Jedro

Interes, da bi bila vrednost predmeta leasinga manjša, je bil v tožničini sferi, ki pa dokaznega bremena glede nižje vrednosti nepremičnine in tako manjše koristi, ki jo je imela z vrnitvijo predmeta leasinga, ni dokazala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207629/2011 z dne 28. 12. 2011 glede zneska 92.988,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od specificiranih zneskov glavnic ter datumov pričetka zamude razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Odločilo je še o o pravdnih stroških (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Argumentira zmotnost stališča sodišča prve stopnje, ki je za vrednost nepremičnine vzelo vrednost, ki je bila določena v leasing pogodbi. Sodišče je pri tem spregledalo dejstvo, da tožena stranka, ki se je sklicevala na vrednost nepremičnine, ni navedla višine tržne vrednosti nepremičnine, še manj pa jo dokazala, saj je umaknila dokazni predlog s postavitvijo izvedenca. Meni, da bi morala toženka dokazati, da je tožnici nastala korist in njeno višino, pri čemer bi bila relevantna za oceno višine koristi le tržna vrednost nepremičnine, česar pa toženka ni storila. Sodišče druge stopnje pa je v nasprotju z judikatom Vrhovnega sodišča II Ips 495/2004 dokazno breme v zvezi s prejeto koristjo prevalilo na tožnico. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da se je toženka s pogodbo o pristopu k dolgu št. ... z dne 17. 9. 2008 (solidarno) zavezala izpolniti obveznosti družbe E. po pogodbi o leasingu, pri čemer je bilo v pogodbi o pristopu k dolgu št. ... z dne 17. 9. 2008 izrecno navedeno, da so sestavni del pogodbe o leasingu tudi plan plačil in splošni pogoji.

7. Ker E. zapadlih pogodbenih obveznosti ni izpolnil niti po opominu in ker po pozivu tožnice tudi toženka zapadlih obveznosti po citiranih pogodbah ni izpolnila, pri čemer je do takrat, poleg plačila DDV, manipulativnih stroškov z vključenim DDV in pologa 30.000,00 EUR, zapadlo v plačilo prvih 26 mesečnih obrokov, je tožnica dne 22. 12. 2010 na podlagi določbe 37. člena splošnih pogojev odstopila od pogodbe o leasingu in o odstopu od pogodbe obvestila tudi toženko. Tožnici je bilo do takrat plačanih prvih 18 mesečnih obrokov, katerih plačilo med pravdnima strankama ni sporno. Delno je bil plačan še 19. mesečni obrok za znesek 565,89 EUR in 20. mesečni obrok za znesek 650,31 EUR, medtem ko ostali obroki niso bili plačani. Dne 29. 12. 2010 je tožnica prevzela v posest predmet leasinga.

8. Na podlagi določb 103., 111. in 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter pogodbenih določil leasing pogodbe je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnici zaradi neizpolnitve obveznosti nasprotne pogodbene stranke nastala škoda v višini vsote vseh neplačanih mesečnih obrokov in odkupne opcije, poleg tega pa še preostalih stroškov, nastalih v zvezi s predmetom leasinga. Sodišče je tudi upoštevalo, da tožnica še vedno poseduje predmet leasinga. Ker nobena od pravdnih strank ni predlagala nobenega dokaza v zvezi z ugotavljanjem vrednosti nepremičnine (dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca finančne stroke je toženka umaknila tekom prvega postopka), je sodišče upoštevalo, da je bila v pogodbi sporazumno določena vrednost nepremičnin v višini 150.000,00 EUR, ter da je takšna vrednost ob izostanku drugih podatkov, tako ustrezne trditvene podlage kot tudi ustrezno predlaganih dokazov, dejanska vrednost nepremičnine in s tem tista korist, ki jo je z vrnitvijo nepremičnin imela tožnica. Ker navedena vrednost presega vrednost pozitivnega pogodbenega interesa tožnice v zvezi z navedeno pogodbo, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo in dodalo, da nosi tožnica breme zatrjevanja in dokazovanja višine škode, nastale zaradi kršitve pogodbene obveznosti.

9. Temeljno in najpogosteje uporabljeno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist(1) , če ni z zakonom drugače določeno.(2) Splošno pravilo odškodninskega prava iz prvega odstavka 131. člena OZ, ki se sicer nanaša na nepogodbeno škodo, a se po določbi 246. člena OZ uporablja tudi za pogodbeno škodo, je, da mora, kdor drugemu povzroči škodo, to škodo povrniti. Škodo mora, ne glede na to, ali je pogodbena ali nepogodbena, dokazati tožnik. Razbremenitev, bodisi odgovornosti v celoti (240. člen OZ) bodisi obveznosti plačila odškodnine za škodo (243. člen OZ), oškodovancu (pogodbi zvesti stranki) ni v korist. Ravno obratno: ker ima za posledico kršiteljevo razbremenitev dolžnosti plačila odškodnine v obsegu, ki je večji od s strani tožnice zatrjevane škode, je v korist kršitelja pogodbe. Zato je logično, da je trditveno in dokazno breme za dejstvo, da je upniku poleg škode nastala tudi kakšna korist, na kršitelju pogodbe (toženki)(3). Toženka je izpovedala, kar tožnica ni izpodbijala, da je predmet leasinga vrnila in da se le-ta nahaja pri tožnici. S tem je toženka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je upnici poleg škode nastala tudi korist. Tovrstnemu ugovoru tožnica vsebinsko ni nasprotovala. Dejstvo, da je tožnica z vrnitvijo predmeta leasinga prejela korist, je bilo tako nesporno dokazano, odprto je ostalo vprašanje višine te koristi.

10. V določilih Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni predvidena dolžnost sodišča, da v pravdi ugotovi (ne)obstoj (vseh) pravno relevantnih dejstev. V primeru tako imenovane spoznavne krize, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov (ocenjenih na podlagi 8. člena ZPP) ne more zanesljivo (s stopnjo prepričanja) ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V konkretni zadevi sta po presoji revizijskega sodišča nižji sodišči navedeno določbo pravilno uporabili in tožnici pravilno naložili procesno dokazno breme glede ugotavljanja nižje vrednosti vrnjenega predmeta leasinga. Interes, da bi bila vrednost predmeta leasinga manjša (potrditvah tožnice naj bi to izkazovala tržna vrednost nepremičnine) je bil v tožničini sferi, ki pa dokaznega bremena glede nižje vrednosti nepremičnine in tako manjše koristi, ki jo je imela z vrnitvijo predmeta leasinga, ni dokazala. V opisanem procesnem položaju bi torej tožnica morala predlagati postavitev izvedenca finančne stroke in zanj plačati predujem, in sicer ne glede na to, da je izvedenca predlagala (tudi) toženka (ki pa kasneje ni poravnala predujma in dokaz z izvedencem ni bil izveden). Ker je bila vrednost nepremičnine opredeljena v leasing pogodbi, je ob odsotnosti drugačnega dokaznega predloga glede višine vrednosti predmeta leasinga sodišče smelo in moralo upoštevati navedeno vrednost kot višino koristi, ki jo je prejela tožnica (215. člen ZPP).

11. Ker se po obrazloženem izkaže, da zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožnice v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Tako sodbe VS RS II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007, II Ips 961/2008 in številne druge.

Op. št. (2): Zobec, J.,v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, 2. knjiga, Ljubljana 2006, stran 347. Op. št. (3): Enako odločba Vrhovnega sodišča II Ips 495/2004.