Jedro

Pasivno legitimiran v primeru spregleda pravne osebnosti je le družbenik gospodarske družbe, ne pa tudi direktor oz. član uprave.

Če je tožnik izvedel za škodo – neizpolnitev obveznosti do njegove iz sodnega registra izbrisane družbe že ob zapadlosti terjatev, za škodo nastalo zaradi samega izbrisa družbe pa ob samem izbrisu, je že tedaj je začel teči zastaralni rok za odškodninsko terjatev.

Duševne bolečine, ki jih družbenik gospodarske družbe trpi že zgolj zato, ker terjatve njegove družbe niso poplačane in je zato njegova družba utrpela premoženjsko škodo, oziroma ker je bila zaradi neizpolnjenih obveznosti dolžnikov njegova gospodarska družba izbrisana iz sodnega registra, ne predstavljajo pravno priznane škode.

Adekvatnost vzroka oziroma posledice je izključena z ugotovitvijo, da neplačilo računov gospodarski družbi in posledično slabo finančno stanje gospodarske družbe (insolventnost) po rednem teku stvari sama po sebi še ne povzroči izvršilnega postopka oz. rubeža premoženja družbenika gospodarske družbe zaradi izvršilnih postopkov, ki so jih sprožili upniki družbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka D. P, je dolžna plačati tožeči stranki, M. S. kot sledi:

1. Plačilo glavnice v višini 327,294.275,00 SIT (1,657.879,63 EUR) in zamudne obresti po obrestni meri TOM od 29. 11. 1999 do plačila, kot je vpisano v dopolnitvi tožbe pod I. št. 1 (I.).

2. Tožena stranka, D. P. je dolžna plačati za vsako leto dne 0.11.1999 znesek 240,000.000,00 SIT (1,001.502,25 EUR) tožeči stranki M. S., zaradi posledic izbrisa družbe, kot je opisano v dopolnitvi tožbe pod št. II (II).

3. Tožena stranka, D.P., je dolžan plačati tožeči stranki znesek 240,000.000,00 SIT (1,001.502,25 EUR) zaradi zmanjšanja psihofizičnih sposobnosti, kot je opisano v dopolnitvi tožbe pod št. III za obdobje od 27. 02. 1995 do 27. 02. 2005. 4. Tožena stranka, D. P. je dolžan plačati tožeči stranki, M. S. znesek 350,000.000,00 SIT (1,460.524,11 EUR), ker je s svojimi dejanji v obdobju od 27. 02. 1995 do danes, tožeči stranki povzročil zaradi rubežev nepopravljivo duševno in materialno škodo, kot je zapisano v dopolnitvi tožbe pod št. IV.

5. Tožena stranka, D. P. je dolžan povrniti tožeči stranki M. S., vse pravdne stroške.“ Tožeči stranki je sodišče prve stopnje nadalje naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 5.830,44 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi od 16. dne do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka in sicer po svojem pooblaščencu in tudi sama. V pritožbi, ki jo vlaga po pooblaščencu, uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da je ves čas postopka dokazovala povezavo med toženo stranko in pravno osebo S. I. v stečaju in da pri poslovodenju družbe ne gre za opravljanje gospodarske dejavnosti članov uprave temveč velja strožja odgovornost člana uprave in sicer, da pri vodenju posla ravna v skladu s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika v skladu s 1. odst. 258. čl. ZGD. Tožeča stranka je tudi zatrjevala, da tožena stranka kot član uprave in kot zadnji zastopnik oziroma direktor pravne osebe S. I. d.d. v stečaju, ni ravnala v skladu s skrbnostjo, vestnega in poštenega gospodarstvenika. Na podlagi slednjega je član uprave tudi odškodninsko odgovoren. Dolžnik S. I. d.d. v stečaju, katere glavni direktor in član uprave pred uvedbo stečaja je bila prav tožena stranka, je bil prodan kot pravna oseba za 171.507,26 EUR kljub dokaznemu dejstvu, da je na dan 22. 12. 1999 znašala ocena pričakovanja vrednosti za prodajo pravne osebe z nedokončanimi posli kar 16,274.411,62 EUR. Če bi tožena stranka z družbo S. I. d.d. upravljala skrbno in odgovorno, bi bila obveznosti dolžnika do upnikov v postopku prisilne poravnave nižja najmanj za 25,347.665,75 EUR (opr. št. Pg 254/2001-I, 277/2000, VII Pg 103/95, 105/2000, Pg 108/99). Za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegove dolžnosti in cilja, da bi izterjali svoj odškodninski zahtevek, pa lahko upniki posežejo tudi po premoženju člana uprave. Škodljivo dejanje pa stori član uprave s tem, ko krši svoje dolžnosti, ki so zakonsko določene oziroma jih ne opravlja s standardom skrbnega, vestnega in poštenega gospodarstvenika in pri tem nastane škoda. Zaradi takšnega ravnanja je bila posledično pravna oseba T. d.o.o. tudi izbrisana iz registra pravnih oseb in nikoli ni bila poplačana. Dokazno breme je v tem primeru obrnjeno. Član uprave je namreč tisti, ki mora sam dokazovati, da v konkretnem primeru ravna s skrbnostjo, vestnega in poštenega gospodarstvenika in se na ta način razbremeniti. Možni so oškodovanci, med drugim tudi upniki. Ker nič od navedenega prvostopno sodišče ni ugotavljalo, je zato sodba pomanjkljiva. Smiselno enako zaključi sodišče glede arbitražne odločbe št. SA 5.6.-11/99 z dne 12. 07. 2002. Navede, da status zaposlenega direktorja oziroma člana uprave ali kakšnega drugega predstavnika ne pomeni, da ta odgovarja za obveznosti družbe, saj skladno z določbami tedaj veljavnega ZGD za svoje obveznosti odgovarja družba z vsem svojim premoženjem. Zato je napačno naziranje tožeče stranke, da odgovornost za izpolnitev obveznosti do upnika nosi pravna oseba sama razen v primeru spregleda pravne osebnosti, kar pa iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja. Ves čas postopka je poleg kršitve vestnega in poštenega ravnanja tožene stranke kot člana uprave v skladu z določbo 258. čl. ZGD smiselno zatrjeval prav spregled pravne osebnosti. Tožena stranka je dne 17. 03. 1998 napotila tožečo stranko na rešitev spora v skladu s 13.2. čl. Pogodbe, nastalo arbitražo pri Gospodarski zbornici Sloveniji in dejstvo, da je stalna arbitraža z odločbo št. SA5.6.-11/99, z dne 12. 07. 2002 ugotovila višino upnikovih terjatev do prvotožene stranke, navedenih v tožbi, do družbe S. I. d.d. kasneje, ko je bila pravna oseba S. I. v stečaju nezakonito prodana, do stečajne mase S. I. d.d. v stečaju. Tožeča stranka je tudi trdila, da je stalna arbitraža 12. 07. 2002 z odločbo ugotovila, da obstoji terjatev tožeče stranke do naslednika dolžnika prodane pravne osebe stečajne mase S. I. d.d. v stečaju. Zato je upravičeno sklepati, da je tožena stranka družbo, za katero je tožena stranka izvedla gradbena in deloma obrtniška dela, za kar ni bila nikoli v celoti poplačana, družbo S. I. d.d. kot pravno osebo zlorabil za oškodovanje tožeče stranke. Nadalje je trdila, da je toženec s svojim dejanji, ki so v tem, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti in upravljanju z družbo S. I. d.d. namenoma povzročil tožeči stranki veliko premoženjsko škodo, da je nesporno dejstvo, da v konkretnem primeru, da je prav tožena stranka zastopala in predstavljala družbo S. I. d.d. ter vodila posle in o njih odločala (organi delniške družbe, 5. oddelek ZGD), da je bila tožena stranka odgovorna oseba za reševanje vseh odprtih vprašanj med firmama T. d.o.o. in S. I d.d.. Tudi glede teh vprašanj spregleda pravne osebe se sodišče ni opredelilo. V zvezi z vprašanjem zastaranja tožbenih zahtevkov pa tožeča stranka vztraja pri navedbah, da je višina upnikovih terjatev do dolžnika S. I. d.d. bila pravnomočno ugotovljena z odločbo stalne arbitraže. Ker je bila višina terjatve ugotovljena pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, bi zastarala v skladu s 1. odst. 379. čl. ZOR v 10-tih letih. Nesporno je, da je tožbo zoper odgovorno osebo D. P. upnik posredoval na Okrožno sodišče v Ljubljani v letu 2005. Tožeča stranka za T. d.o.o. in tožena stranka za dolžnika S. I. d.d. se v letu 1997 niti v letu 1998 in 1999 nista uskladili glede višine upnikove terjatve do dolžnika, kar nedvoumno pomeni, da je višino upnikovih terjatev do dolžnika ugotovila stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije. Z odločbo arbitraže je upnik tudi izvedel za višino škode. Tožbeni zahtevek v 2. točki tožbenega predloga je tožeča stranka precizirala 15. 02. 2010. Neizpodbojno pa je dejstvo, da je tožeča stranka izvedela za višino obstoja terjatve – škode do dolžnika šele 12. 07. 2002, ko je stalna arbitraža ugotovila obstoj terjatve, kar pomeni, da obstaja utemeljen razlog, da je za izbris družbe upnika M. S. iz sodnega registra kriva tožena stranka, ki terjatev, ki so bile sicer 12. 07. 2002 ugotovljene, ni izplačala v letu 2000 in 2001. Drugi odstavek 376. čl. ZOR pa določa, da v vsakem primeru zastara odškodninska terjatev v petih letih, od kar je škoda nastala – družba je bila izbrisana iz sodnega registra 26. 06. 2001, premoženjski zahtevek iz naslova izbrisa upnikove družbe iz sodnega registra pa je bil posredovan na Okrožno sodišče v Ljubljani 10. 08. 2005. Tretji del zahtevka je tožeča stranka obrazložila v dopolnitvi tožbe z dne 04. 11. 2005, pa vendar je dejstvo, da so se dogodki, ki so prispevali k nastanku duševnih bolečin nadaljevali še v letu 2002 in tudi kasneje in dejstvo je, da ima tožnik zdravstvene težave še danes. Tako zahtevek glede nepremoženjske škode ni zastaran, tudi če bi tožnik vložil tožbo danes. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča razveljavi.

V svoji pritožbi, ki jo poimenuje - „dopolnitev pritožbe, vložene 19. 07. 2010“, pa tožnik sam poudarja, da pravnomočna ugotovitev stalne arbitraže predstavlja dejansko podlago terjatve. Račun in situacije so le podlaga, na osnovi katere je stalna arbitraža ugotovila obstoj terjatve do stečajne mase S. I. d.d. v stečaju. Za višino tožbenega zahtevka je izvedel na dan pravnomočnosti odločbe stalne arbitraže in sicer 19. 08. 2002 oziroma na dan prejema odločbe o pravnomočnosti. Vse domneve prvostopnega sodišča, da tožeča stranka v zvezi s terjatvijo iz 1. točke tožbenega zahtevka ne more uveljavljati 10 letnega zastaralnega roka iz 379. čl. ZOR so neutemeljene in nimajo pravne podlage. Z verodostojnimi listinami je sodišče dokazalo, da mu S. I. d.d. dolguje terjatev v višini 1,657.879,63 EUR in zamudne obresti. Zato je zaključek sodišča, da ne držijo trditve tožeče stranke o namernem oškodovanju tožeče stranke s strani tožene stranke neresničen, kar dokazuje omenjena odločba stalne arbitraže in dejstvo, da je npr. svojemu upniku (upniku dolžnika S. I. d.d.) R. M. oziroma firmi R. d.o.o. omogočil v letu 1999 izplačilo cesijske pogodbe v višini 3,805.000,00 USD (izplačano preko 3,000.000,00 USD). Tožena stranka je družbo S. I. d.d. kot pravno osebo zlorabila za oškodovanje upnika M. S. (6. čl. ZGD). Oškodovanje je izkazano in ni pavšalno kot zatrjuje sodišče. V. S. zaposlen v družbi S. I. d.d. ga je kot vodja projekta N. b. M. 27. 11. 1996 pisno obvestil, da so odgovorne osebe za reševanje vseh odprtih vprašanj med firmama T. d.o.o. in S. I. d.d. tudi D. P., komercialni direktor. Dokaz je bil naslovnemu sodišču posredovan. Iz vsebine poročila o ekonomsko finančnem stanju dolžnika z dne 20. julij 1999 je nesporno povzeti, da je bil objekt v T., s strani investitorja poplačan v celoti in da je bil na projektu ustvarjen čisti dobiček. Dejstvo je, da je stalna arbitraža ugotovila obstoj terjatve. Kopija poročila je bila posredovana Okrožnemu sodišču v Kranju. Sodišče je odločalo pristransko v korist tožene stranke iz razloga, ker je bila sestra ovadene osebe svetovalka na Višjem sodišču v Ljubljani pa tudi kandidatka za ustavno sodnico Ustavnega sodišča Republike Slovenije. V zvezi s tožbenim zahtevkom iz 2. točke dopolnitve tožbe poudarja, da je bila družba T. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra 09. 11. 2001 in da je bila tožba posredovana na Okrožno sodišče v Ljubljani 10. 08. 2005, to je v dopustnem roku. Za višino škode je izvedel z dnem izdaje arbitražne odločbe. Če bi tožena stranka opravila dela v skladu z določili medsebojne pogodbe in določili splošnih pogojev, to je plačevala iz izstavljene situacije v skladu s pogodbo, do izbrisa družbe T. d.o.o. iz sodnega registra ne bi prišlo, torej posledično tudi do škode iz naslova izbrisa družbe upnika iz sodnega registra ne. Ima ustavno pravico do povračila škode, ki mu jo je s protipravnim dejanjem storila oseba, ki je bila odgovorna za poplačilo upnikovih terjatev. Glede 3. in 4. točke tožbenega zahtevka navedenega v dopolnitvi tožbe poudarja, da so neplačane terjatve dolžnika privedle do spora, v katerem je v skladu s pogodbenim določilom odločala stalna arbitraža. Povzročitelj neposrednih posledic zmanjšanja življenjskih aktivnosti upnika in strahu pred rubežniki in modrimi kuvertami je tožena stranka, ki je s protipravnimi dejanji oškodovala upnika in mu povzročila veliko premoženjsko škodo, katero je ugotovila stalna arbitraža. Tragedija v zvezi z nezakonitim in nasilnim izbrisom gospodarskih družb iz sodnega registra na način kot ga je določal Zakon o finančnem poslovanju podjetij so tudi samomori, ker je posredna vzročna posledica zakonitega nasilja izsiljevanja priznanja za dejanja, katerega družbeniki niso nikoli storili. Vsekakor pa je ravnanje tožene stranke pri izvajanju medsebojne pogodbe in nespoštovanja določil splošnih pogojev privedlo upnika do stanja zmanjšanja psihofizičnih sposobnosti in duševne stiske. Odvzeto mu je bilo zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva. Ker je gospodarska družba le filozofski pojem temelji tožba na dejstvu, da ima pravico do povračila škode, ki jo je povzročila tožena stranka s protipravnimi dejanji. Predlaga, da se zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožnik v pritožbah neutemeljeno očita izpodbijani sodbi pomanjkljivosti, ki naj bi izkazovale bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP (pomanjkanje razlogov, ki naj bi onemogočali preizkus izpodbijane sodbe). Prvi takšen očitek se nanaša na trditev, da so pomanjkljivi razlogi v delu, ko sodišče prve stopnje ne ugotovi odškodninske odgovornosti zaradi zmanjšanja vrednosti S. I. d.d., ki naj bi posledično povzročilo nemožnost poplačila terjatve te družbe do bivše tožnikove družbe T. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Sodišče prve stopnje na straneh 10 in 11 sodbe najprej pravilno ugotavlja, da je toženec z začetkom stečajnega postopka nad družbo S. I. d.d., prenehal biti član uprave in ni mogel vplivati na oblikovanje stečajne mase. Tudi v zvezi s tem vprašanjem povezanim nadaljnjim vprašanjem - ali je toženec s sklenitvijo cesijskih pogodb povzročil ne le zmanjšanje premoženja navedene gospodarske družbe temveč tudi naklonil ugodnost posameznim upnikom na račun tožnika, sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik niti ni izkazal, kakšna škoda naj bi zaradi tega nastala S. I. d.d., razen tega pa je na račun cesijskih pogodb tudi toženčeva nekdanja gospodarska družba prejela poplačilo nespornega dela terjatve. Na podlagi dveh cesijskih pogodb S. I. d.d., je bil poplačan celotni nesporni dolg do T. d.o.o. (glej nadaljnje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje nadalje logično zaključuje, da ob takšnih okoliščinah tožnik oziroma njegova pravna prednica – iz sodnega registra izbrisana gospodarska družba ni bila neenakopravno obravnavana v razmerju do drugih upnikov. Neobstoj navedene procesne kršitve končno izkazujejo tudi razlogi v 2. odstavku na 13. strani izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da s tem, ko toženec ni odredil izplačila spornega dela terjatve T. d.o.o. temveč le nesporni del, ni ravnal v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Tudi zatrjevanja, da je toženec povzročil prisilno poravnavo in stečaj nad S. I. d.d., s protipravnim ravnanjem, ter da naj bi bila prisilna poravnava in stečaj konstrukt, začet izključno z razlogom, da se oškodujejo majhni podizvajalci navedene gospodarske družbe, so po zaključkih sodišča prve stopnje ostala na pavšalni in neizkazani ravni. Očitane procesne kršitve torej ni.

Iz navedenih – fragmentarno izpostavljenih pravno odločilnih razlogov sodišča prve stopnje, pa nadalje izhaja, da tudi ni utemeljen nadaljnji vsebinsko enak procesni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo tudi do uveljavljenega instituta spregleda pravne osebnosti v smislu določbe 258. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) oz. - pravilno - v smislu določbe 6. čl. ZGD. Iz nanizanih prvostopnih razlogov namreč povsem jasno izhaja, da je izključena kakršnakoli zloraba navedene gospodarske družbe s strani toženca za oškodovanje tožnika. V skladu z določbo 2. alinee 1. odst. 6. čl. ZGD je sicer ta institut izkazan v primeru, ko družbeniki družbo kot pravno osebo zlorabijo za oškodovanje svojih upnikov. Pasivno legitimiran za odškodninski zahtevek v smislu te določbe je torej družbenik. Tožnik pa v tožbi niti ne zatrjuje, da naj bi bil toženec družbenik, temveč navaja, da naj bi bil direktor oziroma član uprave družbe. Tako že prima facie ni izkazan prvi potrebni element za obstoj tega pravnega instituta, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost družbenikov gospodarske družbe, to je pasivna legitimacija toženca. Besedica „zloraba“ pa nadalje pomeni obstoj naklepa pri povzročitelju škode kot predpostavke za spregled pravne osebnosti. Ker sodišče prve stopnje ne le, da pravilno - ne ugotavlja oziroma izključuje kakršenkoli naklep pri morebitnem povzročanju škode tožniku (teh dejanskih ugotovitev pritožnik niti substancirano ne izpodbija – tudi še v pritožbi dokazno nepodprto in posplošeno zgolj zatrjuje naklepno ravnanje toženca), temveč celo izključuje obstoj malomarnega ravnanja, je torej kot na dlani, da manjka tudi v luči razlogov sodišča prve stopnje drugi – subjektivni element tega pravnega instituta.

Zakaj toženec ni pasivno legitimiran za uveljavljanje terjatve na pravno poslovni podlagi oz. na podlagi odločbe Stalne arbitraže Gospodarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju: stalna arbitraža), je pravilno ugotovljeno v izpodbijani sodbi v 2. odstavku na 7. strani sodbe, da toženec ni pravni naslednik zavezanca poravnave oz. subjekta, na katerega se nanaša arbitražna odločba. Smiselno enako velja za zatrjevano toženčevo legitimacijo iz naslova terjatve za plačilo obveznosti iz pogodbe, sklenjene 06. 01. 1995, med tožnikovo družbo in S. I. (glej prav tako pravilne razloge sodišča prve stopnje). S tem je odgovorjeno na pritožbene trditve v laični tožnikovi pritožbi. Pomanjkanje pasivne legitimacije za škodo, kot posledico oškodovanja upnikov v stečajnem postopku (predvsem tudi še v pritožbi izpostavljena prodaja družbe S.I. d.d. pod ceno), pa sodišče prve stopnje pravilno ugotovi na podlagi dejstva, da toženec ni bil stečajni upravitelj in zato ni imel vpliva na potek postopka.

Kar zadeva izpodbijane razloge v zvezi z ugotovljenim zastaranjem tožbenih zahtevkov za plačilo odškodnine, pa se sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju najprej sklicuje na izčrpne ter dejansko in pravno pravilne razloge sodišča prve stopnje. Začetek teka zastaralnega roka za tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo nastalo zaradi neplačila terjatve s strani S. I. d.d. oz. neplačila zneska, glede katerega je bila sklenjena poravnava pred stalno arbitražo, je pravilno vezan na trenutek nastanka zatrjevane škode oziroma seznanitve tožnika s škodo in njenim povzročiteljem (ob zapadlosti terjatve tožnikove gospodarske družbe do družbe S. I. d.d., ki tudi še najkasneje v letu 1999 ni bila poplačana, oziroma najkasneje tedaj, ko je tožnik pridobil odločbo stalne arbitraže z dne 12. 07. 2002, s katero je bil določen znesek, glede katerega sta se stranki poravnave po pogajanjih sporazumeli). Celo sam pritožnik v pritožbi te pravotvorne okoliščine potrjuje. Pravilno je ugotovljen tudi začetek zastaralnega roka v zvezi z izbrisom tožnikove gospodarske družbe iz sodnega registra dne 09. 11. 1999. Zatrjevana škoda, ki jo predstavlja izbris družbe, naj bi nastala s trenutkom pravnomočnosti odločbe o izbrisu, s katero je bil tožnik tedaj seznanjen, kot prav tako priznava še v pritožbi. Pravilen je nadalje zaključek izpodbijane sodbe, da je zastaranje tožbenega zahtevka, kolikor se zatrjuje škoda, nastala zaradi uvedbe prisilne poravnave in stečajnega postopka zoper družbo S. I. d.d., začel teči v letu 1999, ko je tožnik tudi že vedel za uvedbo postopkov, torej tudi za zatrjevane škodne posledice, ki izvirajo za upnike iz tovrstnih postopkov, vključno z zatrjevano očitano podcenjeno prodajo družbe v stečajnem postopku. Smiselno enako velja za presojo zastaranja odškodninskega zahtevka za poplačilo škode zaradi tudi še v letu 1999 sklenjenih cesijskih pogodb, s katerimi naj bi bil tožnik prav tako oškodovan. Triletni subjektivni rok, kot tudi petletni objektivni, pa sta do vložitve tožbe v letu 2005 že potekla, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Glede na pritožbene navedbe pa je treba še pojasniti, da nepotek objektivnega petletnega zastaralnega roka ne preprečuje ugotovitve o poteku krajšega triletnega subjektivnega zastaralnega roka, temveč zadošča že zgolj ugotovitev, da je potekel krajši subjektivni (primerjaj določbo 1. in 2. odstavka 376. člena ZOR oz. sedaj 1. in 2. odstavka 352. člena OZ).

Zastaran je tudi tožbeni zahtevek, ki se nanaša na zahtevo za plačilo nepremoženjske škode, nastale zaradi neplačila obveznosti družbe S. I. d.d., do tožnikove družbe in posledičnega izbrisa te družbe iz sodnega registra. Tudi v tem primeru ni mogoče začetka teka zastaralnega roka podaljševati v bodočnost, za kar se zavzema pritožnik. Logičen oz. življenjsko sprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik duševne bolečine trpi zaradi neizpolnjenih obveznosti že od leta 1995 dalje oziroma vsaj od 1999, torej od tedaj, ko je objektivno nastala premoženjska škoda oz. je zanjo že izvedel (neplačilo tedaj zapadlih terjatev). Podobno velja za duševne bolečine zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra v letu 2001. Duševno trpljenje je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastalo že tedaj in se ustalilo, kar pomeni, da je tudi za tovrstno škodo in njenega povzročitelja tožnik izvedel že tedaj in se torej ne more sklicevati še na nadaljnje zdravstvene posledice oz. duševne bolečine, ki naj bi jih trpel tudi še pozneje. Pritožbeno sodišče pa sicer pripominja, da duševne bolečine, ki jih družbenik gospodarske družbe trpi že zgolj zato, ker terjatve njegove družbe niso poplačane in je zato njegova družba utrpela premoženjsko škodo, oziroma ker je bila zaradi neizpolnjenih obveznosti dolžnikov njegova gospodarska družba izbrisana iz sodnega registra, niti ne predstavljajo pravno priznane škode (odškodnina za tovrstno škodo ni predvidena; glej določbo tedaj veljavnega 200. člena ZOR in veljavnega 1. odstavka 179. člena OZ). V polje pravno priznane škode pa sicer spada škoda zaradi posega v čast in dobro ime oz. osebnostne pravice, katero pritožnik prav tako uveljavlja, vendar pa je že ob povedanem tovrstni tožbeni zahtevek zastaran.

Materialno pravno pravilno pa je končno tudi prvostopno stališče, da ni mogoče uporabiti določbe o daljšem desetletnem zastaralnem roku iz 1. odstavka 379. člena ZOR oz. sedaj 1. odstavka 356. člena OZ. Terjatev predstavlja obligacijsko pravico, ki je opredeljena kot pravica subjekta (stranke) obligacijskega razmerja, ki od drugega subjekta pravnega razmerja zahteva določeno ravnanje glede na predmet (objekt) tega pravnega razmerja. Gre za relativno pravico, saj vedno obstaja v razmerju do določene osebe in sicer do drugega subjekta – dolžnika. (1) Relativnost obligacijskega razmerja (torej tudi terjatve) pa se nujno odraža tudi pri presoji zastaranja terjatve in sicer tako, da se nanj lahko sklicuje le tisti, ki je obenem tudi subjekt obligacijskega razmerja oz. tisti, zoper katerega je, kot materialno pravno pasivno legitimiranega, terjatev utemeljena. Enako velja tudi, če je terjatev ugotovljena z odločbo pristojnega organa. Ker tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek zoper toženca, ki ni subjekt obligacijskega razmerja oz. terjatve ugotovljene z odločbo stalne arbitraže (judikatne terjatve), se ta na daljši zastaralni rok ne more sklicevati.

Sodišče prve stopnje pa utemeljeno ne ugotavlja zastaranja le v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo nepremoženjske škode, ki naj bi nastala zaradi tožnikovih duševnih bolečin zaradi izvršilnih postopkov, ki so začeli teči v letu 2001 ter se nadaljevali še v letu 2004. Pravilno ugotavlja, da triletni zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel. Vendar pa po drugi strani tudi pravilno zaključuje, da ne obstajajo elementi odškodninske odgovornosti – niti vzročna zveza in niti protipravnost ter krivda tožene stranke (glej razloge prvostopne sodbe v 2. odstavku na 17. strani). Obstoj odškodninske odgovornosti je pravilno izključen že na podlagi neizkazanosti pravnorelevantne vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in zatrjevano škodo. Pritožbeno sodišče pritrjuje v tem delu prvostopnim razlogom, da obstaja zgolj posredna vzročnost, ki pa je preodaljena, da bi spadala v krog pravnorelevantne vzročne zveze. Adekvatnost vzroka oziroma posledice je izključena z ugotovitvijo, da neplačilo računov gospodarski družbi in posledično slabo finančno stanje gospodarske družbe (insolventnost) po rednem teku stvari sama po sebi še ne povzroči izvršilnega postopka oz. rubeža premoženja družbenika gospodarske družbe zaradi izvršilnih postopkov, ki so jih sprožili upniki družbe. Protipravnost pa je po stališču pritožbenega sodišča izključena tudi zato, ker nastale negativne posledice (zatrjevana tožnikova škoda nastala zaradi izbrisa toženčeve gospodarske družbe iz sodnega registra in nato uvedba izvršilnega postopka zoper tožnika kot edinega družbenika izbrisane družbe) glede na trditveno in dokazno podlago tožbe ni mogoče oceniti kot objektivno razumno predvidljive oz. kot izkazane z zadostno stopnjo verjetnosti. Tožnik ustreznih trditev v tej smeri in ustreznih dokazov, ki bi podprli takšne okoliščine, ni ponudil. Smiselno enaki zaključki po oceni pritožbenega sodišča veljajo tudi za druge uveljavljane odškodninske tožbene zahtevke, kjer se v bistvenem ves čas kot primarni vzrok tožnikove škode zatrjuje neizpolnitev dela obveznosti navedene družbe, katere direktor oz. član uprave je bil toženec iz pogodbe, sklenjene s tožnikovo družbo v letu 1995. Ker večina tožbenih zahtevkov (razen že zgoraj omenjenega, ki pa je neutemeljen zaradi zastaranja) - torej trči na utemeljen ugovor zastaranja, se sodišču druge stopnje tudi ni bilo treba natančneje opredeljevati še do ostalih pritožbenih očitkov, ki merijo na zmotno ugotovitev dejstev pa tudi posledično zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s tožniku nastalo škodo, ki naj bi bila posledica protipravnega oz. neskrbnega ravnanja toženca, ki je po tožnikovih trditvah kot odgovorni in poslovodeči organ družbe S. I. vplival na neizpolnitev obveznosti do tožnikove družbe. Sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje tistim obširnim prvostopnim razlogom, ki pravilno izključujejo obstoj pravno relevantne vzročne zveze glede tožbenih zahtevkov pod 2-4/I izreka sodbe sodišča prve stopnje (glej razloge izpodbijane sodbe na 14., 15., 16. in 17.strani), v tem delu pa pritožnik prvostopnih razlogov substancirano niti ne izpodbija.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo, saj tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev, kot tudi ne materialnopravnih kršitev, ki jih pritožnik ni izpostavil (353. čl. ZPP).

(1) Glej v teoriji: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1. do 189. člen“, stran 61; GV Založba, Ljubljana 2003; avtorica komentarja dr. N. Plavšak.