Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženkin zavarovanec v konkretnem primeru ni ravnal s skrbnostjo povprečno skrbnega strokovnjaka.

Toženka v pritožbi vztraja, da je neživljenjsko pričakovati, da bi moral nekdo ves čas čistiti mokroto in rešetke ves čas ohranjal suhe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz izpodbijane sodbe takšna naložena dolžna skrbnost ne izhaja. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi zgoraj izpostavljenih okoliščin konkretnega škodnega dogodka zgolj zaključilo, da toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec v zadostni meri poskrbel za očiščenost rešetke (ali nameščenost protizdrsne preproge), saj v zvezi s tožnikovimi trditvami o neustrezni in nepravočasni očiščenosti rešetk od nanošene snežne brozge glede samega čiščenja rešetke ni izkazala (niti ni konkretno zatrjevala) načina in dinamike čiščenja (v kakšnih časovnih terminih se je opravljalo čiščenje, npr. da se je čiščenje opravljalo zjutraj vsak dan ali pa dvakrat na dan itd.).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je toženka tožniku (v celoti) odgovorna za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku 16. 12. 2021. **Navedbe strank v pritožbenem postopku**

2. Toženka vlaga zoper vmesno sodbo pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vse po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po temelju v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno, nekritično ter brez ustrezne trditvene in dokazne podlage odločilo o v celoti podani toženkini odškodninski odgovornosti za svojega zavarovanca. Zgolj na podlagi pavšalnih navedb, tožnikovega pričanja in pričanja tožniku najbližje osebe sodišče ne more podati strokovne ocene o spolzkosti rešetke, tožnik pa izvedenca, ki bi lahko pojasnil, ali kovinske rešetke ob prisotnosti snežne brozge dosegajo standard varne uporabe, ni predlagal. Tožnikovo pričanje je neverodostojno. Vse priče in tožnik so skladno izpovedali, da je bila okolica trgovine očiščena. Glede na temperaturno ugodne vremenske razmere in čas tožnikovega padca kritičnega dne ter dejstvo, da je šlo za brozgo - stopljen sneg - ni mogoče potrditi, da je šlo za hojo po 2 cm ledeni podlagi. Tožnik ni dokazal, da so bile rešetke mokre in spolzke izven dovoljenega ter da je bil dovolj skrben pri hoji in je imel ustrezno obutev. Ni dokazal, da je zgolj z eno (desno) roko držal voziček, da je padel med vrata, saj je priča A. A. povedal, da je tožnik voziček držal z obema rokama ter ni potrdil, da naj bi bile rešetke spolzke oziroma da naj bi bila brozga na njih poledenela. Nobena izmed prič ni zaznala spolzkosti, da pa so bila tla mokra, je bila pričakovana okoliščina, saj je v predhodnih dneh na tem področju snežilo, tožnik pa je bil z vremensko situacijo seznanjen. Prav tako tožnik ni dokazal načina in vzroka padca ter vzročne zveze med (nedokazano) spolzkostjo rešetke in njegovim padcem.

Nadalje navaja, da so neživljenjske in protislovne ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženkin zavarovanec ni poskrbel za varen dostop do trgovine, za očiščenost rešetke od snežne brozge in njeno varno uporabo. Rešetke so bile ustrezne in v skladu z zakonskimi določili. Tožnik v zvezi z očitano opustitvijo dolžnega ravnanja ni uveljavljal kršitev določene pravne norme ali pogodbene obveznosti ter ni konkretiziral, kaj pomeni ustrezno vzdrževana površina, ki je varna za uporabo v zimskem času, ampak je podal zgolj povsem pavšalne navedbe. Dejstvo, da je toženkin zavarovanec zamenjal rešetke v vseh svojih trgovinah, samo po sebi ne dokazuje, da je kršil svoje dolžno ravnanje. Ledu, spolzkosti in mokrote sredi zime ni mogoče šteti za nepričakovan dogodek, zahtevana popolna čistost tal pa nedopustno odstopa od sodne prakse. Toženkin zavarovanec je zagotovil ustrezno čiščenje svojih površin (zaupano je bilo zunanji službi, ki je delo opravljala redno) in mu ni mogoče očitati nobene opustitve, kar je izpovedala priča B. B. in smiselno potrdila priča A. A. Zunanje površine so bile ustrezno očiščene in varne za uporabo. Rešetke so bile namenjene izključno temu, da se prestreže vnos nepotrebne mokrote v samo trgovino, tožnik pa ni dokazal njihove neustreznosti. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, ko je ugotovilo odgovornost toženkinega zavarovanca za nastalo škodo, ker bi naj bila rešetka neočiščena. Ni se opredelilo do dejanskega čiščenja, ki se je izvajalo, in tudi ne do dejstva, da tožnik ni dokazal poledenelosti rešetk in njihove neustreznosti. Pričakovano je, da so tla v času prisotnosti snega, snežne brozge in dežja mokra, zato tudi hoja po takšnih tleh ne more biti enaka hoji po suhih tleh. Zgolj tožnikova trditvena podlaga, njegovo zaslišanje in zaslišanje njegove žene, ki ob padcu ni bila prisotna, še ne predstavlja zadostnega dokaza za zaključek o nedopustno spolzkih in za uporabo neprimernih rešetkah. Ker so priče povedale, da tla niso bila poledenela, že to samo po sebi pomeni, da je toženkin zavarovanec poskrbel za ustrezno čiščenje in posipavanje zunanjih površin ter da temperaturne vremenske razmere niso bile takšne, da bi omogočale zamrzovanje snežne brozge na rešetki pred trgovino pod nastreškom.

Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče stranki neenakopravno obravnavalo in občutno favoriziralo tožnika (različni pravni standard dokazovanja); samo je postavilo trditve, da je bila zatrjevana spolzkost izven meja dopustnega. Nekritično je tudi ocenilo, da ni podanega tožnikovega soprispevka. Ni se konkretno opredelilo do tega, ali je bila površina spolzka, ker je tožnik neustrezno hodil ali zaradi zunanjih vplivov ter ni pojasnilo vzroka domnevno zatrjevane spolzkosti in s tem poledenelosti domnevne brozge. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje nepričakovano in brez pravne osnove znižalo standarde za uveljavljanje odškodnine, saj je bilo dokazno breme na strani tožnika, ki pa ni uspel dokazati, da se je na rešetki nahajala snežna brozga, da je bila poledenela in zaradi tega spolzka. Podredno navaja, da je tožnik vsaj v 90 % deležu prispeval k nastanku škodnega dogodka.

3. Pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. **Presoja utemeljenosti pritožbe**

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ko mu je 16. 12. 2021 okrog 13. ure ob vstopu v trgovino toženkinega zavarovanca na ... v Celju (C. d. o. o.)1 na mokri in neočiščeni ter od snežne brozge spolzki kovinski rešetki zdrsnilo ter je padel in si izpahnil levo ramo. Toženki očita, da njen zavarovanec ni poskrbel, da bi bila pohodna površina oziroma kovinska rešetka pred vhodom ustrezno vzdrževana, da bi bila varna za uporabo, saj bi jo moral večkrat očistiti ali priskrbeti protizdrsno podlago. Kovinska rešetka, čeprav je bila pod streho, je bila neočiščena, mokra in spolzka od snežne brozge, ki so jo nanašali potrošniki s parkirišča, ko so hodili v trgovino. Za pretrpljeno nepremoženjsko škodo od toženke terja 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2022 dalje. Toženka ugovarja, da je bil vhod v trgovino ustrezen, da so imele rešetke nazivno protizdrsnost R10, ki ustreza normativom in standardom ter zagotavlja varno uporabo, poleg tega pa njen zavarovanec ni beležil drugih padcev na rešetki, ter še, da je neživljenjsko pričakovati, da bo nekdo ves čas čistil morebitno mokroto na kovinski rešetki.

6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je imel toženkin zavarovanec v času škodnega dogodka pri toženki sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti, torej obstoj pasivne legitimacije. Sporno pa je bilo, ali se je tožnik poškodoval na zatrjevani način - da mu je med stopanjem proti vhodu trgovine z leve strani zdrsnilo na mokri kovinski rešetki, ki je bila zaradi neočiščene snežne brozge, ki se je nanašala nanjo, spolzka, torej, ali je bila pohodna površina pred vhodom ustrezno vzdrževana za varno uporabo, ter ali je tudi sam tožnik prispeval k nastali škodi.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku2 zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevani način - tožnik je dokazal, da je dne 16. 12. 2021 okrog 13. ure ob vstopu v trgovino toženkinega zavarovanca na ... v Celju padel, ko mu je pri zavitju z leve strani, kamor je šel po nakupovalni voziček, pri vhodu v trgovino zdrsnilo na mokri in od snežne brozge spolzki kovinski rešetki, zaradi česar si je izpahnil levo ramo, ter da toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec poskrbel za varen dostop, za očiščenost rešetke snežne brozge in za njeno varno uporabo, ker glede na zimske razmere ni v zadostni meri poskrbel za očiščenost rešetke ali nameščenost protizdrsne preproge. Zato je odločilo, da je toženka tožniku odgovorna za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku 16. 12. 2021 (prvi odstavek 965. člena in prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

8. V skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Sodbo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Striktna razlaga pravila o mejah pritožbenega postopka pritožbenemu sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.3

9. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da pretežni del pritožbenih navedb po vsebini predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. V preostalem delu toženka zatrjuje pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane vmesne sodbe (smiselno uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neenakopravnega obravnavanja strank in kršitev zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem, ter se sklicuje na napačno materialno nedopustno odstopanje od sodne prakse (zaradi zahteve popolne čistosti tal). Podaja tudi očitek napačnega materialnopravnega stališča o odgovornosti zavarovanca zaradi ugotovljene domnevno neočiščene rešetke, čeprav se sodišče do dejanskega čiščenja ni opredelilo. Navedenim pritožbenim očitkom ne gre pritrditi.

_Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka_

10. Izpodbijana vmesna sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženka v pritožbi smiselno zatrjuje. Ta kršitev je podana le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana vmesna sodba nima. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena in ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni odločitvi v izreku, zato omogoča pritožbeni preizkus. V konkretnih okoliščinah4 tudi nista utemeljena sicer posplošeni očitek glede potrebnosti (sicer nepredlaganega) dokaza z izvedencem iz varstva pri delu oz. gradbene stroke niti z njim povezani prav tako pavšalno zatrjevani pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka zaradi neenakopravne obravnave strank, ki ju pritožbeno sploh ni mogoče preizkusiti, saj ju pritožnica ne pojasni oziroma vsebinsko ne konkretizira. V zvezi s tem zatrjevano favoriziranje tožnika in zatrjevano različni pravni standard dokazovanja za stranki pa sta neutemeljena očitka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

_Glede dokazne ocene sodišča prve stopnje in očitka o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju_

11. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje o podani toženkini odškodninski odgovornosti odločilo neutemeljeno, nekritično in brez ustrezne trditvene in dokazne podlage ter zgolj na podlagi tožnikovih pavšalnih navedb, njegovega neverodostojnega pričanja in pričanja najbližje osebe. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno, ki je skladna z metodološkim napotkom, katerega sodišču nalaga 8. člen ZPP, sprejelo ob upoštevanju konkretizirane trditvene podlage5 in po izvedenem dokaznem postopku,6 v okviru katerega je pravilno upoštevalo vse za odločitev pomembne okoliščine, povezane s škodnim dogodkom, na podlagi česar je sprejelo pravilne dokazne zaključke. Temeljito je analiziralo izpovedi tožnika in zaslišanih prič A. A., B. B. in Č. Č. ter vsebino listinskih dokazov,7 nakar je na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka pravilno in dokazno podprto zaključilo, da je tožnik dokazal, da je do škodnega dogodka prišlo na tožbeno zatrjevani način. Verjelo je tožnikovi izpovedbi, da se je na kovinski rešetki pred vhodom nahajala snežna brozga,8 ki se je nanjo prenašala na čevljih iz parkirišča, in da mu je zaradi mokrote in spolzkosti na njej kljub pazljivi hoji v zimski obutvi pri zavitju od strani zdrsnilo, pri čemer je kot verodostojnega ocenilo tudi del njegove izpovedi, da se je s parkirišča najprej napotil naravnost v trgovino in, ker v njej ni bilo razpoložljivih košaric, nato odšel po nakupovalni voziček, ki se je nahajal zunaj, nakar se je napotil proti vhodu z leve strani, kjer mu je na rešetki zdrsnilo; kljub temu, da se je skušal ujeti, je padel med avtomatsko zapirajoča vrata, po padcu pa mu je pomagal A. A., ki je bil za njim (2 do 3 metre), in ga je kasneje tudi odpeljal v bolnišnico. Sodišče takšnega zaključka ni sprejelo le na podlagi tožnikove izpovedi, ki jo je ocenilo kot prepričljivo, ampak tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov. A. A., ki se je nahajal za tožnikom, ko je ta padel, mu je pomagal vstati ter ga je odpeljal v bolnišnico; v svoji izpovedi je potrdil, da se je na parkirišču nahajal moker sneg, rešetka pa je bila mokra in je bilo na njej nekaj snega, ki se je nanjo nanesel s hojo ljudi, prav tako je izpovedal, da je tožniku ob zavitju z vozičkom spodrsnilo, da se je skušal ujeti tako, da se je z eno roko prijel za vrata, z drugo pa se je držal za voziček, vendar je kljub temu padel; slednje je razvidno tudi iz pisne izjave priče (A6). Tudi iz izvida SB Celje z dne 16. 12. 2021 (A5) je razvidno, da so tožnika ob 13:16 uri pregledali in ugotovili izpah leve rame.9 Da je prišlo do tožnikovega padca, je izpovedala tudi tožnikova žena, ki jo je tožnik po padcu poklical in je prišla k njemu v bolnišnico ter je prav tako opazila, da se je na rešetkah nahajala snežna brozga, ko sta se po zdravniški oskrbi s tožnikom vrnila v trgovino. Slednje prav tako potrjujeta zapisnik o škodnem dogodku z dne 17. 12. 2021 (priloga A2) in izpoved priče B. B., ki je ta zapisnik napisala in podpisala ter ob zaslišanju izpovedala tudi, da se je po škodnem dogodku rešetka zamenjala z močnejšo kovino in drugačno izvedbo, tako da do takšne poškodbe ne bi več prišlo.10

12. Ob trditveni podlagi tožeče stranke, na katero je bilo sodišče prve stopnje vezano (člena 7/1 in 286 ZPP) in je nanjo vezano tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje (v točkah 10 do 12 obrazložitve izpodbijane sodbe), ta je zato prepričljiva, vestna, natančna in dokazno podprta, in na podlagi takšne dokazne ocene kot pravilne sprejema dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Toženka z v pritožbi ponujeno lastno in selektivno dokazno oceno tožnikove izpovedi kot neverodostojne, z golim sklicevanjem na tožnikov interes za izid pravde, in z lastnimi dokaznimi zaključki, s katerimi izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje,11 dvoma v pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne more vzpostaviti. Prav tako zaključkov pritožnici ne uspe izpodbiti s pritožbenimi navedbami o neodločilnem razhajanju izpovedi (po tožnikovi držanje vozička z eno roko, po pričini držanje z obema rokama). Pritožbene navedbe, da so bile rešetke ustrezne in v skladu z zakonskimi določili, niso pravno pomembne, saj tožnik toženkine krivdne odgovornosti ni opiral na neustreznost rešetk samih po sebi, ampak na trditve o spolzkosti zaradi neočiščenosti snežne brozge.

_Glede očitka o zmotni uporabi materialnega prava_

13. Ob tako ugotovljenih dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je za tožnikovo poškodbo oziroma padec podana krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca. Njegovo ravnanje je bilo po presoji sodišča prve stopnje premalo skrbno, saj ni dokazal, da je poskrbel za varen dostop, za očiščenost rešetke od snežne brozge in njeno varno uporabo - da ne bi prišlo do zdrsa in bi bil tožniku omogočen varen vstop v trgovino. Glede obstoja odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca in posledično toženke je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene dejanske okoliščine konkretnega primera pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 131. člena OZ.12 Pravilno je obrazložilo, da morajo biti za krivdno odgovornost kumulativno podani štirje pogoji: 1. nedopustno ravnanje ali opustitev, 2. nastanek škode, 3. obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ali opustitvijo in 4. odgovornost povzročitelja škode, pri čemer mora prve tri predpostavke dokazati tožnik, pri četrti pa je dokazno breme na toženki. Sodišče prve stopnje se sicer ni izrecno sklicevalo na 10. člen OZ,13 ki določa splošno prepoved povzročanja škode _(neminem laedere)_, je pa ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva za zaključek o nedopustnosti ravnanja zaradi nezadostnega čiščenja rešetke s strani toženkinega zavarovanca. Glede na okoliščine obravnavanega primera zadošča, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano.14 Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, iz katerih izhaja, da morajo imeti opustitve (torej dolžnosti opraviti določena dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode) pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu15 ter v zvezi s tem pritožbeno sklicevanje na prvi odstavek 7. člena ZPP.

14. Škoda lahko drugemu nastane ne le zaradi aktivnega ravnanja povzročitelja, pač pa tudi zaradi njegovih opustitev, to je zaradi opustitev dolžnosti opraviti določeno ravnanje za preprečitev ali zmanjšanje škode. Za presojo odškodninske odgovornosti v takih primerih je treba ugotoviti, ali je zaradi opustitve dolžnega ravnanja nastanek škodnega dogodka bil objektivno predvidljiv. Vrednostno merilo je predvidljivost negativne posledice ravnanja, pri čemer je treba vselej izhajati iz konkretnih okoliščin primera16 in ugotavljati, ali je domnevni oškodovalec kljub opustitvi ravnal običajno glede na ugotovljene okoliščine primera, torej ali je ravnal v skladu z zahtevanim standardom skrbnosti. Za obravnavani primer, kjer je toženkin zavarovanec pravna oseba, ki se ukvarja s trgovinsko dejavnostjo, do škodnega dogodka pa je prišlo neposredno pred vhodom v njegovo trgovino, bi toženkin zavarovanec moral ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ).17

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženkin zavarovanec v obravnavanem primeru ni ravnal s skrbnostjo povprečno skrbnega strokovnjaka. Ugotovljeni obstoj neočiščene snežne brozge na kovinski rešetki neposredno pred vhodom v trgovino,18 glede na zatečene zimske razmere,19 dokazuje, da čiščenje pohodnih površini ni bilo dovolj skrbno. Nastanek škodne posledice je bil v konkretnem primeru predvidljiv in bi jo toženkin zavarovanec ob ustrezni skrbnosti lahko preprečil. Dokazni postopek je tudi pokazal, da je tožniku na tej rešetki spodrsnilo kljub pazljivi hoji in ustrezni zimski obutvi, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mu je spodrsnilo, ker je bila rešetka zaradi na njej nahajajoče se snežne brozge spolzka. Toženka v pritožbi vztraja, da je neživljenjsko pričakovati, da bi moral nekdo ves čas čistiti mokroto in rešetke ves čas ohranjal suhe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz izpodbijane sodbe takšna naložena dolžna skrbnost ne izhaja. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi zgoraj izpostavljenih okoliščin konkretnega škodnega dogodka zgolj zaključilo, da toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec v zadostni meri poskrbel za očiščenost rešetke (ali nameščenost protizdrsne preproge), saj v zvezi s tožnikovimi trditvami o neustrezni in nepravočasni očiščenosti rešetk od nanošene snežne brozge glede samega čiščenja rešetke ni izkazala (niti ni konkretno zatrjevala) načina in dinamike čiščenja (v kakšnih časovnih terminih se je opravljalo čiščenje, npr. da se je čiščenje opravljalo zjutraj vsak dan ali pa dvakrat na dan itd.).20 Ob tožnikovem zatrjevanju o nečiščenju in o tem, da se je na rešetki nahajala snežna brozga, se je namreč na toženko prevalilo dokazno breme o samem čiščenju in o zadostnem oz. zadosti skrbnem čiščenju rešetke s strani njenega zavarovanca, ki pa ga toženka ni zmogla. Zgolj njene posplošene navedbe, da je bil vhod ustrezen in je toženkin zavarovanec storil vse, da so bila tla varna, ne zadoščajo. Zaključek sodišča prve stopnje o podani toženkini odškodninski odgovornosti za obravnavani škodni dogodek je glede na navedeno pravilen.

_Glede tožnikovega soprispevka_

16. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode v smislu 171. člena OZ. Po prvem odstavku 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati neprevidnosti in nepazljivega ravnanja pri hoji, ko je z leve strani z vozičkom zavil proti vhodi v trgovino, saj je po ugotovitvah sodišča prve stopnje imel v času škodnega dogodka obute zimske čevlje in je hodil zelo pazljivo ter previdno, zavedajoč se tudi konkretnih vremenskih razmer, kakor je sam izpovedal.21 Toženka kakršnegakoli drugega konkretnega ravnanja, s katerim bi tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka, ni zatrjevala.22 Glede na navedeno so neutemeljene (sicer zgolj splošne in nekonkretizirane) pritožbene navedbe o nekritičnem zaključku sodišča prve stopnje, da tožnikov soprispevek ni podan. S tem v zvezi tudi ni podan očitek o neobrazloženosti odločitve v tem delu.23 **Odločitev o pritožbi**

17. Toženkina pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

18. Ker gre za vmesno sodbo, je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo, s katero bo odločeno še o obsegu in višini odškodnine ter o stroških postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 151. člena ZPP in 164. členom ZPP).

1 Navedel je, da je v trgovino vstopal z leve strani, kamor je šel po nakupovalni voziček. 2 Z izvedenimi dokazi kot pod točko 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 25/2020 z dne 18. 9. 2020 (18. in 19. točka obrazložitve). 4 Ko predmet dokazovanja z izvedencem niso abstraktna pravila stroke s področja imenovanega izvedenca, potrebna za presojo dejanskih okoliščin za sprejetje dokaznega zaključka o pravno pomembnem dejstvu spolzkosti (trditve tožeče stranke ne vsebujejo očitka neprimernosti rešetke zaradi nedoseganja standardov drsnosti). 5 Povzete v točkah 1 do 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Glej 10. do 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Pisna izjava priče A. A. (A6), izvid SB Celje z dne 16. 12. 2021 (A5), zapisnik o škodnem dogodku z dne 17. 12. 2021 (A2), medicinska dokumentacija (A5, A7 - A9). 8 Po izpovedi približno 2 cm. 9 Da je tožnik zaradi padca utrpel izpah leve rame, je razvidno tudi iz ostale predložene medicinske dokumentacije (priloga A7 - A9). 10 Pritožba v zvezi s tem uveljavlja, da sama zamenjava rešetk ne dokazuje, da je toženkin zavarovanec kršil dolžno ravnanje, kar sicer samo po sebi drži, vendar pa sodišče prve stopnje zaključka o kršitvi toženkinega zavarovanca ni sprejelo le na podlagi ugotovitve, da je bila rešetka po škodnem dogodku zamenjana z novo, ampak tudi na podlagi ostalih izvedenih dokazov, pri čemer pritožnica z navedbami, da je "priča zgolj izpovedala, da so bile rešetke kasneje zamenjane, ni pa vedela, zakaj", zavaja, glede na zapisnik z dne 5. 12. 2023 (list. št. 45-46). 11 Gre za pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni dokazal načina in vzroka padca, snežne brozge na rešetkah, njihove mokrote in spolzkosti izven dovoljenega ter zadostne skrbnosti pri hoji in ustrezne obutve, pri čemer v pritožbi nedopustno širi trditve in se sklicuje na dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, niti niso bila zatrjevana (navedbe o temperaturno ugodnih vremenskih razmerah, hoji po 2 cm ledeni podlagi, poledenelosti in zamrzovanju snežne brozge ter neustreznosti rešetk). 12 Po katerem mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. 13 Po 10. členu OZ se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. 14 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2015 z dne 6. 10. 2016. 15 Glede na pritožbene navedbe, da tožnik ni uveljavljal kršitve določene pravne norme ali pogodbene obveznosti in ni konkretiziral pomena ustrezno vzdrževane površine v zimskem času. 16 Pri opustitvah dolžnega ravnanja se vprašanje protipravnosti ravnanja prepleta s krivdo oziroma z vprašanjem, ali je oseba, ki je opustila dolžno ravnanje, ravnala malomarno. 17 Tožnik se je skliceval na opuščeno potrebno profesionalno skrbnost. 18 Po trditvah tožeče stranke pod streho, česar toženka ni prerekala. 19 Ki niso posledica novozapadlega snega, saj takšnih navedb ni bilo podanih. 20 Zato toženka s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejanskega čiščenja, zavaja, saj načina in dinamike čiščenja ni niti zatrjevala. 21 Tožnik je namreč že pri prvem vstopu naravnost v trgovino s parkirišča videl, kakšno je stanje. 22 Za svoje trditve tudi ni predlagala nobenih dokazov. 23 Da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ali je bila površina spolzka, ker je tožnik neustrezno hodil ali zaradi zunanjih vplivov ter ni pojasnilo vzroka domnevno zatrjevane spolzkosti in s tem poledenelosti domnevne brozge.