno odločitev.

Revizija v nadaljevanju napada materialnopravne razloge odločitve. Po eni strani sodišče ugotavlja, da je bilo razpolaganje toženca s sporno nepremičnino v nasprotju s pravili o solastninskih razmerjih. To pa bi po stališču revizije pomenilo, da je najemna pogodba neveljavna. Ker je posledica neveljavnosti posla to, da mora vsaka stranka drugi vrniti, kar je na njegovi podlagi prejela, bi moral toženec potemtakem vrniti zneske prejete najemnine ter zanje več ne bi bil obogaten.

Tožeča stranka je za posel oddaje stanovanja vedela in mu po ugotovitvah sodišča tudi nasprotovala. Ni pa izkoristila svojih lastninskih upravičenj (lastninske tožbe oz. zahtevka na plačilo uporabnine). Tožeča stranka je za plačilo uporabnine tožila toženca kot osebo, ki je s stanovanjem nezakonito razpolagala, sodišče pa je njenim izvajanjem sledilo. Tožena stranka meni, da je takšno stališče zmotno.

Revizija meni, da je v obravnavani zadevi tožena napačna stranka. Tožeča stranka z ravnanjem toženca ni mogla biti prikrajšana. Zaradi sklenitve pogodbe o oddaji njene stvari v najem namreč ni izgubila pravice terjati uporabnino za to isto stvar od dejanskega uporabnika. Za neupravičeno pridobitev tožene stranke v odnosu do tožeče bi šlo po oceni revidenta le v primeru, ko bi tožena stranka na podlagi veljavne najemne pogodbe pobirala najemnino, pa ustreznega dela ne bi izročila tožnici kot solastnici.

Revident ponovno opozarja, da višina dosojenega zneska ni pravilna. Višino je sodišče ugotavljalo kot korist, ki bi jo tožeča stranka lahko dosegla (tržno najemnino). Že v pritožbi je bilo navedeno, da tožeča stranka do takšne vsote na podlagi neupravičene pridobitve ni upravičena, uporabnine pa, kot že rečeno, ni dolžna plačati, saj stanovanja ni uporabljala. Posledica neupravičene pridobitve je dolžnost vrniti tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. V konkretnem primeru je toženec dobil denar in je torej zavezan vrniti ustrezen del dejansko prejetih zneskov najemnine oz. uporabnine. Sodišče je tako tožeči stranki priznalo izgubljeni dobiček, ki je oblika materialne škode. Za priznanje odškodnine pa bi moralo sodišče najprej ugotoviti temelj odškodninske obveznost. Tega pa ni ugotavljalo, ker je zahtevek tožeče stranke štelo za neupravičeno pridobitev. Sodišče tudi ni upoštevalo stroškov adaptacije in dejanskih možnosti oddaje stanovanja, prav tako pa tudi ne drugih stroškov in davščin.

Pritožbeno sodišče je navedbe tožene stranke zavrnilo kot neutemeljene. Odločitev je utemeljilo s sklicevanjem na razloge sodišča prve stopnje. Presodilo je tudi, da je višina prikrajšanja res načeloma pravno neutemeljena, vendar pa "ga je tožena stranka konkretizirala in predlagala na neustrezen način." Enak odgovor pa je podalo tudi na pritožben ugovor, da sodišče ni upoštevalo niti možnosti oddajanja kot tudi ne navedb izvedenca, da so bile najemnine v preteklosti nižje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki Š375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS št. 90/2005 ; ZPP)Ć. Ta je nanjo odgovorila ter sodišču predlagala njeno zavrnitev. Meni, da toženec uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka le navidezno. Iz revizijskih razlogov pa naj bi tudi izhajalo, da toženec zahtevek po temelju priznava.

Revizija ni utemeljena.

I. O revizijskem razlogu bistvene kršitve pravil pravdnega postopka: Revident uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in sicer kršitev pravice do kontradiktornega postopka. Slednjega uveljavlja z ustavnosodnim razlogovanjem. Smiselno namreč uveljavlja, da je bil prikrajšan v pravici do izjave in s tem do pritožbe, saj mu pritožbeno sodišče z načinom svojega odgovora ni omogočilo polnega dialoga s sodiščem. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Četudi je odgovor pritožbenega sodišča na posamezne pritožbene navedbe res pomanjkljiv oz. ne dosega standarda, ki bi ustrezal pritožnikovi pravici do izjave, pa so pritožbeni očitki, kakor je razvidno iz izpodbijane sodbe (revizija splošnega očitka ne konkretizira, marveč se opisno sklicuje na metodo, razvidno iz izpodbijane sodbe), nanašajo izključno na materialnopravna vprašanja, ponovljena pred sodiščem druge stopnje. Iz odločbe sodišča druge stopnje je tudi razvidno, da so bila ta materialnopravna vprašanja obravnavana ter da je pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje. Na navedbe pritožnika (sedaj revidenta) pa je pristojno odgovoriti tudi revizijsko sodišče. Tako stranki v obravnavanem položaju ni odvzeta niti učinkovita pravica do izjave. Procesni razlog, ki bi terjal razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje, tako ni podan.

II. O revizijskem razlogu zmotne uporabe materialnega prava

II. 1 O podlagi tožbenega zahtevka V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo denarnega zneska. Pravna narava zahtevka v postopku pred nižjima sodiščema ni bila izčiščena. Sodišči govorita po eni strani o uporabnini, po drugi strani pa o neupravičeni pridobitvi po 210. členu ZOR. Tožena stranka je že v pritožbi sodišču očitala, da vsebinsko tožbenega zahtevka ni obravnavalo ne po eni in ne po drugi, marveč po tretji podlagi in sicer kot odškodninskega. Tak očitek sedaj v reviziji naslavlja še na pritožbeno sodišče. Ob takšnem revizijskem stališču je potrebno razmejiti med tremi različnimi obligacijskopravnimi instituti: – kondikcijskim zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve (četrti odstavek 210. člena ZOR), – verzijskim zahtevkom zaradi uporabe tuje stvari (219. člen ZOR v povezavi z drugim odstavkom 210. člena ZOR) ter – odškodninskim zahtevkom zaradi izgubljenega dobička (prvi odstavek 189. člena ZOR).

Bistvo kondikcijskega zahtevka (četrti odstavek 210. člena ZOR) je v tem, da je v zvezi z izjalovljeno podlago (npr. pogodbo) ena oseba pridobila določeno korist, druga oseba pa je za to isto korist prikrajšana. Ker je podlaga odpadla oziroma se ni uresničila, je takšna pridobitev neupravičena, zato nastopi dolžnost vrnitve. V obravnavani zadevi dejanska podlaga sodb nižjih sodišč ne omogoča ugoditve tožbenemu zahtevku na tem pravnem temelju. Med pravdnima strankama namreč ne gre ne za to, da bi obveznost nastopila na podlagi neveljavne pogodbe (condictio indebiti), prav tako ne za to, da bi podlaga za izpolnitev odpadla (condictio ob causam finitam) in tudi ne za to, da bi bilo kaj izpolnjeno glede na pričakovano, a ne uresničeno podlago (condictio causa data causa non secuta)(1).

Pri verzijskem zahtevku zaradi uporabe tuje stvari (219. člen ZOR) takšne zahteve sicer ni, vendar pa je njegova bistvena prvina ta, da je ena oseba prikrajšana, druga pa okoriščena ter da je med obema podana vzročna zveza. Solastnik je prikrajšan zato, ker ne more uporabljati stvari v skladu z njegovim solastniskim deležem. Drug solastnik pa je okoriščen, ker uporablja stvar v obsegu, ki presega njegov delež. Tudi tu mora biti med prikrajšanjem na eni in okoriščenjem na drugi strani podana vzročna zveza.

Drugače je z odškodninskim zahtevkom. Tam pravni red izhaja zgolj iz prikrajšanja ene stranke in ne zahteva tudi okoriščenja druge. Namesto tega oziroma prav zato pa morajo biti podane vse prvine odškodninske odgovornosti, to je nedopustno ravnanje ene stranke, za katero je domnevno kriva, ki je povzročilo prikrajšanje druge stranke. Med nedopustnim ravnanjem in prikrajšanjem (tj. škodo) mora biti podana vzročna zveza.

Sodna praksa je pojem koristi v smislu 219. člena ZOR razlagala široko. Tako se je vrhovno sodišče v sodbi opr.št. II Ips 289/2004 izreklo, da se sodišču ni treba spuščati v vprašanje, ali je toženec ves čas uporabljal nepremičnino ali ne, ker je za obogatitveni zahtevek pomembno le, ali bi se lahko obogateni s stvarjo okoristil, pri čemer je irelevantno, ali je to opustil in zakaj je to storil. Bistveno je, da je prikrajšanemu s svojim ravnanjem preprečil, da bi ta stvar uporabljal sam(2). Za podoben (ne pa tudi v vseh bistvenih prvinah enak) primer gre tudi v obravnavani zadevi, saj toženec nepremičnine ne uporablja sam, vendar pa je z njo v nasprotju s tožničino izraženo voljo razpolagal tako, da je stanovanje oddal. Revident ima delno prav, ko nižjima sodiščema očita, da je to, kar sta prisodili tožnici, pravzaprav odškodnina za izgubljen dobiček in ne uporabnina. V obravnavani zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da stanovanja v neposredni posesti nima toženec, marveč tretja oseba in torej ta neupravičeno uporablja tožničin delež na stvari. Prav na tej točki se obravnavan primer razlikuje od zgoraj navedenih. V obravnavani zadevi namreč okoriščenec obstaja in je tudi znan - ta pa je tretja oseba. To pa pomeni, da bi lahko tožnica verzijski zahtevek na podlagi 219. člena ZOR naperila zoper to, tretjo osebo. Vprašanje, do katerega se revizijskemu sodišču (iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju) ni bilo treba opredeliti, je, ali je kot uporabnika mogoče šteti tudi toženca. Enako je z vprašanjem, kolikšno je njegovo okoriščenje. Kadar so namreč izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost, ni potrebe, da bi sodišče ugotavljalo, ali je zahtevek morda utemeljen še na kakšni drugi pravni podlagi. V obravnavani zadevi gre za tak primer.

Povedano pa vseeno ne pomeni, da je vsebina 219. člena ZOR za rešitev obravnavane zadeve nepomembna. Pomembna je namreč z vidika notranje celovitosti in notranje povezanosti pravnega reda (argumentum a coherentia ter argumentum a completudine). V skladu z navedenimi načeli je treba v obravnavani zadevi razlagati pojem izgubljenega dobička (tretji odstavek 189. člena ZOR). Izgubljen dobiček je v takšnem primeru namreč enak prikrajšanju, ki ga tožnica trpi zaradi nezmožnosti uporabe svojega deleža na stvari.

Ugotovljena dejstva v nasprotju z revidentovim prepričanjem utemeljujejo obstoj odškodninske podlage. Sodišči sta ugotovili, da je toženec ravnal protipravno, saj je v nasprotju s pravili solastninskega prava oddal stanovanje. Četrti odstavek 15. člena Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 do RS 87/2002; ZTLR)Ć. Takšno ravnanje je bilo samovoljno. Prav zaradi tega protipravnega ravnanja (vzročna zveza) pa je tožeči stranki onemogočeno, da bi stanovanje uporabljala v skladu s svojim solastninskim deležem. To prikrajšanje, ki ga je izračunalo sodišče, pa, kot rečeno, predstavlja škodo, ki jo zaradi toženčevega ravnanja trpi tožnica. Odločitev, da ji je toženec to škodo dolžan povrniti, tako utemeljuje ugoditev tožničinemu denarnemu zahtevku. Sama višina škode je dejansko vprašanje ter je revizija s sklicevanjem na drugačne navedbe izvedenca zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more izpodbijati.

II. 2. O revizijskih razlogih, ki se opirajo na ničnost najemne pogodbe V izpodbijanih sodbah ni dejanske podlage, ki bi utemeljevala, da je najemna pogodba nična, kot trdi revizija. Ima le to pomanjkljivost, da se najemniki s takšno pogodbo ne bi mogli uspešno braniti pred tožničinimi lastninskimi zahtevki. Ne glede na to pa ob spremenjenih materialnopravnih razlogih morebitna neveljavnost najemne pogodbe toženca ne bi reševala odškodninske obveznosti nasproti tožnici. Revizijska pravna zgradba, ki skuša spodbiti toženčevo kondikcijsko obveznost, je ob spremenjenih razlogih tako postala irelevantna.

II.3. O vštevanju stroškov adaptacije, stroškov vzdrževanja stanovanja in davščin: Nazadnje je treba revidentu odgovoriti še na očitke, da sodišče ni upoštevalo zgoraj navedenih izdatkov. Nižji sodišči sta v zadostni meri pojasnili, zakaj pri izračunu prikrajšanja (škode; op. revizijskega sodišča) teh domnevnih izdatkov nista upoštevali. Revizijsko sodišče glede neupoštevanja potrebnih in koristnih stroškov, za katere naj bi najemnika povečala vrednost stanovanja, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje na četrti strani sodbe. K temu je mogoče dodati še to, da morebitni stroški, ki bi jih bila upravičena zahtevati najemnika od tožnice kot solastnice stanovanja, sploh niso predmet pravnega razmerja med pravdnima strankama ali povedano drugače: tu ne gre za terjatev, ki bi jo toženec lahko uveljavljal v pobot svoji odškodninski obveznosti.. Takšen ugovor že zato ne more biti predmet te pravde.

Glede neupoštevanja davščin in drugih (neporedeljenih) stroškov pa je pritožbeno sodišče pojasnilo, da tožena stranka za takšno ugovorno trditev ni navedla ustrezne dejanske podlage, sodišče pa tovrstnih dejstev niti ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Odgovor je bil torej zadosten in tudi pravilen, dejstva višine škode pa, kot že rečeno, v reviziji ni več mogoče spodbijati.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, tožbeni zahtevek pa je materialnopravno utemeljen, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožeča stranka z vložitvijo odgovora na revizijo ni prispevala k rešitvi zadeve. Njeni stroški tako za pravdo niso bili potrebni ter ji jih revizijsko sodišče v skladu s 155. členom ZPP ni priznalo.

Op. št. (1): Prim. Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 46 Op. št. (2): Podobno npr. tudi odločbi VS RS: opr. št. II Ips 364/2000, II Ips 463/2003.