Jedro

Ker je tožeča stranka zatrjevala, da ji z odklopom vode nastaja nenadomestljiva škoda, lahko predog za izdajo začasne odredbe zahteva odprtje ventila za dostop vode, čeprav je tožbeni zahtevek za motenje posesti identičen. Tožnica je zatrjevala, da je lastnica stanovanja in da podnajemnica ne more uporabljati stanovanja. Aktivno legitimacijo ima tudi posredni posestnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, s katero je tožeča stranka med pravdo zahtevala, da se toženi stranki naloži, da odpreta vodovodni ventil in s tem dopustita uporabo vode v stanovanju, opisanemu v izreku sodbe, sicer pa se pooblasti upnika, da na stroške tožene stranke zaupa dejanje izvršitelju, da se postavi izvršitelj in da ta začasna odredba velja trideset dni od izvršljivosti odločitve o glavni stvari.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh razlogov po

338. členu ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Sodišče zmotno meni, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Tožeča stranka meni, da je že z dejstvom, da je tožeči stranki odtegnjena osnovna življenjska dobrina, izpolnjen pogoj nenadomestljive škode. Gre za splošno znano dejstvo po 214. členu ZPP. P. M., ki je prebivala v stanovanju, se je zaradi zaprte vode morala odseliti. V današnji civilizaciji je popolnoma jasno, da če vode v stanovanju ni, gre za težko nadomestljivo škodo. Sodišče zmotno meni, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev začasne odredbe, saj škoda nastaja tožnici, ki ne more v stanovanju stanovati in ga ne more oddajati. Ne gre za bagatelno zadevo, ampak za odvzem vode.

Na vročeno pritožbo toženca nista odgovorila. Toženca sta le vložila odgovor na tožbo, v katerem priznavata dejanje, menita pa, da sta bila v to prisiljena, ker tožnica ni plačevala računov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, ker gre za identičnost tožbenega zahtevka in predlagane začasne odredbe.

Menilo je tudi, da je ključno, da tožeča stranka ni izkazala nujnosti začasnega varstva, še preden bi ga lahko dosegla v kontradiktornem postopku. Verjelo je sicer tožnici, da je izkazala s stopnjo verjetnosti, da je utemeljeno sodno varstvo posesti, ni pa izkazala dodatnih pogojev za izdajo začasne odredbe in sicer ni pojasnila, kakšna škoda naj bi ji nastala in zakaj bi bila težko nadomestljiva.

Pri tem sodišče meni, da je odločilno, da v stanovanju prebiva P. M. in ne tožnica in da zato ni aktivno legitimirana za vložitev predlagane začasne odredbe.

Pritožba pravilno opozarja, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da brez vode, ki je osnovna življenjska dobrina, uporaba stanovanja ne more funkcionirati in da ga zato tožnica (ali najemnik) ne more uporabljati. Če bi želela z dovoljeno samopomočjo pridobiti uporabo vode, bi tožnica morala uporabiti silo in vdreti v stanovanje tožene stranke, česar ne more storiti. Pri tem je tožnica navajala, da ne more sama stanovanja uporabljati in da stanovanja ne more uporabljati podnajemnica P. M. (navedbe na list. št. 2).

Ob taki trditveni podlagi in predlaganih dokazih, je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Tožnica ima kot najemodajalec in zatrjevani lastnik stanovanja, lahko aktivno legitimacijo za vložitev tako tožbe zaradi motenja posesti kot s tem povezane začasne odredbe po določbah 272. člena ZIZ. Posest ima tako tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest), kot tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posrednja posest, primerjaj 24. člen Stvarnopravnega zakonika). Tožnica v tožbi trdi, da je lastnica stanovanja in da ga oddaja podnajemnici in da nobena ne more uporabljati stanovanja, ker je tožena stranka izključila vodo. V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnica trdi, da je voda osnovna življenjska dobrina in brez nje stanovanje ne more funkcionirati.

Zavarovanje terjatev v smislu začasne ureditve spornega razmerja zaradi preprečitve nastanka nenadomestljive škode je v določenih primerih možna le, če je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku. Varstvo pravic tožnika torej v določenih primerih narekuje omogočanje tovrstnih začasnih odredb in zato jih ni mogoče v celoti izključevati. Upoštevaje pravice toženca takšna začasna odredba ne sme povzročati, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in s tem prejudiciralo odločitev o zahtevku. Sme pa sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, če bi kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi kasneje ob sklepu, s katerim bi sodišče zahtevek zavrnilo, bila tožencu omogočena vzpostavitev prejšnjega stanja (primerjaj razloge odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 275/97).

V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka zatrjevala nenadomestljivo škodo, to je onemogočenje uporabe vode v njenem stanovanju, je preuranjen sklep sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala nastanka nenadomestljive škode iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Zaprtje ventila, ki omogoča dostop do vode, lahko pomeni dejstvo, ki utemeljuje sodno varstvo posesti ob predpostavki obstoja nenadomestljive škode. Pri tem ima pravico zahtevati začasno odredbo tako posredni kot neposredni posestnik.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 272. člena ZIZ, ki je v tem primeru materialnopravne narave, je bilo treba v izogib nedovoljenemu preskakovanju pravnih sredstev pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi

166. člena ZPP.