Jedro

Tožnik je med trajanjem delovnega razmerja pri toženi stranki brez njene vednosti in dovoljenja za svoj račun sklepal posle za izdelke, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, saj je bila prodajna pogodba, ki jo je tožeča stranka sklenila z D.D., sklenjena glede izdelkov tožene stranke, ki jih sicer prodaja tožena stranka, prodaja takšnih stvari pa za toženo stranko pomeni konkurenco. Sodišče prve stopnje je kršitev pravilno okvalificiralo kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja iz 33. člena (vestno opravljanje dela), 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja) in 39. člena ZDR-1 (konkurenčna prepoved).

Sodišče prve stopnje se je glede okoliščin odtujitve utemeljeno oprlo na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ki se nanaša na isto dejansko stanje kot obravnavana izredna odpoved. Z navedeno pravnomočno sodbo je bilo razsojeno, da je tožnik kriv, da si je protipravno prilastil premične stvari, ki so bile last tožene stranke. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (14. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 28. 10. 2014, nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 11. 2014 in mu še vedno traja, razen za čas od 2. 11. 2014 do 2. 12. 2014 in za čas od 2. 3. 2015 do 31. 10. 2015, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas od 3. 12. 2014 do 1. 3. 2015 in od 1. 11. 2015 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, da mu bo priznana delovna doba v tem času, do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki; mu za čas od 2. 11. 2014 do 30. 10. 2015 v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jih prejel, če bi bil na delu, od tega zneska odšteti znesek plače, ki jo je prejel pri A. d. o. o. in nadomestilo za čas brezposelnosti od Zavoda RS za zaposlovanje od 5. 12. 2014 do 1. 3. 2015, od tako obračunanih bruto plač obračunati, odvesti in plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek (ki se v večjem delu prekriva s primarnim zahtevkom, tako da gre le za navidezno, ne pa dejansko kumulacijo zahtevkov), bistvo katerega je sodna razveza - da naj tožniku delovno razmerje pri toženi stranki preneha z dnem pravnomočne sodbe ter da mu je tožena stranka dolžna plačati denarno povračilo v višini 12 mesečnih plač. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da odpoved ni bila podana pravočasno, da je sodišče v zvezi s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj sodba v tem delu nima razlogov oziroma so ti nejasni ter sami s seboj v nasprotju, posledično pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče namreč hkrati zapiše, da je bil delodajalec o razlogih za izredno odpoved seznanjen že 26. 9. 2014, nato pa, da je v zvezi s tem bistvena inventura 3. 10. 2014, češ da se je takrat direktor seznanil z vsemi bistvenimi okoliščinami za podajo odpovedi. Glede vročitve odpovedi pa je sodišče zgolj navedlo, da je bila tožniku vročena pravočasno, česar pa ni obrazložilo. Inventura ne predstavlja bistvene okoliščine, saj dokazuje kvečjemu manko v skladišču. Kršitev naj bi bila storjena 26. 9. 2014, že takrat je imela tožena stranka dovolj močan razlog za odpoved, inventura ni prinesla dodatnih informacij. Odpoved je bila tožniku vročena 31. 10. 2014, to je po preteku 30-dnevnega roka, kar je prepozno, sodba pa tudi o tem nima razlogov. Glede vsebine odpovedi oziroma kršitve obveznosti se je sodišče v celoti oprlo na izpovedi "obremenilnih" prič oziroma je njihove izjave iztrgalo iz konteksta, pri tem se do izjave tožnika niti ni opredelilo. Tudi se ni opredelilo do izpovedi B.B. in C.C., ki sta skladno izpovedala, da je tožnik lahko prišel do ventilov, če je bil dovolj tečen in je to povedal skladiščniku C.C., ki mu je ventil dal. B.B. je povedal, da je videl neke zavorne ventile, ki so bili pri toženi stranki na zalogi, vendar se niso več prodajali, šlo je za viške iz preteklosti. Sodišče je v zvezi z zaključkom, da kršitev pomeni nelojalno konkurenco, zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je takšen zaključek o kršenju nelojalne konkurence protispisen. Posledično je zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka je očitno dopuščala možnost pridobitve opuščenih ventilov. Pritožba povzema 13. člen Zakona o varstvu konkurence, ki opredeljuje, kaj je to nelojalna konkurenca, ter nato zaključi, da ravnanje tožnika ne more predstavljati nelojalne konkurence in zaradi tega tudi ne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Še manj pa je v zvezi z nelojalno konkurenco podan naklep. Sodba tudi glede tega subjektivnega elementa nima razlogov in je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. Tožena stranka ni izkazala in tudi ne zatrjevala škode, ki naj bi ji nastala zaradi tožnika, kar še dodatno pomeni, da ni šlo za nelojalno konkurenco. Zato odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan. Glede odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa se je sodišče napačno sklicevalo na to, da je vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, saj je tožnik zoper to sodbo vložil izredno pravno sredstvo. Zato je zaključek sodišča o vezanosti na takšno sodbo preuranjen in je tožena stranka tudi zamudila rok za odpoved, česar s kazensko sodbo ni mogoče sanirati. Sodišče je skopo in pomanjkljivo obrazložilo nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti. To pa tudi v odpovedi ni pojasnjeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, izdane v ponovljenem postopku, preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je s sklepom Pdp 123/2016 z dne 25. 8. 2016 na pritožbo tožnika izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje Pd 288/2014 z dne 29. 10. 2015 razveljavilo, ker je ugotovilo, da je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Do te ugotovitve je prišlo predvsem zato, ker sodišče prve stopnje ni v celoti presojalo izredne odpovedi z dne 28. 10. 2014, ki ni bila podana le iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja), ampak tudi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki ga sodišče prve stopnje ni presojalo. Pri presoji kršitve z znaki kaznivega dejanja tatvine ni natančno izhajalo iz določbe 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), prav tako ni preverilo, ali je za zakonitost izredne odpovedi izpolnjen dodatni pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki nalaga takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Opredelilo se ni niti do tožnikovega ugovora o prepozni odpovedi. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje upoštevalo navedene ugotovitve in sledilo napotilom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, tako da tudi ni podana v pritožbi na več mestih očitana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da naj sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih.

8. Kot omenjeno, je bila izredna odpoved z dne 28. 10. 2014 podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Predmet odpovedi je povezan s tem, da je tožnik preko spletne strani www.....com prodajal proizvode, ki jih je odtujil toženi stranki. Kot izhaja iz pritožbe, tožnik tega niti ne zanika, ampak (poleg vztrajanja pri prepozni odpovedi) predvsem zmanjšuje pomen tega ravnanja.

9. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da je bil prav tožnik tisti, ki je preko interneta prodajal proizvode, ki so bili last tožene stranke, oprlo predvsem na izpoved priče D.D., ki je po nalogu direktorja poklical na telefonsko številko, objavljeno v zvezi z navedenim oglasom. Ta je bil že na začetku telefonskega pogovora prepričan, da se pogovarja s tožnikom, saj ga osebno pozna, ta pa se mu je nato tudi predstavil kot E.E. in kot mesto prevzema (med vikendom) navedel F.. Nato je takoj o tem razgovoru obvestil direktorja tožene stranke, ki se je odločil za inventuro, da se preveri manko. Tožena stranka je namreč istega dne s tožnikom opravila tudi razgovor, a je navedeno zanikal. Pritožba napačno navaja, da je rok za odpoved začel teči že z dnem storitve kršitve (26. 9. 2014), češ da je tožena stranka že tega dne razpolagala s potrebnimi podatki za odpoved. Šele po opravljeni inventuri 3. 10. 2014, ki je pokazala, da so bili sporni predmeti odtujeni (ugotovljena so bila odstopanja med popisom in stanjem zalog, tako da so zadevo prijavili tudi policiji), je tožena stranka imela zadostno podlago za podajo odpovedi.

10. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora biti izredna odpoved podana najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Za presojo pravočasnosti odpovedi ni pomembno, kdaj tožena stranka delavcu odpoved vroči (tožniku je bila odpoved vročena 31. 10. 2014), ampak kdaj je bila podana. Zato je s tem v zvezi nerelevanten pritožbeni očitek neobrazloženosti sodbe v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za odločilno dejstvo. Tudi ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje glede vročitve odpovedi zgolj navedlo, da je bila tožniku vročena pravočasno, česar pa naj ne bi obrazložilo. Sodišče prve stopnje tega ni navedlo, sploh pa vprašanje pravočasne vročitve ni relevantno pravno vprašanje tega spora.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik med trajanjem delovnega razmerja pri toženi stranki brez njene vednosti in dovoljenja za svoj račun sklepal posle za izdelke, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, saj je bila prodajna pogodba, ki jo je tožeča stranka sklenila z D.D., sklenjena glede izdelkov tožene stranke, ki jih sicer prodaja tožena stranka, prodaja takšnih stvari pa za toženo stranko pomeni konkurenco. Kršitev je pravilno okvalificiralo kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja iz 33. člena (vestno opravljanje dela), 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja) in 39. člena ZDR-1 (konkurenčna prepoved).

12. Pri tem je sodišče prve stopnje resda navedlo, da tožnik do tožene stranke ni bil lojalen in je posegel v njene poslovne interese, kar pa nikakor ne pomeni, da je s tem ugotovilo nelojalno konkurenco po določbi 13. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK, Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.)1, kot to napačno poudarja pritožba. Sodišče prve stopnje je tožnikovo kršitev delovne obveznosti jasno okvalificiralo na podlagi navedenih členov ZDR-1, pri čemer pa je poudarilo predvsem naklepno kršitev prepovedi konkurence, glede katere je v prvem odstavku 39. člena ZDR-1 določeno, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Pritožba torej, sklicujoč se na 13. člen ZVK, nerelevantno navaja, da ravnanje tožnika ne more predstavljati nelojalne konkurence in zato tudi ne kršitve delovne obveznosti. Posledično je nerelevanten pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v zvezi z nelojalno konkurenco ni ugotovilo škode in naklepa, ter da je v zvezi z nelojalno konkurenco zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker o nelojalni konkurenci sploh ni razlogovalo, v zvezi s tem ni moglo storiti protispisnih zaključkov. Neutemeljen je tudi očitek neobrazložene sodbe, saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih.

13. Pritožba ugotovitev sodišča prve stopnje glede tega, da je šlo pri spornih predmetih za odtujitev, neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem na izpoved prič C.C. in B.B., skladiščnikov pri toženi stranki, češ da naj bi tožnik lahko prišel do ventilov, če je bil pri skladiščnikih glede tega dovolj vztrajen, ter da naj bi šlo za viške zalog iz preteklosti - za predmete, ki jih tožena stranka ni več prodajala, saj navedeno ni odločilno za presojo vprašanja odtujitve. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje izpovedi obremenilnih prič iztrgalo iz kontekstov izpovedi, ter da se ni opredelilo do izpovedi prej navedenih dveh prič (točka 13 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze pravilno ocenilo ter svojo dokazno oceno, iz katere izhaja, da tožniku ni sledilo, ustrezno obrazložilo.

14. Predvsem pa se je sodišče prve stopnje pri tem glede okoliščin odtujitve utemeljeno oprlo na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru opr. št. K 11162/2015 z dne 1. 12. 2016 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. IV Kp 11162/2015 z dne 15. 2. 2017) zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ki se nanaša na isto dejansko stanje kot obravnavana izredna odpoved. Z navedeno pravnomočno sodbo je bilo razsojeno, da je tožnik kriv, da si je protipravno prilastil premične stvari, ki so bile last tožene stranke tako, da je od julija 2014 do 3. 10. 2014 v njenih prostorih vzel ventile: 4 kose ventila razvodni 1-vod ..., 2 kosa ventila razvodni 2-vodni ...1 (...), 14 kosov levih nosilcev zaščite luči, 39 kosov zaščite luči, 18 kosov desnih nosilcev zaščite luči, kar je odnesel iz prostorov družbe in si navedeno na škodo tožene stranke v skupnem znesku 948,96 EUR protipravno prilastil. 15. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (14. člen ZPP). Glede na to določbo, ki poudarja pomen pravnomočne obsodilne sodbe, pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev preuranjeno vezalo na obsodilno sodbo - da bi moralo počakati do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno sodbo. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožba pa nejasno navaja, da je tožena stranka zamudila rok za odpoved, ker da zamude roka ni mogoče sanirati s kazensko sodbo. Tožena stranka namreč podaje izredne odpovedi ni pogojevala z izdajo obsodilne sodbe. Ta je bila izdana šele tekom trajanja ponovljenega postopka, prav tako tudi sodišče prve stopnje zaključke o pravočasnosti odpovedi ni v ničemer vezalo na izdajo obsodilne sodbe. Tudi sicer pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba glede pravočasnosti odpovedi nima razlogov oziroma so ti nejasni ter sami s seboj v nasprotju, ni utemeljen.

16. Kot rečeno, mora biti za zakonitost izredne odpovedi poleg odpovednega razloga iz 110. člena ZDR-1 izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena. Tožena stranka je glede tega v odpovedi poudarila naravo odpovednih razlogov, zaradi česar je zaupanje vodstvenih oseb tožene stranke v tožnika skrhano do te mere, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tožena stranka v postopku resda ni natančneje obrazložila naravo odpovednih razlogov, poudarila pa je, da so bili razlogi enostavno prehudi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da izguba zaupanja (ki je ključnega pomena za uspešno in kvalitetno sodelovanje) ter narava, teža in posledice kršitev upravičujejo takojšnje prenehanje porušenega delovnega razmerja. Kljub takšni skromni obrazložitvi je možen preizkus tega dela odločitve, tako da pritožba tudi v tem delu neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZDR-1. 17. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).

1 Člen 13 ZVK določa, da je nelojalna konkurenca prepovedana (prvi odstavek), da je nelojalna konkurenca dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu (drugi odstavek), v tretjem odstavku pa so našteta dejanja, ki se zlasti štejejo kot dejanja nelojalne konkurence.