Jedro

V zadevi je sporno vprašanje, ali odobrena brezplačna pravna pomoč za prvostopenjski pravdni postopek vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije. Stališče do tega vprašanja je Vrhovno sodišče RS sprejelo v sodbi, št. X Ips 12/2021 z dne 13. 4. 2021. Presodilo je, da za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije. Po presoji Vrhovnega sodišča gre pri postopku mediacije, čeprav je ta urejen v drugem predpisu, za del pravdnega (torej sodnega) postopka, saj mediacijski postopek sam zase ne more potekati v taki obliki, kot ga predvideva zakon.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp ... z dne 15. 10. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) je A.A. (v nadaljevanju upravičenka) z odločbo, št. Bpp ... z dne 23. 3. 2018, dodelila brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku zaradi ugotavljanja solastniškega deleža na stanovanju v k.o. ..., stavba št. ..., del stavbe 5, in sicer od 15. 3. 2017 do prejema odločbe, s katero se zaključi postopek na I. stopnji. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bil določen odvetnik B.B.. Ker sta odvetnik in upravičenka med postopkom soglašala, da ne želita več sodelovati, je sodišče odvetnika razrešilo izvajanja brezplačne pravne pomoči, namesto njega pa kot novega izvajalca storitev brezplačne pravne pomoči določilo odvetnico C.C. iz Odvetniške družbe A. d.o.o. (v nadaljevanju tožeča stranka).

2. Tožeča stranka je dne 4. 10. 2019 zaključila z opravljanjem storitve brezplačne pravne pomoči in je toženi stranki dne 9. 10. 2019 pravočasno vrnila napotnico. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožeča stranka upravičena do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) in v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. Skladno s tem je tožeči stranki za opravljene storitve odmerila nagrado v višini skupaj 2.280,03 EUR, in sicer po postavkah, ki jih je prikazala v tabeli, nato pa tako določen znesek v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) zmanjšala za polovico ter odločila, da je tožeča stranka upravičena do nagrade v višini 1.771,50 EUR. Pojasnjuje, da tožeči stranki ni priznala stroškov, ki so bili priglašeni v nasprotju z določbami OT in ZOdv. Ni ji priznala nagrade za konference z upravičenko, za posredovanje plačilnega naloga in sklepa upravičenki ter za poročila upravičenki, saj teh opravil ni mogoče obravnavati kot samostojnih storitev v smislu tar. št. 39 OT, pač pa gre za opravila, ki so že vključena v nagradi za zastopanje. V predmetni zadevi je bila brezplačna pravna pomoč upravičenki dodeljena le za pravdni postopek, ne pa tudi za postopek mediacije in zato tožena stranka tožeči stranki ni priznala stroškov za udeležbo na treh mediacijskih srečanjih. Tožena stranka tožeči stranki tudi ni priznala dvakrat priglašenih stroškov za narok, ki je bil opravljen dne 5. 7. 2019, saj sta bila poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo opravljena istega dne brez prekinitve, pač pa ji je priznala stroške le za en narok. Pojasnjuje še, da je tožeča stranka upravičena tudi do povračila materialnih stroškov v višini 49,43 EUR, na skupaj priznani znesek pa je obračunala še DDV v višini 22 % ali 411,15 EUR. Skupaj odmerjeni znesek nagrade, materialnih stroškov in DDV tako znaša 2.280,03 EUR in se izplača iz proračunskih sredstev.

3. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji povrne tudi stroške postopka. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, da konferenca z upravičenko, posredovanje plačilnega naloga in sklepa upravičenki in poročilo upravičenki niso samostojne storitve v smislu 39. člena OT, prav tako pa se tudi ne strinja z odločitvijo, da je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena le za pravdni postopek, ne pa za postopek mediacije. Poudarja, da je priznanje nagrade za slednje opravilo izhaja iz četrtega odstavka 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem je prosilec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati, razen če mediacija ni primerna. To izhaja tudi iz 26. člena ZBPP, ki med možnimi oblikami brezplačne pravne pomoči navaja le svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, medtem ko ni izrecno ali ločeno navedena brezplačna pravna pomoč za zastopanje v postopku mediacije. Ker je torej udeležba v postopku mediacije obvezna, upravičenka ni posebej zaprošala za dodelitev brezplačne pravne pomoči za mediacijo.

4. Tožeča stranka meni, da upravičenki, ki ji je bila v zadevi že odobrena brezplačna pravna pomoč, ne bi mogla biti ta dodeljena ponovno, kar izhaja tudi z določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Program alternativnega reševanja sporov, oziroma v tem okviru postopek mediacije, je možnost sporazumnega reševanja sporov z namenom, da se strankam v sodnih sporih izboljša dostop do ustreznega sodnega varstva, omogoči izbira ustreznega postopka za reševanje spora ter pravična, hitra in sporazuma rešitev spora, kar zagotavlja strankam in sodišču finančne in časovne prihranke ter povečuje obseg sodnih poravnav. Program alternativnega reševanja sporov izvajajo sodišča, upravičenec do brezplačne pravne pomoči pa je v takem postopku dolžan sodelovati, saj mu sicer pravica do brezplačne pravne pomoči preneha. Postopek mediacije je torej tesno povezan z zadevo, za katero je upravičenec zaprosil za brezplačno pravno pomoč, alternativnega reševanja spora pa ne more odkloniti. To, da je mediacija del pravdnega postopka, potrjuje tudi sodna praksa, primeroma v sodbah Upravnega sodišča RS, št. II U 345/2012 in II U 310/2018. To, da so mediacijska srečanja del pravdnega postopka, izhaja tudi iz obrazca za beleženje trajanja mediacijskih srečanj, kjer je v glavi obrazca logotip tožene stranke, hkrati pa je na njem navedena tako opravilna številka pravdnega postopka kot tudi mediacijska številka.

5. Tožeča stranka zaključuje, da so bili iz opisanih razlogov, poleg končne nagrade, posledično napačno odmerjeni tudi potni stroški, materialni stroški in 22 % DDV.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter meni, da je izpodbijani sklep utemeljen in ga ni treba odpraviti. Po tem, ko strnjeno povzame vsebino izpodbijane odločbe in tožbe, navaja, da tožeča stranka ni navedla sorodnih primerov iz sodne prakse glede priznavanja nagrade in stroškov za konference s stranko, za posredovanje plačilnega naloga in sklepa stranki ter za sestavo poročila stranki. Meni, da teh opravil ni mogoče obravnavati kot samostojnih storitev v smislu tar. št. 39 OT, pač pa so vključene že v nagradi za zastopanje. Tako stališče izhaja iz sklepa VSL Cp 1379/2018 z dne 14. 9. 2018, v katerem je pojasnjeno, da v sklop stroškov zastopanja na naroku sodijo tudi opravila, ki jih mora odvetnik izvesti zaradi priprave na narok. Nagrada za te storitve se prizna, če gre za samostojne storitve, v OT pa je tudi navedeno, da odvetnik obračuna sestavo kratkega dopisa le, če to opravilo ni zajeto v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev za stranko. Glede nagrade za mediacijska srečanja tožena stranka vztraja, da je bila upravičenki brezplačna pravna pomoč dodeljena za pravdni postopek, ne pa tudi za mediacijski postopek in zato tožeči stranki priglašene stroške za tri mediacijska srečanja ni priznala. Izhajala je iz Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ), ki mediacijo opredeljuje kot postopek, v katerem skušajo stranke prostovoljno s pomočjo nevtralne tretje osebe (mediatorja) doseči mirno rešitev spora. Gre za neformalen postopek, ki ni sojenje, v postopku ni prekluzivnih rokov, se praviloma ne izvajajo dokazi in ni določenega dokaznega bremena strank. Stališče tožene stranke potrjuje sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 369/2013 z dne 18. 6. 2013, navedbe tožeče stranke, da je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči udeležba v mediacijskem postopku obvezna, pa tega dejstva ne spreminja. Če se postopka mediacije upravičenec do brezplačne pravne pomoči ne udeleži, je to razlog za prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, kar pa ne pomeni, da je brezplačna pravna pomoč odobrena tudi za mediacijo. Tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. III U 342/2016 z dne 7. 7. 2017, izhaja, da glede za zakonsko ureditev postopka mediacije te ni mogoče šteti kot del pravdnega oddelka. Vse to pomeni, da tožeča stranka ne more zahtevati nagrade za zastopanje upravičenke v postopku mediacije.

7. Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s tožbo seznanilo tudi upravičenko, kot osebo, v katere pravice ali neposredno na zakon oprte osebne koristi bi lahko posegla ureditev predmetnega spornega pravnega razmerja. Ker lahko taka oseba v postopek upravnega spora vstopi le, kolikor to izrecno izjavi, je sodišče upravičenko s pozivom z dne 5. 7. 2021 pozvalo, naj se v roku 8 dni po prejemu poziva izjavi, ali vstopa v postopek ter jo seznanilo, da bo, če se na poziv ne bo odzvala, štelo, da udeležbe v upravnem sporu ni priglasila. Ker upravičenka na tožbo ni odgovorila in se tudi ni izjavila, da vstopa v postopek, sodišče šteje, da udeležbe ni priglasila.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Dejansko stanje zadeve, kot je opisano v izpodbijanem sklepu in povzeto v predhodnih točkah te obrazložitve, med strankama ni sporno. Tožeča stranka v tožbi tudi ne ugovarja odločitvi tožene stranke, ki ji ni priznala dvakrat priglašenih stroškov za narok, opravljen dne 5. 7. 2019, pač pa ji priznala stroške le za en narok in se zato sodišče do te odločitve tudi ne opredeljuje. Sporna pa je odločitev tožene stranke, da tožeči stranki ne prizna priglašenih stroškov za konferenco z upravičenko, za posredovanje plačilnega naloga in sklepa upravičenki in za poročilo upravičenki ter priglašenih stroškov za udeležbo na treh mediacijskih srečanjih.

10. Sodišče ugotavlja, da odločitev tožene stranke, da tožeči stranki ne prizna priglašenih stroškov za konferenco z upravičenko, za posredovanje plačilnega naloga in sklepa upravičenki in za poročilo upravičenki ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla zgolj to, da teh opravil ni mogoče obravnavati kot samostojnih storitev v smislu tar. št. 39 OT in da so že vključene v nagradi za zastopanje, ni pa predstavila in utemeljila razlogov za tak zaključek. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je zato v tem delu pomanjkljiva in ne sledi določbi prvega odstavka 214. člena ZUP1. V odgovoru na tožbo je tožena stranka sicer navedla nekaj razlogov za sprejeto odločitev in se tudi sklicevala na sodno prakso, vendar pa odgovor na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki je predmet presoje. Sodišče še dodaja, da je vprašanje, ali je določena storitev samostojna storitev ali pa gre za opravilo, ki je vključeno v druga opravila (v konkretnem primeru v zastopanje upravičenke), vsebinsko vprašanje. Tožena stranka bi zato morala glede na konkretni pravdni postopek, za katerega je bila upravičenki dodeljena brezplačna pravna pomoč, oceniti ali gre po vsebini za opravila, ki so bila povezana s pripravo na narok oziroma z zaključkom postopka ali za samostojno storitev in kaj so razlogi za tako ugotovitev. S to ugotovitvijo bi morala tožena stranka tožečo stranko še pred izdajo izpodbijanega sklepa seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi (9. člen ZUP), česar pa tožena stranka ni storila in je tudi s tem kršila določbe upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

11. Drugi razlog, zaradi katerega tožeča stranka ugovarja odločitvi tožene stranke, je odločitev o stroških udeležbe na treh mediacijskih srečanjih. Tožena stranka se je postavila na stališče, da je bila upravičenki brezplačna pravna pomoč dodeljena le za pravdni postopek in ne za postopek mediacije ter da zato tožeči stranki ni mogoče priznati stroškov za udeležbo na mediacijskih srečanjih. V zadevi je torej sporno vprašanje, ali odobrena brezplačna pravna pomoč za prvostopenjski pravdni postopek vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije, torej ali je izvajalec brezplačne pravne pomoči upravičen do povračila stroškov za udeležbo na mediacijskih srečanjih, če je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoči za pravdni postopek na prvi stopnji.

12. Sodišče ugotavlja, da sodna praksa Upravnega sodišča RS glede navedenega vprašanja doslej ni bila enotna, saj je sodišče v nekaterih primerih (na nekatere se sklicuje tožena stranka) presojalo, da za prvostopenjski pravdni postopek odobrena pravna pomoč ne vključuje brezplačne pravne pomoči za postopek mediacije, v drugih primerih (na nekatere se sklicuje tožeča stranka) pa sprejelo temu povsem nasprotne odločitve. Vrhovno sodišče RS je zato s ciljem poenotenja sodne prakse s sklepom, št. X DoR 179/2020-3 z dne 9. 12. 2020, dopustilo revizijo glede vprašanja, ali za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije.

13. Stališče do tega vprašanja je Vrhovno sodišče RS sprejelo v sodbi, št. X Ips 12/2021 z dne 13. 4. 2021. Presodilo je, da za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije. Po presoji Vrhovnega sodišča gre pri postopku mediacije, čeprav je ta urejen v drugem predpisu, za del pravdnega (torej sodnega) postopka, saj mediacijski postopek sam zase ne more potekati v taki obliki, kot ga predvideva zakon. Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljevanju ZARSS) namreč ureja reševanje sodnih sporov v okviru postopkov alternativnega reševanja (1. člen ZARSS), in čeprav alternativno reševanje sporov samo po sebi ne pomeni sojenja (3. člen ZARSS), je del postopka pred sodišči in sodišča so obvezana strankam omogočiti uporabo mediacije (4. člen ZARSS). V skladu s tretjim odstavkom 28. člena ZBPP je prosilec dolžan dati soglasje za mediacijo, če da takšno soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati, razen če mediacija ni primerna. Če prosilec tega ne stori, mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da tudi iz tega izhaja, da je postopek mediacije tesno povezan z zadevo, za katero je prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč in če na postopek mediacije pristane nasprotna stranka, sodelovanja v tem postopku prosilec za brezplačno pravno pomoč ne more odkloniti. Zato ni videti podlage niti razumnega razloga, da bi prosilec z že odobreno brezplačno pravno pomočjo za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (kar pomeni celotni postopek pred sodiščem prve stopnje), ko bi prejel vabilo na mediacijo (na katero je, kot je bilo že navedeno, dolžan pristati), moral zaprositi še za brezplačno pravno pomoč za mediacijo ter v okviru iste pravdne zadeve še enkrat izkazati izpolnjevanje pogojev za njeno dodelitev.

14. Skladno z opisanim stališčem Vrhovnega sodišča RS sodišče zaključuje, da je ugovor tožeče stranke, da bi ji morala tožena stranka odmeriti tudi stroške za udeležbo na treh mediacijskih srečanjih, utemeljen, saj dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravdni postopek na prvi stopnji vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije. Tožena stranka je torej s tem, ko je štela, da odobrena brezplačna pravna pomoč ne obsega postopka mediacije, zmotno uporabila materialno pravo.

15. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega je sodišče tožbi tožeče stranke na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku mora tožena stranka pred odločitvijo o priglašenih stroških za konferenco z upravičenko, za posredovanje plačilnega naloga in sklepa upravičenki in za poročilo upravičenki, s svojimi (obrazloženimi) stališči seznaniti tožečo stranko in ji dati možnost, da se o njih izjavi, odločitev pa nato v sklepu obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Pri ponovnem odločanju o priglašenih stroških za udeležbo v mediacijskem postopku pa mora tožena stranka upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS, da za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije in skladno s tem tožeči stranki priznati stroške tudi iz tega naslova, in sicer ob upoštevanju dejansko izvedenih opravil v postopku mediacije. Na podlagi zaključkov, ki jih bo sprejela v ponovljenem postopku, bo morala tožena stranka ponovno odmeriti stroške, ki jih bo priznala tožeči stranki, posledično pa ponovno odmeriti tudi potne stroške, materialne stroške v pavšalnem znesku in 22 % DDV.

16. Sodišče je odločitev o zadevi sprejelo brez glavne obravnave, saj za zadevo relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), obe stranki pa sta tudi soglašali, da sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave na podlagi listinskih dokazov, oziroma listin iz upravnega spisa.

K točki II izreka:

17. Ker je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena v vezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR glede na to, da je bila zadeva rešena po sodniku posamezniku brez glavne obravnave, tožečo stranko pa je zastopala odvetnica.

1 Prvi odstavek 214. člena ZUP določa: "Obrazložitev odločbe obsega: 1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank."