Jedro

Pri odmeri davka od dobička iz kapitala gre za postopek, ki se vodi samostojno in se, čeprav se nanaša na isto nepremičnino, vodi povsem ločeno tudi od postopka odmere davka na promet nepremičnin. Posebej, skladno z določbami 99. člena ZDoh-2, se v tem postopku ugotavlja tudi vrednost nepremičnine ob odsvojitvi. Tržna vrednost nepremičnine, ugotovljena v drugem postopku (v postopku odmere davka na promet nepremičnin), pri tem sicer ni nepomembna, a pomeni le enega od dokazov, ki pa ni nujno edini in nanj davčni organ ni vezan.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba DURS, Davčnega urada Koper št. DT 13-42152- 47/2011-00102 z dne 18. 10. 2011 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 13-42152-47/2011-00102 z dne 18. 10. 2011 tožniku od prodaje nepremičnine odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od davčne osnove 30.698,40 EUR po stopnji 20 % v znesku 6.139,68 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane določbe, je tožnik skladno s 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine. Prvostopenjski organ se nato sklicuje na določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), in sicer na 93., 98. in 99. člen. Poudari, da je tožnik v napovedi kot vrednost ob odsvojitvi navedel pogodbeno ceno za ½ poslovnega prostora v višini 20.400,00 EUR. Iz postopka odmere davka na promet nepremičnin pa je bilo ugotovljeno, da pogodbena cena 1.055,35 EUR/m2 ne ustreza vrednosti, ki bi se dala doseči v prostem prometu, in je bila posledično ugotovljena vrednost v višini 77.320,00 EUR ter od te vrednosti odmerjen davek na promet nepremičnin. Glede na navedeno in na podlagi 99. člena ZDoh-2 se pri odmeri dohodnine od dobička iz kapitala upošteva ½ ugotovljene vrednosti ob odsvojitvi v višini 38.660,00 EUR. Tožniku pa se priznajo normirani stroški pri pridobitvi kapitala, povezani s pridobitvijo kapitala v višini 75,00 EUR (1 % nabavne vrednosti) in normirani stroški, povezani z odsvojitvijo kapitala v višini 386,60 EUR (1 % vrednosti kapitala ob odsvojitvi). Pojasni še izračun odmere davka v višini 6.139,68 EUR.

Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-05-140/2011-2 z dne 18. 9. 2012 zavrnilo. Drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na relevantne določbe ZDoh-2 in ugotavlja, da je prvostopenjski organ pri ugotavljanju davčne osnove sledil podatkom iz davčne napovedi tožnika, listinskim dokazilom ter podatkom iz ugotovitev predhodno izvedenih davčnih postopkov. Predmet obdavčitve je nepremičnina, ki jo je tožnik pridobil v letu 2007 in nato v letu 2011 prodal. V napovedi je bila kot vrednost nepremičnine v času odsvojitve navedena vrednost 20.400,00 EUR, ki je enaka vrednosti iz prodajne pogodbe. Pri odmeri pa je bila uporabljena vrednost, od katere je bil predhodno, v postopku odmere davka na promet nepremičnin, odmerjen davek na promet nepremičnin. Osnova za odmero davka je v postopku odmere davka na promet nepremičnin kot tudi v postopku odmere davka od dobička iz kapitala v primerih, ko davčni organ oceni, da pogodbeno določena vrednost ne odraža dejanske vrednosti nepremičnine, tržna cena nepremičnine. Tako je tudi bila v tem primeru ocenjena vrednost nepremičnine po tržni ceni v višini 38.660,00 EUR, od katere je bil odmerjen davek na promet nepremičnin. Ker glede na podatke spisov tožnik zoper višino ugotovljene vrednosti v odločbi o odmeri davku na promet nepremičnin ni ugovarjal, je bila taka vrednost upoštevana tudi pri odmeri davka od dobička iz kapitala.

Pri tem predstavlja pravno podlago za ugotavljanje primerljive tržne cene kapitala v času odsvojitve 99. člen ZDoh-2 in zato davčni organ ni dolžan slediti vrednostim, kot jih v pogodbi oziroma v morebitnem ugotovitvenem ali pritožbenem postopku kot vrednosti nepremičnega premoženja v času odsvojitve navaja oziroma uveljavlja davčni zavezanec. Ker je bil v tem primeru pred postopkom odmere davka od dobička iz kapitala že odmerjen davek na promet nepremičnin, v katerem je bila za isto nepremično premoženje že ugotavljana vrednost, ki bi se dala doseči v prostem prometu, je bila tako uporabljena vrednost v višini 38.660,00 EUR. Ker tožnik tako ugotovljeni vrednosti ni ugovarjal, to pomeni, da se je z višino ocenjene vrednosti strinjal. Prvostopenjski organ je zato v obravnavanem davčnem postopku povsem upravičeno in pravilno sledil enaki vrednosti nepremičnine v času odsvojitve, kakršna je že bila ugotovljena v drugem davčnem postopku, saj so kriteriji za ugotavljanje vrednosti nepremičnine na dan 28. 9. 2011 v obeh postopkih isti. Ni namreč logično, da bi davčni organ v dveh davčnih postopkih, vodenih znotraj istega časovnega obdobja in na podlagi istih pravnih kriterijev, ugotavljal drugačno vrednost nepremičnine v času odsvojitve. Vsebinska presoja pravilnosti ugotovljene višine tržne vrednosti nepremičnega premoženja pa ne more biti več predmet presoje v drugem pritožbenem postopku, saj je primerljiva tržna cena kapitala v času odsvojitve v skladu z določbo 99. člena ZDdoh-2 že ugotovljena v pravnomočno končanem davčnem postopku.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da so bile v postopku kršene določbe davčnega in upravnega postopka, saj ugotovitveni postopek sploh ni bil izveden. Vrednosti kapitala ob odsvojitvi prvostopenjski organ sploh ni ugotavljal, saj se je skliceval le na odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin. Odločba o odmeri davka na promet nepremičnin davčnega organa ne razbremeni obveznosti, da izvede ugotovitveni postopek skladno z določbami ZDoh-2, ZDavP-2 in ZUP, saj za tako opustitev ni pravne podlage. Glede na ustaljeno sodno prakso se namreč za ugotavljanje osnove za davek od dobička od kapitala upošteva kot prodajna cena v odmernem postopku ugotovljena vrednost kapitala. V tem postopku pa se morajo upoštevati pravila dokazovanja z izvedencem, prav tako pa se mora davčnemu zavezancu dati možnost, da v postopku sodeluje. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka navedenih procesnih obveznosti ni izvršila, je izpodbijana odločba nezakonita. Meni, da se odločba o odmeri davka na promet nepremičnin lahko uporabi le kot eden izmed dokazov za ugotovitev davčne osnove oziroma tržno vrednosti sporne nepremičnine, nikakor pa to ne more biti edini dokaz za sprejem odločitve, kar tudi obrazlaga.

Dejstvo, da se tožeča stranka ni pritožila zoper navedeno odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin, ne pomeni, da se je hkrati tudi odpovedala pravici do izjave oziroma do sodelovanja v postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala. Tožnik tudi ni mogel pričakovati, da bo zaradi opustitve pritožbe zoper navedeno odločbo izgubil pravico do sodelovanja v postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala.

Poudari, da je glede na lokacijo nepremičnine cena za 1m2 v višini 2.000,00 EUR bistveno previsoka, kar pojasnjuje z dejanskimi navedbami o nepremičnini. Dejstvo je, da se v tem postopku sploh ni ugotavljala vrednosti nepremičnine ob odsvojitvi, pojasnjeno pa tudi ni, na kakšni podlagi je prišlo do odstopanja od napovedane vrednosti in zakaj je za vrednost nepremičnine ob odsvojitvi uporabljena vrednost, od katere je bil odmerjen davek na promet nepremičnin. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je bil tožniku z odločbo št. DT 4236-32/2011-230 (06-140-02)-1 z dne 30. 9. 2011 odmerjen davek na promet nepremičnin od osnove 28.660,00 EUR po stopnji 2 % v višini 773,20 EUR. Prav tako ni sporno, da tožnik zoper navedeno odločbo ni vložil pritožbe.

Sporno med strankama je, ali je potrebno pred odmero davka od dobička od kapitala vrednost kapitala ob odsvojitvi ugotoviti v samostojnem ugotovitvenem postopku, ali se kot vrednost kapitala ob odsvojitvi upošteva v postopku odmere davka promet nepremičnin ugotovljena vrednost kapitala. Sporna je torej vrednost kapitala (nepremičnine) ob odsvojitvi, kakršna je bila upoštevana pri odmeri davka od dobička iz kapitala, vključno z načinom ugotavljanja njene vrednosti.

Glede na določbo prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 se za vrednost kapitala ob odsvojitvi v primeru, če vrednost kapitala ob odsvojitvi iz pogodbe ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. V tej določbi sicer res ni posebej navedeno, da je primerljivo tržno ceno kapitala ob odsvojitvi potrebno ugotoviti v posebnem postopku, vendar prav tako ni določeno, da mora biti upoštevana ugotovljena primerljiva tržna cena, ki je bila upoštevana pri odmeri davka na promet nepremičnin. Drugostopenjski organ navaja, da se v obeh odmernih postopkih, tako v postopku odmere davka na promet nepremičnin, kot pri odmeri davka od dobička iz kapitala, lahko namesto pogodbene upošteva tržna vrednost nepremičnine in da naj bi bila le-ta praviloma v obeh primerih enaka, kar načeloma drži. Vendar pa s tem po presoji sodišča še ni omogočeno, da se postopek odločanja oziroma ugotavljanja vrednosti nepremičnine vodi na način, kot je bilo to storjeno v tem primeru. Sodišče namreč soglaša s tožečo stranko, ki navaja, da za kaj takšnega ne obstaja pravna podlaga.

Pri odmeri davka od dobička iz kapitala gre namreč za postopek, ki se vodi samostojno in se, čeprav se nanaša na isto nepremičnino, vodi povsem ločeno tudi od postopka odmere davka na promet nepremičnin. Posebej in skladno z določbami 99. člena ZDoh-2 se v tem postopku ugotavlja tudi vrednost nepremičnine ob odsvojitvi. Tržna vrednost nepremičnine, ugotovljena v drugem postopku (v postopku odmere davka na promet nepremičnin) pri tem sicer ni nepomembna, a predstavlja le enega od dokazov, ki pa ni nujno edini in nanj davčni organ ni vezan. O (tržni) vrednosti nepremičnine se namreč v postopku odmere davka na promet nepremičnin ne odloča. Ugotovljena tržna vrednost je zgolj dejanska podlaga za določitev oziroma izračun davčne osnove in s tem za odmero davka, o kateri se, kot o pravni posledici, ki sledi iz abstraktne pravne norme (iz določb ZDPN-2), odloča v izreku odmerne odločbe in ki (edina) postane dokončna in pravnomočna.

To pa pomeni, da davčni organ pri ugotavljanju vrednosti kapitala (nepremičnine) v konkretnem primeru ni bil vezan na vrednost, ugotovljeno v postopku odmere davka od promet nepremičnin, kot to po presoji sodišča zmotno meni tožena stranka. Obenem pa to pomeni, da ni bilo podlage za odločanje o zadevi v skrajšanem postopku, ter da so bila zato, ker ni bil izveden ugotovitveni postopek in ker posledično tožeči stranki ni bila dana možnost udeležbe v postopku, bistveno kršena pravila postopka, kot to v tožbi utemeljeno uveljavlja tožeča stranka.

Ker gre po navedenem sodišče za bistveno kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1, je sodišče je iz navedenih razlogov odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa vrnilo v ponovni postopek.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.