Jedro

Ker ugotovljena prekoračitev hitrosti ni okoliščina, zaradi katere bi bil oziroma postal nastanek zatrjevane škodne posledice zaradi opustitve predpisane označitve ovire na vozišču za upravljavca nepredvidljiv, in ker ni bilo ugotovljeno, da bi je ne mogel preprečiti (da bi tožnik trčil v oviro tudi v primeru, da bi bila označena s predpisano signalizacijo), ni podlage za sklep, da je tožnik s prekoračitvijo hitrosti pretrgal vzročno zvezo med opustitvijo toženk in škodno posledico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem sta toženi stranki dolžni tožniku plačati odškodnino v znesku 10.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku oziroma odloči, da je podan temelj zahtevka, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je ugotovitev sodbe, da je bilo nesporno ugotovljeno, da do nezgode ne bi prišlo, če bi vozil v okviru omejene hitrosti v naselju. Tožnik je zatrjeval, da je šlo za nepričakovano oviro. Že v sodbi je navedeno, da je tudi prekrškovno sodišče ugotovilo, da neoznačen in nezavarovan kup zemlje na vozišču predstavlja nepričakovano oviro. Ta ugotovitev bi morala biti v sodbi upoštevana podobno kot predpravdno izvedensko mnenje. Cesta, ki poteka ravno in je namenjena izključno prometu vozil, je bila neosvetljena, na njej pa je bil kup zemlje. Sodba se opira na mnenje izvedenca, ki ni bilo ustrezno in na katerega je tožnik podal obširne pripombe. Glede na to bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca. Sicer pa je tudi izvedenec navedel, da ni bilo prometne signalizacije, ki bi označevala situacijo na cesti, in da bi moral biti prometni pas s fizično oviro v križišču zaprt s signalnimi tablami in prehodno označen z vertikalno prometno signalizacijo in s svetlečo prometno signalizacijo za nočne pogoje. Ugotovitev o hitrosti tožnikovega vozila je povsem nerealna. Izvedenec je pri določanju hitrosti izhajal iz nekih domnev, ki jih ni mogoče empirično potrditi. Dejstvo je, da je tožnik lahko ob zadetju v kup zemlje, ki je bilo nenadno, še bolj pritisnil na stopalko za plin. Tudi sicer je izvedenec navedel, da bi bile posledice pri vožnji s hitrostjo 50 km/h le malo manjše. Hitrost torej ni vplivala na obseg poškodovanja.

3. Prvotoženka in drugi stranski intervenient v odgovorih na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je do škodnega dogodka prišlo 1. 12. 2007 ob 0.30 uri zjutraj, ko je tožnik s tovornim vozilom ... peljal po J. cesti v ... v smeri trgovskega centra ... in D. ceste, in se zaletel v kup zemlje na vozišču, - da je J. cesta, kjer je prišlo do škodnega dogodka, javno dobro v upravljanju prvotoženke, drugotoženkin zavarovanec (drugi stranski intervenient) pa je bil s pogodbo zadolžen za izvajanje rednega vzdrževanja te ceste, - da je bila širina desnega smernega vozišča 3,5 m, da je bil kup zemlje, ki se je nahajal na desnem smernem vozišču, širok 4,6 m, dolg 4,5 m in visok približno 1 m ter je bil od konca križišča oddaljen približno 5 m, - da je bil kup zemlje na tem mestu že dlje časa, da so ga delavci drugotoženkinega zavarovanca med pregledi opazili, vendar ga niso šteli za oviro, ki bi jo bilo treba odstraniti ali vsaj označiti z ustrezno prometno signalizacijo, - da bi moral biti prometni pas, na katerem je bil kup zemlje, v križišču zaprt s signalnimi tablami in označen z vertikalno in svetlečo prometno signalizacijo, - da je bila hitrost vožnje na tem delu omejena na 50 km/h, tožnik pa je vozil najmanj s hitrostjo 72 km/h, - da je tožnik vozil po popolnoma premi in ravni cesti in na nevarnost ni z ničimer reagiral, - da bi se tožnik ob pozorni vožnji z dovoljeno hitrostjo lahko zaustavil pred oviro.

6. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je prvotoženki in drugotoženkinemu zavarovancu mogoče očitati, da kup zemlje na vozišču, ki je oviral promet in je predstavljal nevarnost za njegovo varno odvijanje, ni bil ustrezno označen,(1) vendar pa je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika, ki je vozil z neprilagojeno hitrostjo in ki ob vožnji s predpisano hitrostjo ovire ne bi mogel spregledati in bi pred njo mogel ustaviti.

7. Napačen je zaključek sodbe, da ravnanje toženk, tj. opustitev odstranitve ovire na cestišču oziroma predpisane označitve ovire ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.(2) Upravljavec cest je dolžan ceste vzdrževati v stanju, ki omogoča varno odvijanje prometa. Zaradi izpolnitve te obveznosti zakon določa obveznost vidne označitve ovire na vozišču. Ovira na vozišču povečuje nevarnost za nastanek škode. Njena vidna označitev to tveganje zmanjšuje. Trčenje vozila v neoznačeno oviro na vozišču je tako predvidljiva posledica opustitve izpolnitve zakonske obveznosti. Ugotovitev, da bi tožnik ob vožnji s predpisano hitrostjo in ob povprečni skrbnosti oviro lahko opazil in pred njo ustavil, ne zadostuje za sklep, da je s svojim ravnanjem pretrgal vzročno zvezo. Ugotovljena prekoračitev hitrosti namreč ni okoliščina, zaradi katere bi bil oziroma postal nastanek zatrjevane škodne posledice za upravljavca in vzdrževalca nepredvidljiv. Da bi je ne mogel preprečiti, se pravi, da bi tožnik trčil v oviro tudi v primeru, da bi bila označena s predpisano signalizacijo, pa tudi ni bilo ugotovljeno.

8. Ugotovitev, da bi ob vožnji z dovoljeno hitrostjo ne prišlo do trčenja v oviro, lahko daje podlago (le) za zaključek, da je tudi tožnikovo ravnanje v pravno upoštevni vzročni zvezi z nastalo škodo, oziroma z drugimi besedami povedano, da je s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode. Položaje, ko je do škodnega dogodka prišlo zaradi neskrbnega ravnanja toženca in tožnika, pa je treba presojati na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ, po katerem ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.(3)

9. Ker je že zaradi zmotnega zaključka, da je tožnik s svojim ravnanjem pretrgal vzročno zvezo med opustitvijo prvotoženke in drugotoženkinega zavarovanca, odločitev o zavrnitvi zahtevka treba razveljaviti, se pritožbenemu sodišču o drugih pritožbenih navedbah ni bilo treba izreči. 10. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ker se je sodba zaradi stališča o neobstoju vzročne zveze izrekla le o nekaterih, ne pa o vseh predpostavkah odškodninske odgovornosti, ki so se s to odločitvijo pokazale kot pomembne, bi bile pravdne stranke s spremembo sodbe prikrajšane v pravici do pritožbe (355. člen ZPP). Sodišče naj v novem sojenju pri ugotavljanju obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti upošteva stališča, podana v gornji obrazložitvi.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Po prvem odstavku 123. člena ZVCP-1 so ovire v cestnem prometu tudi predmet ali material na cesti ali ob cesti, ki ovira ali ogroža udeležence cestnega prometa. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da če ovire ni mogoče takoj odstraniti z vozišča, jo mora pristojna oseba na primerni oddaljenosti označiti z varnostnim trikotnikom, ponoči ali ob zmanjšani vidljivosti pa tudi z rumeno utripajočo lučjo, baklo, ali na drug, okoliščinam primeren način, in o tem takoj obvestiti najbližjega občinskega redarja oziroma občinsko redarstvo, policista, policijsko postajo ali izvajalca rednega vzdrževanja ceste. Pristojni izvajalec rednega vzdrževanja ceste mora označiti oviro s predpisano prometno signalizacijo in jo ob zmanjšani vidljivosti ali ponoči tudi osvetliti.

Op. št. (2): Mnenje izvedenca, da je bil vzrok za nezgodo tožnikova nepozorna in prehitra vožnja, še ne pomeni, da je to (edini) pravno upoštevni vzrok škodne posledice. Pravno ovrednotenje pomena (vsakega od v postopku zatrjevanih) naravnih vzrokov za nastanek škodne posledice je naloga sodišča. Op. št. (3): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 803/2009 z dne 28.1.2010, II Ips 507/2008 z dne 13.10.2011 in II Ips 1160/2008 z dne 29. 3. 2012, po stališču katerih se kot prispevek oškodovanca na podlagi 171. člena OZ vrednoti ravnanje oškodovanca, ki ima znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek. Prim. tudi sklep II Ips 297/2013 z dne 21. 5. 2015.