Jedro

Sodišče se je oprlo na zapisnik zaslišanja toženke iz drugega postopka, čeprav se tožnica s tem ni strinjala in čeprav ne tožnica ne toženka v drugi pravdi nista bili ne stranki ne intervenienta; tam sta imeli vlogo prič. S tem je sodišče prve stopnje tožnici v nasprotju z zakonom odvzelo možnost sodelovanja v postopku - pri izvajanju dokazov.

Izgradnja nadstreška na služeči nepremičnini in parkiranje pod njim nista pomenila pravno upoštevnega upora izvrševanju služnosti, kajti lastnica služeče nepremičnine je lastnici gospodujoče, ki služnost redko uporablja, izročila daljinski upravljavec kot dejanski in tudi simbolni dostop do poti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka mora toženi v 15 dneh od prejema sodbe povrniti 307,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. S primarnim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je stvarna služnost hoje in vožnje prenehala, in prepoved posegov v svojo lastnino, s podrejenim pa je zahtevala prenehanje iste služnosti in enako prepoved. Primarni zahtevek je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da tožničina izgradnja nadstreška nad služnostno potjo leta 2004 (tako da sta hoja in vožnja pod njim še vedno objektivno mogoči) in tožničino parkiranje pod njim (ker je parkirano vozilo mogoče odmakniti) nista pomenila jasno izraženega upora izvrševanju služnosti, sploh ker iz dovoljenja za nadomestno gradnjo (ki je vključevala tudi nadstrešek), s katerim je prva toženka soglašala, izhaja, da se ne sme poslabšati bivalnih pogojev v sosednjih objektih, torej tudi ne dostopa. Kot pomembno pri tej presoji je sodišče upoštevalo še, da je tožnica prvi toženki leta 2011 izročila daljinski upravljavec za odpiranje vrat na sporno parcelo. Tako tožena stranka ni mogla vedeti, da naj bi ji bila uporaba služnosti prepovedana. Podrejeni tožbeni zahtevek za prenehanje služnosti kot nekoristne oziroma zaradi spremenjenih okoliščin je sodišče zavrnilo z dvema argumentoma. Prvič zato, ker gospodujoče parcele tožencev nimajo dostopa do javne poti, saj je del južne dostopne poti v zasebni lasti (na njem pa je le neprava stvarna služnost dostopa do zdravstvenega doma za čas njegovega obratovanja), povrh pa na severno gospodujočo parcelo 313/8, k. o. ..., kjer so komunalni priključki (tudi podzemna cisterna za kurilno olje), z juga ni mogoče dostopati. Drugi argument za zavrnitev podrejenega zahtevka je, da na parceli 313/1, k. o. ...., ki je v lasti tretjih in na kateri je sicer tudi ustanovljena služnost v korist parcel tožene stranke, ni izdelan dejanski dostop oziroma dovoz.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku pritožuje tožnica. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni, podrejeno, naj jo razveljavi, tožencema pa naprti plačilo njenih pritožbenih stroškov. Tožnica trdi, da je sodišče povsem napačno ugotovilo dejansko stanje in opisuje, kakšnega bi moralo ugotoviti. Po njenem je dokazala, da toženca služnostne poti nista uporabljala, odkar sta lastnika gospodujoče nepremičnine, še posebej je nista uporabljala od postavitve nadstreška leta 2004 oziroma od leta 2011, ko so bila na pot nameščena električna drsna vrata. Čeprav je imela prva toženka od leta 2011 daljinski upravljavec za električna vrata, poti ni mogla uporabljati. Zato ne, ker so prehod onemogočala tožničina parkirana vozila, kadar pa tožnice ni bilo na nepremičnini, tožena stranka poti tudi ni mogla uporabljati, ker zaradi izklopljene elektrike vrat z daljinskim upravljavcem ni bilo mogoče odpreti. S tem naj bi se tožnica dejansko uprla izvrševanju služnosti, toženca pa do leta 2019 nista zahtevala ne umika vozil ne dostopa skozi električna vrata. Narobe se ji zdi, ker sodišče nemotenega parkiranja ni štelo za upor, ko pa toženca do leta 2019 nikdar nista zahtevala odmika vozila niti ju nobena priča tam ni videla voziti. Dejansko stanje naj bi bilo napačno ugotovljeno, ker je sodišče štelo parkiranje pod nadstreškom kot posebni dogodek in nezmožnost odpiranja električnih vrat zaradi izklopov elektrike kot ločen del upora. Povzema izpoved priče A. A. o tem, da toženca služnosti nikoli oziroma od leta 2011 do 2019 nista uporabljala in da je drugi toženec to storil šele leta 2019 po prejemu napovedi tožbe za prenehanje služnosti. Priča A. A. naj bi v nasprotju z ugotovitvijo sodišča izpovedala, da so leta 2019 začeli izklapljati elektriko tudi v času, ko so bili na parceli, že veliko prej pa so izklapljali vrata v primerih, ko jih na parceli ni bilo. Povsem napačno naj bi bilo ugotovljeno dejansko stanje tudi glede alarma in izklapljanja elektrike, prav tako se tožnica ne strinja z zaključkom sodišča o pomenu izpovedi priče B. B. (vztraja, da priči daljinski upravljavec ni bil ponujen). Sklene, da bi se toženca morala zavedati, da jima je bila z izklopom elektrike na električnih drsnih vratih in s stalnim parkiranjem na služnosti poti onemogočena polna oblast nad obravnavano služnostjo. To je trajalo od 2011 do 2019 in še potem do ugoditve motenjski tožbi tožencev. Sodišče naj bi tožnico tudi prikrajšalo v pravici do sodelovanja pri izvajanju dokazov (in s tem absolutno kršilo pravila pravdnega postopka), ko je kljub njenemu nasprotovanju prebralo pisno izpoved prve toženke iz drugega postopka, v katerem tožnica ni bila stranka, in se nanjo oprlo.

3.Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in zahtevata povrnitev stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožnica prav opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče prve toženke ni osebno zaslišalo, ker ni prišla na narok. Namesto tega je prebralo zapisnik zaslišanja prve toženke iz drugega postopka - motenjske pravde. To je storilo kljub nasprotovanju tožnice in čeprav ne tožnica ne prva toženka v motenjski pravdi nista bili stranki; tam sta imeli vlogo prič. S tem je sodišče prve stopnje tožnici s kršitvijo 219.a člena ZPP odvzelo možnost sodelovanja v postopku. Okrnjena je bila namreč njena pravica sodelovati pri izvajanju dokaza, zlasti postavljati vprašanja zaslišani stranki. Pri tem pa niso bili izpolnjeni pogoji, ob katerih sme skladno z 219.a členom ZPP sodišče izjemoma izvesti posredno izvedeni dokaz. Stranki namreč z branjem zapisnika nista soglašali niti ni šlo za položaj, ko bi bili obe stranki (ali intervenienta) drugega postopka in ponovitev dokaza ne bi bila mogoča. Dejstvo, da je bila tožnica v motenjski pravdi zaslišana kot priča, ne dopušča posega v tožničino pravico do izjavljanja. Kot priča namreč ni mogla sodelovati pri izvajanju dokaza. Še manj lahko tak poseg v pravico do izjave legitimira okoliščina, da je tožnico v pričujoči pravdi sprva zastopala odvetnica, ki je v motenjski pravdi zastopala toženca (tožničinega tedanjega moža).

6.Opisano kršitev je pritožbeno sodišče samo odpravilo. Odpravilo jo je tako, da je nedovoljeni dokaz odmislilo, še natančneje, odmislilo je dejstva, ki jih je sodišče s tem dokazom ugotovilo. To so naslednja v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe razgrnjena dejstva: (i) da je vnuk prve toženke uporabil služnostno pot in se je tožnica takrat ustrašila, da gre za tatu; (ii) da je prva toženka pot uporabljala za odnašanje smeti, sama pa je raje parkirala drugje (tam je imela prekarij do preklica) in se je iz obzirnosti do tožnice izogibala uporabi služnostne poti v času, ko je bila tožnica prisotna, ni pa imela volje prenehati. Ta dejstva namreč niso pravno odločilna za razsojo o utemeljenosti (primarnega in podrejenega) tožbenega zahtevka. Dodatno pojasnjuje, zakaj toženka služnostne poti za vožnjo z avtom večinoma ni uporabljala. Za odločitev o neutemeljenosti zahtevka za osvoboditev služnosti pa zadošča ocena, da tožničina ravnanja (parkiranje pod nadstreškom) po svoji kakovosti niso pomenila pravno pomembnega upora oziroma da se upor (izklop elektrike), ki bi mu sledila 3-letna vdaja, ni zgodil. Tudi za odločitev o neutemeljenosti podrejenega zahtevka ni bistveno, ali se je prva toženka iz obzirnosti izogibala vožnjam z avtom po služnostni poti in ali je po služnostni poti peljal vnuk prve toženke. Sodišče je namreč presodilo, da je služnost ostala koristna in se okoliščine od njene ustanovitve niso spremenile (ker gospodujoče parcele tožencev nimajo dostopa do javne poti, ker na severno gospodujočo parcelo z juga ni mogoče dostopati in ker na parceli 313/1, ki je v lasti tretjih in na kateri je sicer tudi ustanovljena služnost v korist parcel tožene stranke, ni izdelan dejanski dostop). Z zapisnikom o zaslišanju toženke v motenjski pravdi, ki ga ne bi smelo upoštevati, je sodišče prve stopnje podkrepilo še ugotovitev, da prva toženka s tožnico (prek tožničinega tedanjega moža) ni sklenila ustnega dogovora o prenehanju služnosti. Tudi ta ugotovitev za odločitev o tožbenih zahtevkih ni pravno pomembna. Zato ne, ker z ustnim dogovorom služnost ne more prenehati (221. člen Stvarnopravnega zakonika in 52. člen Obligacijskega zakonika), obenem pa je tožnica sama navajala, da je prva toženka realizacijo dogovora odlagala z izgovori. A celo če bi šlo za pretežno izpolnjen ustni zavezovalni posel o ukinitvi služnosti, ima pogodbenik, kot je prav pojasnilo prvostopenjsko sodišče, zahtevek za izpolnitev pogodbe (tj. izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris), nima pa niti ugotovitvenega niti oblikovalnega zahtevka za prenehanje služnosti, kar edinole uveljavlja tožnica. Prav tako je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, ki ga pritožba samega po sebi ne izpodbija, da dogovarjanje o prenehanju služnosti ne pomeni upora. Dogovarjanje namreč pomeni, da je tožnica za ukinitev iskala soglasje tožene stranke in ji s tem sporočala, da ji je njena volja mar. V nasprotju s tem je značilnost upora kot brezkompromisnega enostranskega akta brezbrižnost do volje služnostnega upravičenca. Ali, kot je zapisalo prvostopenjsko sodišče, če bi se tožnica jasno uprla izvrševanju služnosti (in ne iskala njenega soglasja za prenehanje), bi se tožena stranka uporu zoperstavila, kakor se mu je leta 2020, ko je sprožila motenjsko pravdo.

7.Bistvena za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku je materialno pravna presoja prvostopenjskega sodišča, da si prva toženka izgradnje nadstreška nad služnostno potjo leta 2004 in tožničinega parkiranja pod njim, ni mogla (in ni bila dolžna) razlagati kot konkludentni upor izvrševanju služnosti v smislu prve alineje 223. člena SPZ. Višje sodišče se s to presojo strinja. Prvostopenjsko sodišče jo je prepričljivo zgradilo na naslednjih okoliščinah konkretnega primera, ki pritožbeno niso (ustrezno) izpodbijane:

-prva toženka je leta 2000 kupila nepremičnino, ki meji na tožničino (gre za hišo dvojček), z vknjiženo pogodbeno ustanovljeno služnostjo, tožnica pa je svojo s služnostjo obremenjeno nepremičnino kupila leta 1985; obema je bila služnost znana, prav tako, da je bil leta 1985 že pravnomočno zavrnjen zahtevek za njeno prenehanje (z osvoboditvijo in zaradi nekoristnosti);

-prva toženka je kot tedaj izključna lastnica gospodujoče nepremičnine leta 2003 sodelovala v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za (med drugim) nadstrešek, iz katerega izhaja, da tožnica z gradnjo ne sme poslabšati obstoječih dostopov;

-nadstrešek je, kakor nalagata gradbeno dovoljenje in zavedanje o obstoju služnostne poti, zgrajen tako, da ne ovira uporabe služnosti, kajti pod njim je mogoče enostavno zapeljati na gospodujočo nepremičnino;

-služnostna pot je zagrajena z ograjo in prva toženka (enako kot pred njo njena lastninska prednica) je imela ključe ograjnih vrat, in ko je tožnica leta 2011 namestila elektrificirano ograjo, je prvi toženki izročila daljinski upravljavec za odpiranje vrat;

-služnostna pot je bila redko v uporabi, ustanovljena je bila za dostop na severni del tedaj enotne gospodujoče parcele, na katerem so komunalni priključki in do katerega, ker je nivojsko ločen s škarpo, ni mogoč avtomobilski dostop z južne strani;

-leta 2020 je tožena stranka na tožničin jasen upor reagirala z vložitvijo motenjske tožbe.

8.Nosilna utemeljitev je torej naslednja. Prva toženka tožnici dobrososedsko ni nasprotovala pri gradnji nadstreška. Običajna funkcionalnost nadstreška je zavetje za parkiranje avtomobila. Ob presoji upravne dovoljenosti gradnje je bilo črno na belem poudarjeno, da mora dostop ostati zagotovljen. Da to spoštuje, je tožnica konkludentno izrazila najprej s tem, ko pušča zgrajeni nadstrešek služnostno pot prehodno. Še bolj očitno je spoštovanje služnostne pravice pokazala, ko je prvi toženki izročila daljinski upravljavec kot dejanski in tudi simbolni dostop do poti. Ob vsem tem običajno skrbni lastnik gospodujoče nepremičnine, ki služnost redko uporablja, uporabe nadstreška kot zavetja za parkiranje - ki ne pomeni trajne ovire, kajti vozilo je zlahka mogoče umakniti - ne more razumeti kot upor.

9.Pritožba opozarja, da bi moralo sodišče upor prepoznati v seštevku pravkar opisanega ravnanja (ki se je začelo z dokončanjem nadstreška leta 2004) in nemožnosti odpiranja električnih vrat zaradi tožničinih odklopov elektrike (kar se je začelo leta 2011). Ta pritožbena teza (že) zato ni sprejemljiva, ker sodišča prve stopnje tožničini dokazi niso prepričali, da je bila elektrika iz vrat res izklopljena že pred letom 2019. Pri tem je zlasti izpostavilo del izpovedi priče A. A. - tožničinega nekdanjega zakonca, da so elektriko začeli izklapljati "po incidentu" z drugim tožencem, torej leta 2019. Po tožničinem mnenju je iztrgan iz konteksta in bi ga bilo treba razlagati skupaj s preostalimi deli izpovedi iste priče ter zato razumeti ozko. Namreč tako, da ta pričina izjava v resnici govori le o začetku izklapljanja elektrike za primere, ko je tožnica bila na parceli, ne pa tudi za primere, ko tožničinih na parceli ni bilo. S tem pritožba ni zasejala otipljivega dvoma v prepričljivost ocene sodišča o nedokazanosti izklopov pred letom 2019. Tudi branje prepisa izpovedi te priče pokaže kontrast med jasnostjo prvega pričinega odgovora in poroznostjo drugega, ki sledi povedno usmerjevalnim vprašanjem odvetnice. Da so elektriko začeli izklapljati šele leta 2019, je sodišče verjelo ne le zato, ker je bil takšen neposreden in z razmišljanjem o oportunosti še neobremenjeni ("izstreljeni") prvi odgovor priče A. A. Pomembno je, da je vsebina tega odgovora, danega pred nadaljnjimi vprašanji tožničine odvetnice, tudi izkustveno prepričljiva. Povedala je namreč priča tedaj, da so ograjo začeli izklapljati po incidentu z drugim tožencem, kar je vsekakor razumljiv povod za izklapljanje. Predvsem pa je pomembno, kot je prav tako obrazložilo prvostopenjsko sodišče, da ne bi bilo logično, če bi tožnica (prek svojega tedanjega zakonca A. A.) prvi toženki leta 2011 izročila daljinski upravljavec, a bi hkrati izklapljala elektriko in s tem izničila njegovo delovanje (v času, ko tožničinih ni).

10. Da tožnici ni uspelo dokazati pravno odločilnega dejstva izklapljanja elektrike pred letom 2019, je prvostopenjsko sodišče, kot je pojasnjeno v prejšnji točki, zanesljivo ugotovilo. Tega ne more spodkopati morebitna netočnost pravno neodločilnih dejstev (o tehnično možnem načinu izklapljanja elektrike in alarma ter o tem, da je bil priči B. B. ponujen daljinski upravljavec), na katera opozarja pritožba in s katerimi je sodišče le dodatno in nebistveno podprlo ugotovitev o odločilnem dejstvu.

11. Pritožbeno poudarjanje, da je tožnica dokazala neuporabo poti v času od 2004 (ko je dokončala gradnjo nadstreška) do 2019, predvsem pa v času od 2011 (ko naj bi izklapljala elektriko v drsnih vratih, če je na nepremičnini ni bilo) do 2019, ne more utemeljiti nobenega od pritožbenih razlogov. Sama po sebi neuporaba poti namreč pripelje do ugasnitve služnosti le, če traja nepretrganih 20 let (druga alineja 223. člena SPZ). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožnica s tožbo ni zahtevala prenehanja služnosti na tej podlagi in temu tožnica v pritožbi ne nasprotuje. Da bi s tožbo za osvoboditev služnosti iz prve alineje 223. člena SPZ uspela, bi torej morala dokazati ne le triletno neuporabo, temveč tudi, da je ta posledica podreditve uporu. Tega, kot je bilo že pojasnjeno, ni zmogla. Da razlog domnevne neuporabe ni bilo sprijaznjenje tožencev z ravnanji, ki jih tožnica - pravno napačno - vidi kot upor, tožnica v pritožbi tudi sama dopušča. Dopušča s tem, ko sklepa, da je bil vzrok domnevne neuporabe ugodnejši avtomobilski dostop na južni strani. Tezo o pokoritvi tožencev uporu izpodjedajo tudi tožničine trditve, da toženca služnostne poti nista uporabljala že pred postavitvijo nadstreška in parkiranjem pod njim.

12. Odločitev o zavrnitvi podrejenih tožbenih zahtevkov tožnica izpodbija brez vsakršne obrazložitve. Sodišče jo je zato preizkusilo le z vidikov, na katere pazi skladno s 350. členom ZPP po uradni dolžnosti.

13. Kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče odpravilo. Drugi pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere je pazilo po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženca pa sta nanjo vsebinsko odgovorila. Zato jima mora tožnica povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Ti obsegajo strošek storitve za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife, 10 % povečano zaradi zastopanja dveh oseb (412,5 odvetniških točk ali 247,50 EUR), 2 % pavšal za odvetnikove izdatke (8,25 točk ali 4,95 EUR) in 22 % DDV (55,54 EUR). Stroške, ki skupaj znašajo 307,99 EUR EUR, mora tožnica tožencema povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe (313. člen ZPP), če zamudi, pa gredo od tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

1Sprva enotna parcela je bila med pravdo razdeljena na pet parcel.

2Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl. - v nadaljevanju ZPP.

3Smiselno enako J. Zobec v L. Ude, A. Galič (red.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 298.

4Uradni list RS, št. 87/02 in nasl. - v nadaljevanju SPZ

5Uradni list RS, št. št. 83/01 in nasl. - v nadaljevanju OZ.

6Iz neprerekanih trditev izhaja, da tožnica hišo uporablja od maja do oktobra, tožena stranka pa je na svoji nepremičnini redko, ne uporablja je pozimi.

7Od leta 2013 je poleg nje solastnik še njen sin - drugi toženec.

8Sodišče ni verjelo izpovedim tožnice in priče A. A., da je bil daljinski upravljavec izročen le zaradi odnašanja smeti. Iz pritožbe je mogoče izluščiti, da se tožnica s to ugotovitvijo sicer ne strinja, a dokazne ocene s tem v zvezi neposredno ne izpodbija, toliko manj to stori konkretizirano.

9Zato se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati do vprašanja, ali je glede na okoliščine konkretnega primera upor res lahko dejanje, ki združuje jasno aktivno soglasje z uporabo in ki to uporabo istočasno tiho onemogoča.

10Dejansko je priča A. A. na vprašanje tožničine odvetnice, katerega leta so začeli odklapljati elektriko za drsna vrata, odgovorila: "Po letu 2019, po tem incidentu, ko sem ga jaz imel s toženo stranko." Temu je sledila naslednja reakcija odvetnice: "Ne, govorim, ko ste rekli, da ste bili na parceli, ko ste jo zapustili in ste potem izklopili elektriko. Od kdaj je bilo to?". In potem odgovor priče: "To. To smo skozi uporabljali, mislim skozi izklapljali zaradi strel, mislim zaradi elektrike, to sem prej pojasnil." Nato spet odvetnica: "Od začetka, ko ste vrata naredili?" in odgovor priče A. A.: "Ja, takrat enkrat kasneje smo to začeli uporabljati, tako imam v spominu, Ne vem natančno, kdaj, ampak se je na ta način izklapljal."

11Razumeti je mogoče, da takega zahtevka ni postavila, ker je prva toženka na podlagi prodajne pogodbe postala lastnica nepremičnine z vknjiženo služnostjo leta 2000, tožnica pa sama navaja, da je toženec služnostno pot uporabil leta 2019, torej prej kot po 20 letih.

12Uradni list RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 221, 223, 223-1, 223-2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 52 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 219a, 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.