Jedro

Zemljiškokatastrske podatke parcel po stanju v času podržavljenja je upravni organ, ki odloča o denacionalizaciji, dolžan upoštevati in so navedeni podatki priloga k zahtevi za denacionalizacijo. Drugačna vrsta rabe zemljišča, kakršna je vpisana v zemljiškem katastru, se ne more dokazovati s pričami.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 1.7.2002 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z odpravljeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ž. z dne 29.6.2001, s katero je prvostopni upravni organ odločil, da se z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji v korist pokojnega upravičenca A.C. vzpostavi solastninska pravica na zemljiščih, parc. št. 229, hmeljišče 2, v deležu do 342/504-tin in parc. št. 229, hmeljišče 3, v deležu do 1388/2048-tin, vpisanih v vl. št. 305 k.o. O. vas, zahtevek za vračilo navedene parcele v deležu do 163/504-tin in 660/2048-tin pa je zavrnil. Tožena stranka navaja, da je pravilna ugotovitev prvostopnega upravnega organa, da je bila upravičencu za parcelo št. 229, ki je bila v času podržavljenja njiva 3. razreda, v izmeri 2552 m2 k.o. T. (sedaj k.o. O. vas) dana odškodnina v višini 32,2 % vrednosti podržavljene parcele, zato jo je treba pri vračanju v celoti upoštevati (1. odstavek 72. člena ZDen). Zavrača pritožbeni ugovor tožnice, da naj bi bila parc. št. 229 ob podržavljenju hmeljišče in ne njiva in da naj bi bila v vrednosti dane odškodnine všteta tudi vrednost hmeljskih sadik in hmelja. Iz arondacijske odločbe je razvidno, da je bila dana odškodnina le za zemljišče, in sicer za njivo. Da je bila parc.št. 229 ob podržavljenju njiva izhaja iz potrdila geodetske uprave, ki ga je šteti za javno listino.

Prvostopni organ je pravilno izračunal vrednost navedenega zemljišča po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (odlok), ravno tako pa je pravilno uporabil Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (odredba) pri valorizaciji ob podržavljenju dane odškodnine.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da je med strankama nesporno ugotovljeno, da je parcela, ki je predmet vračanja, po sedanjih katastrskih podatkih opredeljena kot hmeljišče. Sporno pa je vprašanje ali je tudi ob podržavljenju predstavljala v naravi hmeljišče, ali je v prejeti odškodnini, takratni 79.112 dinarjev, zajeta tudi odškodnina za prej navedeni hmeljski nasad in ali navedena odškodnina dejansko presega 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine. Iz cenilnega zapisnika, ki ga je izdelal F.B. izhaja, da je bil takratni lastnik C.A. razlaščen za parc. št. 229, da je za razlaščeno zemljišče prejel znesek 79.112 dinarjev, kar po izračunu valorizirane vrednosti in ob uporabi odloka ter odredbe, predstavlja 28,27 % vrednosti podržavljenega premoženja. Prvostopni upravni organ je na podlagi svojega izračuna ugotovil, da znaša prejeta odškodnina 32,2 %, ter to ugotovitev povzel v svojo odločbo, ne da bi pojasnil okoliščine, ki so vplivale na drugačno ugotovitev. Navedeno je pomembno zaradi tega, ker gre v spornem primeru tudi za vprašanje, ali je zemljišče ob podržavljenju dejansko predstavljalo hmeljišče, kar tožnica dokazuje tudi z navajanjem prič. Tožnica je že v pritožbenem postopku zatrjevala, da z izračunom ne soglaša, da je znašala dejanska odplačnost parc. št. 229 ob podržavljenju, glede na takratno kulturo zemljišča, samo 17,04 %, za svoje trditve pa je predložila tudi izračun, ki ga tožena stranka ni preizkusila in se o njem tudi ni izjasnila, ravno tako pa ni upoštevala dejstva, da je tožnica že v tem postopku predlagala zaslišanje prič, ki bi potrdile njene navedbe glede kulture podržavljenega zemljišča. V obravnavanem primeru načelo iz 7. člena ZUP/86 ni bilo upoštevano, saj je ostalo vprašanje dejanske kulture zemljišča ob podržavljenju in v zvezi z tem višina prejete odškodnine povsem nerazjasnjeno.

Zoper izpodbijano sodbo sta vložili pritožbi tožena stranka in stranka z interesom, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bila v obravnavanem primeru ob podržavljenju dana odškodnina za parc. št. 229, kar nesporno izhaja iz odločbe o podržavljenju, ki jo je izdala komisija za arondacijo SO Ž. z dne 23.6.1964. Po sedanjih katastrskih podatkih je parc. št. 229 hmeljišče, sporno pa je, ali je parcela tudi ob podržavljenju v naravi predstavljala hmeljišče in ali je v prejeti odškodnini 79.112 dinarjev zajeta tudi odškodnina za hmeljske žičnice in hmeljske sadike. Pravilno je stališče prvostopnega organa, da v primeru, če bi bila dana odškodnina tudi za hmeljevke in hmeljske sadike, bi bila le ta specificirana (posebej določena za zemljišče, nasade in naprave), tako kot je pri ostalih upravičencih, katerim je bilo zemljišče arondirano z navedeno odločbo. Da je bila navedena parcela ob podržavljenju njiva, potrjujejo tudi podatki zemljiškega katastra. V denacionalizacijskem postopku se pri izračunu vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov upošteva podatek, kakršen je vpisan v zemljiškem katastru. Opredelitev v teh evidencah je sicer izpodbojna, vendar se drugačna vrsta rabe zemljišča ne more dokazovati s pričami, kot je v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje. Uvrstitev zemljišča v določeno kulturo je strokoven postopek, ki ga mora izvesti za to pooblaščena oseba. Uvrščanje zemljišč v katastrske kulture in katastrske razrede se izvede po predpisanem postopku. Zato bi tožnica drugačno vrsto rabe lahko dokazovala le s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišča in kakršno bi lahko bilo podlaga za vpis podatka v uradno evidenco zemljiškega katastra. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi in zadevo verne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stranka z interesom, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov v pritožbi soglaša z odločitvijo prvostopnega upravnega organa in tožene stranke, da je zahtevek za vrnitev parc. št. 229 v deležu 163/2048-tin in 660/2048-tin povsem utemeljeno zavrnjen, ker je prejšnji lastnik ob podržavljenju prejel odškodnino, ki je presegla 30 % vrednosti podržavljenih nepremičnin in se pri vračanju v celoti upošteva (1. odstavek 72. člena ZDen). Sicer pa se v celoti pridružuje ugotovitvam tožene stranke navedenim v izpodbijani odločbi in pritožbi. Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da je mogoče drugačno vrsto rabe zemljišča ob podržavljenju, kot uraden podatek v zemljiškem katastru, dokazovati le v strokovnem postopku oziroma s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišča in bi lahko bila podlaga za vpis podatka v uradno evidenco zemljiškega katastra, ne pa s pričami. Predlaga, da pritožbeno sodišče s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje, tako da tožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločbo tožene stranke.

Tožnica v odgovoru na obe pritožbi med drugim navaja, da tožena stranka ni upoštevala načela materialne resnice iz 7. člena ZUP/86. Ni upoštevala izjav prič, ki potrjujejo, da je parc. št. 229 k.o. O.v. dejansko v naravi bila ob podržavljenju hmeljišče in da je zaradi napačnega vpisa kulture tega zemljišča prvostopni organ naredil tudi napačen izračun dane odškodnine za navedeno zemljišče. Geodetska uprava je v Ž. začela voditi kulturo hmeljišča šele po aero slikanju leta 1993, nikakor niso mogle biti v dokumentih geodetske uprave pravilno prikazane kulture v času podržavljenja, tako ne za predmetno parcelo kot tudi ne za druge parcele. Tožena stranka v pritožbi navaja, da kulturo edino lahko določi strokovnjak. Za 39 let nazaj noben strokovnjak ne more ugotoviti, kaj je raslo na predmetni parceli. Predlaga, da se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki temelji na 2. točki 1. odstavka 60. člena ZUS (nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ni pravilna in zakonita.

Pravilna je namreč ugotovitev tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, ki ima podlago v podatkih upravnih spisov, da je bila parc. št. 229 ob podržavljenju po kulturi njiva 3. razreda in ne hmeljišče, kot zatrjuje tožnica. Navedeno je razvidno iz potrdila o stanju zemljiškokatastrskih podatkov v času podržavljenja z dne 8.3.1994, ki ga je izdala Občinska geodetska uprava Občine Ž., kakor tudi iz odločbe o arondaciji z dne 23.6.1964. Zemljiškokatastrske podatke parcel po stanju v času podržavljenja je upravni organ, ki odloča o denacionalizaciji dolžan upoštevati in so navedeni podatki priloga k zahtevi za denacionalizacijo (62. člen ZDen). Napačna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo v denacionalizacijskem postopku glede kulture navedenega zemljišča, ki je bilo po katastrskih podatkih v času podržavljenja njiva 3. razreda, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Utemeljena sta pritožbena ugovora tožene stranke in stranke z interesom, da se drugačna vrsta rabe zemljišča, kakršna je vpisana v zemljiškem katastru ne more dokazovati s pričami, kot je v izpodbijani sodbi navedlo prvostopno sodišče. Kataster je uradna evidenca o vrsti rabe zemljišč in se zato v denacionalizacijskem postopku pri izračunu vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč upošteva podatek, kakršen je vpisan v zemljiškem katastru.

Za ugotovitev odstotka ob podržavljenju dane odškodnine je treba ugotoviti vrednost podržavljenega premoženja po stanju v času podržavljenja (1. odstavek 44. člena ZDen) in to primerjati z vrednostjo dane odškodnine. Primerjava navedenih vrednosti se opravi na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji, kar je v tem primeru, kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, prvostopni upravni organ, ob uporabi odloka in odredbe, tudi pravilno storil. Napačno je zato sklicevanje sodišča prve stopnje na izračun cenilca F.B., ki je izračunal nižji odstotek (28,27 %) ob podržavljenju dane odškodnine, saj je njegov izračun izdelan na dan 2.2.2000, ne pa na dan izdaje prvostopne odločbe 29.6.2001. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.