Jedro

Prejemnik avtorskega dela ne odgovarja za zamudo, če je ta nastala zaradi spremembe projektne naloge in povečanega obsega del.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi plačilni nalog z dne 16.4.1991, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 49.915,60 SIT z zamudnimi obrestmi "po veljavnih predpisih" od dne 26.7.1990 dalje do plačila. Poleg tega je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 362.040,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.7.1990 dalje do plačila. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je plačilni nalog z dne 16.4.1993 vzdržalo v veljavi glede glavnice v znesku 49.915,60 SIT, glede zamudnih obresti pa odločilo, da tečejo od 26.7.1990 do 8.10.1992 v višini obrestne mere, kakršna velja za devizne vloge v DEM na vpogled, od 8.10.1992 dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila. V ostalem delu je plačilni nalog razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede zneska 362.040,40 SIT je odločilo, da ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki z zamudnimi obrestmi po obrestni meri za devizne vloge v DEM na vpogled od 26.7.1990 dalje do 8.10.1992, od tedaj naprej pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti takšni sodbi je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom na razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz pogodbe o avtorskem delu, ki je podlaga spornega razmerja, je razvidno, da je rok izdelave bistveni element pogodbe. Toženi stranki med pravdo ni bilo omogočeno, da bi svoje navedbe potrdila z zaslišanjem svojega predstavnika ing. B.J., ki je bil glavni koordinator del, vezanih na avtorsko pogodbo. Po drugi strani je izpoved tožeče stranke, podprta z zaslišanjem priče, ki je sin tožnika, upoštevana kot relevantno dejstvo, čeprav gre v obeh primerih le za opravičevanje zamude. Zaradi neizpolnitve pogodbe v predpisanem roku tožeča stranka ni upravičena do plačila za svoje delo. Glede avansa v protivrednosti 7.139,40 DEM je tožena stranka tožeči izstavila bremepis. Tudi obresti, kakor so priznane, v bistvu dodatno tožnikovo neizpolnitev pogodbe nagrajujejo, kar je v nasprotju z načeli pravičnosti. V ponovljenem postopku bo treba zaslišati predlagano pričo ter upoštevati listinske dokaze.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče mora sicer popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (6. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP), vendar pa imajo stranke pri zbiranju trditvenega gradiva odločilno vlogo. Poleg dolžnosti, da navedejo dejstva na katera opirajo zahtevek (ali mu ugovarjajo), morajo predlagati tudi dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (2. odstavek 6. člena in 299. člen ZPP). Tožena stranka, ki zavrača utemeljenost tožbenega zahtevka, pa med postopkom na nižjih stopnjah razen poudarjanja roka kot bistvene sestavine pogodbe o avtorskih delih in zatrjevanja, da je tožeča stranka zakrivila zamudo, zaradi dokazovanja teh trditev ni ponudila konkretnih dokazov. Pri tem je procesna nedejavnost tožene stranke imela za posledico, da je sodišče prve stopnje, ko je spoznalo, da je za ugotovitev zatrjevanih dejstev potrebno zaslišanje strank (264. in 265. člen ZPP), lahko zaslišalo samo tožnika, saj tožena stranka zaslišanja njenega predstavnika ni predlagala (izjava na l. št. 21). Obstoj v reviziji vsebinsko zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP torej ni izkazan. Tožena stranka šele v reviziji ponuja izvedbo dokazov za potrditev svojih stališč, pa jo pri tem zadenejo posledice prepovedi revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovljeno dejansko stanje ni omogočilo dokazne ocene, da je tožeča stranka zakrivila zamudo izdelave avtorskega dela. Revizijska trditev, da sprejeta dokazna ocena le neutemeljeno opravičuje zamudo, posega v že omenjeno neupoštevno področje revizijske graje na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja. Tako ugotovljena dejanska podlaga pa je zanesljivo omogočila uporabo določbe 3. odstavka 607. člena zakona o obligacijskih razmerjih, po kateri prevzemnik ne odgovarja za zamudo, če je ta nastala zaradi spremembe projektne naloge za sistem povečanega obsega del. Pri tem je bila zlasti upoštevana vsebina aneksa pogodbe št. 1/90, ki je bil tudi glede prevzetih obveznosti sklenjen med toženo stranko in SKG K. Revizijska trditev, da bo tožnik dobil plačilo za neizvršeno delo, torej nima podlage.

Končno pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje s pravilno odločitvijo o teku in višini zamudnih obresti od dosojene glavnice odločilo toženi stranki v prid. Ob dogovorjeni valutni klavzuli je tožnik preračunal svojo terjatev na tečaj DEM na dan 8.10.1992. Do tega dne zato ne more utemeljeno uveljavljati zamudnih obresti po zakoniti obrestni meri, ker bi to bilo v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev. Od tedaj dalje (ko je nastala čista tolarska terjatev), pa mu take zamudne obresti gredo. Revizija v tem pogledu ni jasna. Ob odločitvi sodišča druge stopnje, ki neupravičeno tožnikovo favoriziranje odpravlja, ne pove, zakaj zamudne obresti tožniku "ne morejo biti v takšni obliki in višini" kot je odločeno. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Ker izpodbijani sodbi ni mogoče očitati napak, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in ZOR (Uradni list SFRJ, št. 29/58-57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).