Jedro

Po oceni sodišča druge stopnje odvzem telefona, ob ugotovljeni visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na strani obtoženca in pomenu telefona kot sredstva za storitev kaznivega dejanja, kar oboje je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, pomeni nujen ukrep, glede na splošno znano vrednost telefona pa tudi sorazmeren ukrep.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obtoženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1 mu je z uporabo omilitvenih določb po 2. alineji 50. člena KZ-1 in po 2. točki prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo zaporno kazen eno leto in deset mesecev ter stransko denarno kazen 150 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, to je skupaj 2.250,00 EUR denarne kazni, in stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas treh let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas, prestan v pridržanju in priporu, in sicer od dne 9. 1. 2024 od 23.08 ure dalje. Denarno kazen je sodišče prve stopnje obtožencu dovolilo plačati v obrokih v roku enega leta, pri čemer je določilo tudi višino mesečnega obroka in datum zapadlosti posamičnega obroka ter ga opozorilo na posledice v primeru zamude s plačilom posameznega obroka. Odločilo je tudi o načinu izvršitve denarne kazni, če se ne bo dala niti prisilno izterjati. Obtožencu je izreklo, na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1, varnostni ukrep odvzema predmeta, to je mobilnega telefona. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, obremenilo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo v točkah II in VII izreka je zaradi odločbe o kazenskih sankcijah vložila pritožbo obtoženčeva zagovornica in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža izrečeno zaporno kazen in stransko denarno kazen ter odloči, da se varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu, ustrezno upoštevaje težo kaznivega dejanja ter olajševalne in obteževalne okoliščine in premoženjske razmere obtoženca, izreklo primerno in pravično zaporno kazen in stransko denarno kazen, prav tako pa utemeljeno ugotovilo, da so podani pogoji za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov (mobilnega telefona) na podlagi prvega odstavka člena 73 KZ-1. 5. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje prvostopenjskemu sodišču v točkah 6 do 10 ter 12 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine tako za izbiro in odmero zaporne kazni kot stranske denarne kazni, dovolj določno pa navedlo tudi pravilne razloge za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov po prvem odstavku člena 73 KZ-1. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje, glede na predpisan kaznovalni okvir za očitano kaznivo dejanje, upravičeno izreklo zaporno kazen eno leto in deset mesecev, pa tudi stransko denarno kazen v skupni višini 2.250,00 EUR z dovoljenjem obročnega poplačila v roku enega leta; tudi po presoji pritožbenega sodišča so izpolnjeni pogoji za odvzem mobilnega telefona.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz namena kaznovanja po členu 45a KZ-1, pri tem pa ustrezno ocenilo tako abstraktno kot konkretno težo kaznivega dejanja, za katerega je bil obtoženi spoznan za krivega; le-ta se tudi po oceni sodišča druge stopnje ne izraža le v visoki predpisani kazni, pač pa njegovo težo določa še dobra organiziranost hudodelske združbe in, glede na neodkrite člane te hudodelske združbe, nevarnost ponovitve kaznivega dejanja s strani obtoženca. Prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da je obtoženi v Slovenijo prišel z izključnim namenom izvršitve predmetnega kaznivega dejanja ter s tem izkazal vztrajnost in trdno odločenost za izvršitev kaznivega dejanja, ter upravičeno poudarilo, da je s tem kaznivim dejanjem intenzivno posegel v zavarovano dobrino, upoštevaje število tujcev in način prevoza, pravilen pomen in težo pa podelilo na drugi strani olajševalnim okoliščinam (priznanje ter iskreno obžalovanje in predhodna nekaznovanost) Tudi po presoji pritožbenega sodišča tako ugotovljena teža kaznivega dejanja ter relevantne obteževalne in olajševalne okoliščine in namen kaznovanja utemeljujejo pravilnost izbire nepogojne zaporne kazni in njeno odmero. Zagovornici ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje prevelik pomen pripisalo obteževalnim okoliščinam (število tujcev, način prevoza), premajhen poudarek pa dalo olajševalnim okoliščinam (priznanje krivde, iskreno obžalovanje); vsem navedenim okoliščinam je sodišče prve stopnje pripisalo ustrezen pomen in težo, pri čemer je obramba v pritožbi tista, ki spregleda tudi druge relevantne okoliščine (to je namen kaznovanja, visoka zagrožena kazen, konkretna teža kaznivega dejanja, določena z nevarnostjo ponovitve, vztrajnostjo obtoženega in organiziranostjo izvršitve).

7. Sodišče prve stopnje se je v zadnjem odstavku točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe razumno opredelilo tudi do pritožbeno ponovljenega predloga obrambe, da naj se kot olajševalno okoliščino upošteva obtoženčevo zdravstveno stanje (invalidna oseba). Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ki je sprejelo tovrstne navedbe obtoženca, hkrati pa pravilno ugotovilo, da te težave konkretneje niso z ničemer izkazane; na naroku za izrek kazenske sankcije niso bili izvedeni nikakršni listinski dokazi s tem v zvezi. Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bo za obtoženca, v kolikor bo prišlo do izbruha kakršnihkoli zdravstvenih težav, v zavodu ustrezno poskrbljeno.

8. Tudi pravilno ugotovljena nevarnost ponovitve kaznivega dejanja s strani obtoženca predstavlja pomembno okoliščino, ki določa konkretno težo očitanega kaznivega dejanja. Zato ni mogoče sprejeti pritožbene ocene, da je obravnavano kaznivo dejanje lažje narave in da bi ob dejstvu, da je obtoženi še nekaznovan, bil na mestu izrek pogojne obsodbe kot sankcije opominjevalne narave oziroma krajša prostostna kazen. Zagovornica spregleda, da je sodišče prve stopnje že uporabilo posebna omilitvena določila, upoštevaje predpisan kaznovalni okvir, kar pomeni, da je kljub nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ki posebej utemeljuje izrek nepogojne zaporne kazni, le to vendarle odmerilo pod predpisanim zakonskim minimumom, glede na priznanje obtoženca, ko se je prvič izjavil o obtožnem aktu, nepredkaznovanost in obžalovanje storjenega, na drugi strani pa primerno težo podelilo stopnji organiziranosti pri izvršitvi kaznivega dejanja, vztrajnosti obtoženca pri njegovi izvršitvi in stopnji posega v zavarovano dobrino. Pritožbena prizadevanja za izrek pogojne obsodbe oziroma za skrajšanje prostostne kazni se tako izkazujejo za neutemeljena.

9. Prepričljiva je po presoji pritožbenega sodišča tudi utemeljitev stranske denarne kazni, in sicer tako v številu dnevnih zneskov kot v višini dnevnega zneska. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo res slabše premoženjsko stanje obtoženca, ki je trenutno v priporu in ne prejema nobenih dohodkov, vendar po drugi strani pravilno ni spregledalo obtoženčevih navedb, da je pred storitvijo očitanega kaznivega dejanja prejemal denarno socialno pomoč v višini 1.000,00 EUR in iz naslova redne zaposlitve v Avstriji dohodek v višini 1.400,00 do 1.500,00 EUR mesečno; upoštevaje določno opredeljene stroške z bivanjem v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe ter upoštevaje vse okoliščine iz člena 49 KZ-1 (teža dejanja, omenjene olajševalne in obteževalne okoliščine), je sodišče prve stopnje izreklo primerno in pravično število dnevnih zneskov, glede na njegove premoženjske razmere pa pravilno določilo tudi višino dnevnega zneska (150 dnevnih zneskov po 15,00 EUR). Navedena višina sicer obligatorne stranske denarne kazni je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezna, zagovornica pa s poudarjanjem okoliščin, katere so bile s strani prvostopenjskega sodišča že ovrednotene, na pravilnost ocene sodišča prve stopnje ne more vplivati. Glede pritožbenih navedb, da je obtoženi invalid, ki nima prihrankov niti drugega premoženja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da invalidnost niti v pritožbi ni konkretizirana, pri čemer je upoštevno, da je bil obtoženi po lastnih navedbah daljše obdobje redno zaposlen v Avstriji oziroma je prejemal socialno pomoč, pri čemer so bili zneski relativno višji v primerjavi z rednimi stroški bivanja. Ob vsem navedenem sodišče druge stopnje izpostavlja, da pritožnica v ničemer ne upošteva dejstva določitve obročnega plačila denarne kazni, ki bo obtožencu močno olajšala njeno plačilo.

10. Pritožnica nima prav, da niso podani pogoji za izrek varnostnega ukrepa. Ustrezno se glede materialnopravnega izhodišča tega varnostnega ukrepa pritožba sklicuje na sodbi VS RS, in sicer opr. št. I Ips 46273/2022, z dne 24. 9. 2023 in I Ips 53470/2020, z dne 7. 4. 2022, vendar pa neutemeljeno graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi kriterijev preventivnega učinka varnostnega ukrepa kot tudi sorazmernosti in nujnosti pri odvzemu telefona ne upoštevalo. Zagovornica spregleda poudarek prvostopenjskega sodišča o nevarnosti, da bi obtoženi ponovil kaznivo dejanje (obrazložitev v točki 7 izpodbijane sodbe), navedeno pa tudi po presoji pritožbenega sodišča terja oceno o razumnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je je varnostni ukrep odvzema predmetov kot sicer fakultativni ukrep v konkretnem primeru potreben zaradi preprečitve ponovitve kaznivega dejanja. Pritožnica ima prav, da je potrebno v vsakem primeru posebej presojati, ali bi imel varnostni ukrep preventiven učinek; ravno izčrpna prvostopenjska obrazložitev, ki se nanaša na pomen zaseženega telefona za uspešno izvršitev kaznivega dejanja, ob hkratnem upoštevanju pravilno ugotovljene ponovitvene nevarnosti na strani obtoženca, pa predstavlja ustrezno dejansko podlago, ki terja odvzem telefona zaradi prevencije. Po oceni sodišča druge stopnje odvzem telefona, ob ugotovljeni visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na strani obtoženca in pomenu telefona kot sredstva za storitev kaznivega dejanja, kar oboje je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, pomeni nujen ukrep, glede na splošno znano vrednost telefona pa tudi sorazmeren ukrep.

11. Čeprav tako drži ugotovitev pritožnice, da telefon po osnovni funkciji ni namenjen izvrševanju kaznivih dejanj, pa je glede na konkretne okoliščine, izpostavljene predhodno, utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da predstavlja sredstvo, ki bi bilo lahko realno in pričakovano ponovno uporabljeno za storitev istovrstnega kaznivega dejanja; iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je, ob ustreznem branju, razbrati tudi primerne razloge za sklepanje o nujnosti in sorazmernosti varnostnega ukrepa odvzema telefona.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP), je pritožbo zagovornice obtoženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, v skladu s pooblastilom iz določbe člena 391 ZKP.

13. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, bi obtoženi, upoštevaje prvi odstavek člena 98 ZKP in prvi odstavek člena 95 ZKP, moral plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Vendar pa je, upoštevaje razloge, ki jih je v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prvostopenjsko sodišče (priporni status, izrek denarne kazni, premoženjske razmere), tudi sodišče druge stopnje ocenilo, da bi bilo z naložitvijo plačila sodne takse ogroženo preživljanje samega obtoženca, zaradi česar ga je na podlagi prvega odstavka člena 98 ZKP v zvezi s četrtim odstavkom člena 95 ZKP oprostilo plačila navedenega stroška pritožbenega postopka.