Jedro

Vse tri oblike odškodnine za nepremoženjsko škodo bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti na dan sojenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba v izpodbijanem - zavrnilnem delu - razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 663.737,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.12.1998 dalje od plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 210.967,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1998 dalje do plačila. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je o zavrnilnem delu odločalo drugič in tokrat ugotovilo, da je tožnik že s prvo sodbo dobil zadostno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, da pa mu gre še odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka glede zavrnilnega dela iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in navaja: Tožnik ni sokriv za nastanek posledice, saj se ni zavedal, da s tem, ko ne gre k zdravniku, slabša svoje zdravstveno stanje. Ni sokriv za posledice, ker niso podani vsi elementi civilnopravne krivdne odgovornosti. Odškodnina za bolečine je prenizko odmerjena, ker so bolečine trajnega značaja. Tožnik je bil ob poškodbi še mlad in fizično aktiven. Ugotovitev, da se ni ukvarjal s športom, ni pravilna. Sodišče ni dosodilo nobene odškodnine zaradi spremenjenega delovnega mesta. Ocenilo je, da tožnik ne trpi, ker mu ni več treba opravljati dela v očetovem vinogradu. Je pa v svojih čustvih nedvomno prizadet, ko morajo starši prositi za pomoč druge ljudi. Pritožuje se tudi zoper odmero odškodnine za strah. Trpel je tudi intenziven sekundarni strah. Pritožba je utemeljena. Zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni v celoti razjasnjeno. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (člen 370/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče se je s pritožbenimi trditvami ukvarjalo le deloma - le glede tistih, ki se nanašajo na tožnikovo soodgovornost za nastalo škodo. Z ostalimi trditvami se ni ukvarjalo, ker je že v zvezi s to trditvijo in pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo razloge, ki so pripeljali do razveljavitve sodbe. Ker je sodišče prve stopnje o stvari odločalo drugič, je v ponovljenem postopku ponovno presojalo zavrnilni del sodbe, ki se je nanašal na telesne bolečine in nevšečnosti, na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in na strah. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je že dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah primerna, da pa gre tožniku višja odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti. Sodišče prve stopnje pa v ponovljenem postopku ni pri vseh treh postavkah uporabilo enakega kriterija. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo najprej za vse tri oblike škode ugotoviti višino odškodnine na dan sojenja (člen 189/2 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s členom 200/2 ZOR), nato pa ugotavljati, ali je tožnik z že dosojenimi zneski prejel zadosti. Tako pa je sodišče prve stopnje na dan zadnje glavne obravnave določalo le višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti in je zato od dosojenega zneska odštelo valoriziran znesek 200.000,00 SIT, kolikor je tožnik že dobil izplačano, nato pa je od preostanka prisodilo obresti od dneva izdaje sodbe dalje. Ko pa je odločalo o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, pa je višino odškodnine očitno določalo na dan prve sodbe, torej na dan 3.11.1997, saj je ugotovilo, da je bila odškodnina za ti dve obliki škode že tedaj zadostna. V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje o vseh oblikah škode odločati po enakem kriteriju, torej na dan sojenja, nato pa ob upoštevanju valorizacije odločiti, ali mora tožnik še kaj dobiti. Pri tem bo sodišče prve stopnje v zvezi z razlogi za odmero posameznih oblik odškodnine moralo ponovno zapisati vse razloge, ker sklicevanje na razloge v drugi odločbi ne pride v poštev. Kolikor gre za vprašanje 3% tožnikove soodgovornosti, pa je treba ugotoviti, da tega dela sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje za tako odločitev namreč ni imelo podlage niti v trditvah tožene stranke niti v dokaznem gradivu. Pritožba torej upravičeno graja ta del odločitve. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje glede tega vprašanja moralo odločati v okviru trditev in v okviru izvedenih dokazov. To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba ugoditi pritožbi in sodbo v zavrnilnem delu razveljaviti. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166/3 ZPP. Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na člen 498. ZPP/99.