Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da pisno opozorilo vsebuje pisno obtožbo po 23. členu URS, zoper katero ima tožnik sodno varstvo, oziroma lahko tudi na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ zahteva odpravo oziroma razveljavitev obtožbe. Pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 je namreč enovit akt in ne vsebuje pisne obtožbe kot samostojnega pravnega akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik uveljavljal, da se obtožba o domnevnih storjenih kršitvah pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zapisana v dne 11. 12. 2022 vročenem mu pisanju z naslovom "Pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi", kot nezakonita odpravi oziroma podredno kot neutemeljena razveljavi, ter da se ugotovi ničnost podanega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sklenilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep je tožnik vložil obširno pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Očita, da je sodišče odločilo o nečem, kar ni bilo predmet tožbenega zahtevka. Tožbo je obravnavalo kot tožbo zoper pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, čeprav tožnik sporno pisanje izpodbija le v "obtožbenem" delu. Sporno pisanje ima dvojno pravno naravo, saj gre istočasno za pisno obtožbo po 23. členu URS in za pisno opozorilo po 85. členu ZDR-1. Za zakonito pisno opozorilo sta potrebna dva ločena pravna akta delodajalca: ugotovitveni sklep o kršitvi, njeni teži in krivdni odgovornosti delavca, zoper katerega ima ta samostojno sodno varstvo, in opozorilo s predpisano vsebino, zoper katerega ni več potrebe po samostojnem sodnem varstvu. Gola obtožba o domnevnih kršitvah delovnih obveznosti, katere utemeljenost ni predhodno ugotovljena z nekim aktom, ne more predstavljati zakonite podlage za delovnopravne ukrepe. Sodišče je napačno interpretiralo odločbo U-I-45/07 z dne 7. 2. 2007, saj v njej Ustavno sodišče RS ni odreklo delavcem sodnega varstva pred neupravičenimi obtožbami delodajalcev. Učinkovito sodno varstvo tožniku zagotavlja tudi 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah, na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ pa prav tako lahko kadarkoli zahteva odpravo oziroma razveljavitev konkretne obtožbe. Ničnostni zahtevek uveljavlja kot stransko terjatev in prvenstveno v funkciji delavskega predstavnika, ne pa kot stranka pogodbe o zaposlitvi. Namen ničnostnega zahtevka je odprava protipravnih učinkov, ki jih ima opozorilo na možnost učinkovitega opravljanja funkcije delavskega predstavnika, in preprečitev možnih kasnejših zlorab opozorila, če bi sodišče ugodilo glavnemu tožbenemu zahtevku za odpravo oziroma razveljavitev obtožbe. Stališč sodne prakse o nedopustnosti samostojnega sodnega varstva zoper opozorilo ni mogoče avtomatično uporabiti v primeru, ko je opozorilo podano delavcu v funkciji delavskega predstavnika, in se nanaša predvsem na ravnanja v zvezi z opravljanjem te funkcije. Tožnik za opravljanje funkcije člana in predsednika sveta delavcev s toženko ni sklenil delovne pogodbe, zato nasproti njej nima nobenih delovnih obveznosti, ki bi jih v tej funkciji lahko kršil. Opozorilo ima kvečjemu namen discipliniranja delavskih predstavnikov in s tem učinek, ki je po 67. členu ZSDU prepovedan. Z ničnostnim zahtevkom niso kršena pravila o nedopustnosti samostojnega sodnega varstva zoper opozorilo, saj lahko ničnost kateregakoli akta uveljavlja vsak, ki ima pravni interes. Ta zahtevek bi zato sodišče lahko kvečjemu zavrnilo, ne pa zavrglo. Primarni pravni interes tožnika je izpodbiti šikanozno pisno obtožbo o domnevnih kršitvah delovnih obveznosti, ki ga je prizadela in razžalila, je neutemeljena, pomeni hudo obliko psihičnega nasilja, zlorabo instituta opozorila po 85. členu ZDR-1, izpolnjuje pa tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. S krivično obtožbo je bilo nedopustno poseženo v naslednje tožnikove pravice: iz 34., 35. in 46. člena URS, v pravico do zdravega in varnega delovnega okolja po ZVZD-1 in v pravico do posebnega varstva delavskih predstavnikov. Glede vseh teh ključnih dejstev je izpodbijani sklep neargumentiran, zato ga ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi, da samostojno pravno varstvo zoper opozorilo ni dovoljeno, so v izpodbijanem sklepu odveč.

3. Tožnik je 7. 4. 2023 vložil pripravljalno vlogo - dopolnitev pravne argumentacije pritožbe. Pritožbeno sodišče je ni upoštevalo, ker je bila vložena po izteku roka za vložitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je zavrženje tožbe utemeljilo z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, zato je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Ne drži pritožbena navedba, da se do ključnih dejstev, ki jih je navajal tožnik, ni opredelilo. Strnjeno jih je povzelo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in jih pravilno ovrglo kot neutemeljena.

7. Izpodbijani sklep o zavrženju tožbe (274. člen ZPP) temelji na stališču, da zoper pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) delavec nima samostojnega sodnega varstva. Pritožbeno sodišče soglaša s to presojo, ki jo je prvostopenjsko sodišče obrazložilo tudi s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso (prim. VIII Ips 227/2005, U-I-45/07 idr.). Pravnih razlogov, ki utemeljujejo to stališče, po nepotrebnem ne ponavlja. Nenazadnje tudi pritožba sama poudarja, da samostojno sodno varstvo zoper "opozorilo samo na sebi" glede na stališča citiranih judikatov ni dovoljeno.

8. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da pisno opozorilo z dne 11. 12. 2022 vsebuje pisno obtožbo po 23. členu Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), zoper katero ima tožnik sodno varstvo, oziroma lahko tudi na podlagi prvega odstavka 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zahteva odpravo oziroma razveljavitev obtožbe. Pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 je namreč enovit akt in ne vsebuje pisne obtožbe kot samostojnega pravnega akta, kakor to zmotno tolmači tožnik. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je pisno opozorilo zakonito le, če je delodajalec sprejel dva samostojna pravna akta, in sicer najprej ugotovitveni sklep o kršitvi delovne obveznosti, na tej podlagi pa nato še opozorilo z vsebino, predpisano v citirani določbi ZDR-1. Obveznosti sprejema dveh samostojnih pravnih aktov na način, ki ga navaja pritožba, niti ZDR-1 niti drug predpis za delodajalca ne določa, zato tudi sodišče takšne obveznosti ne more vzpostaviti.

9. Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče odločilo o nečem, kar ni bilo predmet tožbenega zahtevka. Tožnik ga je res oblikoval tako, da je vtoževal odpravo oziroma razveljavitev "_obtožbe_ o domnevnih storjenih kršitvah pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zapisane v dne 11. 12. 2022 vročenem mu pisanju z naslovom Pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi", vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se je s preimenovanjem pisnega opozorila v obtožbo skušal zgolj izogniti uporabi uveljavljenega pravnega stališča, da zoper pisno opozorilo ni dopustno samostojno sodno varstvo. S tem, ko je štelo, da je predmet spora izpodbijanje pisnega opozorila (in ne t. i. obtožbe), zato ni storilo očitane kršitve iz prvega odstavka drugega člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

10. Pritožba zmotno navaja, da bi tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pisnega opozorila sodišče lahko kvečjemu zavrnilo, ne pa zavrglo. Stališče, da zoper pisno opozorilo ni dopustno samostojno sodno varstvo, vključuje vse oblike sodnega varstva, torej tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti, ki ga je sodišče zato pravilno zavrglo. Pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik uveljavljal ničnostni zahtevek prvenstveno v funkciji delavskega predstavnika, ne vpliva na drugačno presojo. Bistveno je, da je predmet spora pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, ki ga je toženka izdala tožniku kot njenemu delavcu. V predpisih ni podlage za utemeljenost pritožbene navedbe o tem, da stališče o nedopustnem sodnem varstvu ne velja v primeru, ko je pisno opozorilo podano delavcu, ki je hkrati delavski predstavnik. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, pisno opozorilo nima neposrednih pravnih posledic, zato tožnik z njim ni bil postavljen v manj ugoden ali podrejen položaj v smislu 67. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU; Ur. l. RS, št. 42/1993 in nadaljnji).

11. Do pritožbenih navedb o neutemeljenosti pisnega opozorila in da je bilo s krivično obtožbo poseženo v številne tožnikove pravice, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker niso odločilnega pomena za ta spor (prvi odstavek 360. člena ZPP). Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je (ne)utemeljenost pisnega opozorila lahko predmet uveljavljanja in presoje v morebitnem sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).