Jedro

Ker je izvršiteljica zarubljene predmete pustila v hrambi pri dolžniku, strošek za storitev podjetja X d.o.o. iz naslova posredovanja in pomoči pri rubežu ni bil potreben za opravo izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvršiteljici priznalo 8.400,00 SIT izvršilnih stroškov, medtem ko je ostale priglašene izvršilne stroške zavrnilo. Zoper zavrnilni del sklepa se je v roku pritožila izvršiteljica, ki predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se priznajo tudi ostali priglašeni stroški. Navaja, da izvršitelj ne more na rubež sam, ker nikoli ne ve, v kakšni situaciji se bo znašel in koliko zarubljenih predmetov bo potrebno odnesti in odpeljati. Situacije, ko so puščeni predmeti pri dolžniku, ni mogoče v naprej predvideti. Prav tako ni mogoče, da bi v trenutku, ko se je izvršitelj odločil zarubljene predmete odpeljati, klical prevoznika z delavcem, ki niso vsak trenutek na razpolago. Zato izvršitelj to storitev naroči in jo mora tudi v skladu z računom plačati na dan valutacije izstavljenega računa. Delavec, ki ga naroči, je tudi šofer s svojim prevoznim sredstvom in zagotovo je bolj pravilno, da vsak dolžnik plača te storitve, kot da bi jih izvršitelj plačeval - črpal iz sredstev vseh predujmov kot materialne stroške. Izvršiteljica si tudi ni zaračunala kilometrine, ker si jo je obračunal prisotni delavec. Izvršitelj ni ne šofer in ne fizični delavec, zato ima pravico do najema šoferja in fizičnega delavca. Delavec je izvršiteljico pripeljal na mesto naslova dolžnika, nalepil na vse predmete oznake, da so le-te zarubljene, medtem ko je izvršiteljica pisala zapisnik in se dogovarjala z dolžnikom o nadaljnjem plačilu. Tudi v času, ko je obstajal institut sodnega izvršitelja, sta na teren odhajala vedno po dva sodna izvršitelja, ker je bilo že takrat povsem jasno, da eden ne more pri dolžniku opraviti vse delo. Zato se pritožiteljica pritožuje na sklep zaradi nepriznavanja računa za pomoč pri rubežu, in sicer po računu X d.o.o. v višini 5.078,00 SIT. Iz računovodske evidence je mogoče v vsakem trenutku dokazati, da je bil račun plačan. Pritožba ni utemeljena. Izvršiteljeve storitve in povračilo stroškov izvršiteljev v zvezi z opravljanjem posameznih dejanj izvršbe in zavarovanj po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), se vrednotijo in obračunavajo po tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju tarifa), kot je to določeno s 1. čl. pravilnika o tarifi (Ur.l. RS, št. 32/2000). Izvršitelju se torej prizna za opravljanje posameznih izvršilnih dejanj le nagrada, ki jo predvideva v ta namen tarifa in povrnejo le tisti stroški, nastali v zvezi z opravo posameznih izvršilnih dejanj, katerih povrnitev predvideva tarifa. Povrnitev stroškov pomoči in posredovanja pri rubežu tarifa ne predvideva, kar pomeni, da je ta strošek že vračunan v nagradi za opravo rubeža (tarifa št. 1). Poleg zgoraj navedenega je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da strošek za storitev podjetja X d.o.o. ni bil potreben za izvršbo, saj je izvršiteljica zarubila predmete in jih pustila v hrambi pri dolžniku. Ker je sodišče prve stopnje izvršiteljici pravilno priznalo vse priglašene stroške, razen tistih po računu podjetja X d.o.o., katere je zavrnilo, je pritožbeno sodišče pritožbo izvršiteljice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, zavrnilnem delu (2. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ).