Up-95/00

26.9.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik v V. na seji senata dne 26. septembra 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1185/99 z dne 27. 1. 2000 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 545/98 z dne 9. 7. 1999 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo št. I K 545/98 z dne 9. 7. 1999 pritožnika spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu in mu izreklo kazen 6 let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spremenilo prvostopno sodbo tako, da je dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tihotapstva in pritožniku znižalo kazen na 2 leti in 6 mesecev zapora.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave in 4. člena 7. Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP). Navaja, da je bil za isto dejanje že obsojen v Republiki Italiji s sodbo Sodišča v Trstu z dne 29. 3. 1999, ki je postala pravnomočna 25. 10. 1999. Pritožnik navaja, da je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri pa še ni bilo odločeno. Predlaga obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem pravnih sredstev.

Navaja, da je že nastopil prestajanje zaporne kazni, zato mu nastajajo nepopravljive posledice, zatrjevana kršitev pa je po njegovem mnenju očitna.

3.Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

4.V obravnavanem primeru ni podana očitnost kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za predčasno obravnavanje ustavne pritožbe.

5.Po določbi 31. člena Ustave ne sme biti nihče ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Gre za temeljno načelo kazenskega prava "ne bis in idem", ki posamezniku zagotavlja, da ne more biti večkrat v kazenskem postopku za isto dejanje in ki je vsebovano tudi v 4. členu 7. Protokola k EKČP. Pri ugotavljanju, ali gre za kršitev navedene pravice, je treba v prvi vrsti ugotoviti, ali gre v obeh obravnavanih primerih za isto dejanje.

6.Iz sodbe Sodišča v Trstu z dne 29. 3. 1999 je razvidno, da je bil pritožnik obsojen zaradi kaznivega dejanja podkupovanja javnih uslužbencev. Iz opisa dejanja izhaja, da je pritožnik (tudi ob sodelovanju s kriminalno združbo iz Slovenije in Hrvaške) ponujal in izročal določene denarne zneske javnim funkcionarjem (pripadnikom italijanskih carinskih organov) in jih s tem napeljal, da niso opravljali svojih obveznosti - niso obveščali slovenskih carinskih organov o prehodu tovornjakov, ki so prevažali blago visoke carinske stopnje. Z izpodbijano sodbo slovenskega sodišča pa je bil pritožnik obsojen zaradi kaznivega dejanja tihotapstva po prvem odstavku 255. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 - KZ) v sostorilstvu. Bistvo delovanja združbe je v bilo v tihotapljenju alkoholnih pijač in cigaret, s tem da je bila slovenskim carinskim organom predložena ponarejena dokumentacija, iz katere je izhajalo, da gre za drugo vrsto blaga v tranzitu, v resnici pa je blago ostalo v Sloveniji. Pritožnikova vloga je bila v tem, da je organiziral prevoz blaga v Slovenijo ter poskrbel za izročitev lažne carinske dokumentacije posameznim prevoznikom in za neoviran prehod slovenske meje. Iz izrekov obeh sodb je razvidno, da opis dejanja v sodbi slovenskega sodišča ne zajema dejanja podkupovanja (tujih) carinikov, ki je predmet sodbe italijanskega sodišča. Čeprav obstoji določena časovna in krajevna povezava med obema dejanjema, gre za različni dejanji z različnima objektoma kazenskopravnega varstva, ki sta bili storjeni v škodo različnih držav. Podkupovanje uradnih oseb je kaznivo dejanje zoper državno upravo, v konkretnem primeru Republike Italije. Tihotapstvo pa je dejanje zoper gospodarstvo, v tem primeru v škodo proračuna Republike Slovenije. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da gre za isto dejanje in tako ni podan pogoj očitnosti zatrjevane kršitve.

7.Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana in ker niso izpolnjeni pogoji za predčasno obravnavo ustavne pritožbe po drugem odstavku 51. člena ZUstS, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Lojze Ude.

Predsednica senata

dr. Mirjam Škrk