Jedro

Iz okoliščin selitve tožnikove družine je razvidno, da je bila le-ta zaradi sodelovanja z NOB nasilno pregnana iz svojega doma zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja. Ta pravna podlaga za priznanje statusa je podana šele z uveljavitvijo novele ZZVN-D in na njej je bil tožniku status žrtve vojnega nasilja - begunca že priznan.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 187/99-6 z dne 23.5.2000 spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, nadalje ZUS) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.5.1999 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 26.2.1999, s katero je ta zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da je tožnikova družina med vojno zapustila domači kraj Sv. K. (sedaj G.) in se naselila v V.L. V odločbi upravnega organa druge stopnje je nadalje navedeno, iz tožnikovih navedb izhaja, da je družina pobegnila iz strahu pred nasilnim dejanjem okupatorja, ne pa zaradi konkretnega nasilja, ki bi mu bili izpostavljeni mati in otroci ali jim je neposredno grozilo. Nasilju je bil izpostavljen le tožnikov oče, ne pa tudi mati in otroci. V postopku na prvi stopnji ni bilo razčiščeno, ali se je cela družina preselila na podlagi ukaza očetu, da se mora preseliti, ali je tožnik z materjo in sestro že prej pobegnil. Tožnik je nadalje živel na istem okupacijskem območju. Ni živel v ilegali, v postopku pa tudi ni bilo dokazano, da bi italijanski okupator v času begunstva nad njimi izvajal nasilje, zato je drugostopni organ tožnikovo pritožbo zavrnil. Prvostopno sodišče pa je v svoji odločbi presodilo, da iz L. zbornika in izpovedb prič v upravnem postopku izhaja, da je tožnikov oče R.V. aktivno sodeloval pri organiziranem boju proti okupatorju, saj je do njega prihajal propagandni material in se od tam razpečeval naprej ter da je pri teh dejavnostih aktivno sodelovala tudi tožnikova mati. Dne 1. aprila 1943 so v vas vdrli Italijani, z belogardisti, s ciljem, da zajamejo domače aktiviste. Zaprli so tožnikovega očeta in ga hoteli ustreliti, na prošnjo njegove žene pa so se premislili in ga izgnali v V.L., kjer se je moral dnevno javljati okupatorju. Ob upoštevanju navedenega in zgodovinskega dejstva, da je na tem območju delovala profašistična organizacija "črna roka" so po presoji prvostopnega sodišča utemeljene tožbene navedbe, da se je družina bala povračilnih ukrepov okupatorja in njegovih sodelavcev, zato je iz Sv. K. (G.) v V.L. pobegnila skupaj z očetom iz utemeljenega strahu pred grozečim vojnim nasiljem. Zaradi navedenega je, po presoji sodišča, tožena stranka iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep glede dejanskega stanja.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz razlogov, navedenih v 1. odstavku 72. členu ZUS in navaja, da ne soglaša s stališčem sodišča, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabila materialni predpis. Meni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca po 1. odstavku 2. člena ZZVN, ki je veljal v času njenega odločanja. Po njeni oceni ugotovljena dejstva in okoliščine ne dajejo podlage za sklepanje, da je tožnik pobegnil pred vojnim nasiljem, ki bi njemu osebno grozilo. Tega se nedvomno zaveda tudi tožnik, sicer po uveljavitvi novele zakona (ZZVN-D, Uradni list RS, št. 43/99) ne bi vložil zahtevka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca (pregnanca). Upravna enota M. je z odločbo z dne 18.11.1999 njegovemu zahtevku ugodila in k tej odločbi je tožena stranka dala soglasje. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči o zadevi.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja, je po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 39/98 - nadalje ZZVN), ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, oseba, ki je državljan Republike Slovenije in je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev (1. člen ZZVN). Žrtev vojnega nasilja po tem zakonu je ob pogojih iz 1. člena tega zakona med drugim tudi oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (begunec) (1. in 2. odstavek 2. člena ZZVN).

Iz obrazložitve sodbe prvostopnega sodišča izhaja, da sta tožnikova starša aktivno sodelovala v boju proti okupatorju, zaradi česar je bil tožnikov oče tudi zaprt. Očeta so Italijani hoteli ustreliti, na prošnjo njegove žene (tožnikove matere) pa so se premislili in ga izgnali v V.L., kjer se je moral dnevno javljati okupatorju. V V.L. se je med vojno preselila cela tožnikova družina. Tem dejstvom tožnik ni nasprotoval, tako ugotovljeno dejansko stanje pa ne daje podlage za presojo prvostopnega sodišča, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca na podlagi navedenih določb ZZVN, ki so veljale v času odločanja o tožnikovem prvotnem zahtevku z dne 23.9.1996. Po presoji pritožbenega sodišča, je prav iz okoliščin selitve tožnikove družine razvidno, da je bila le-ta zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnana iz svojega doma zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja. To potrjujejo navedbe tožnika v tožbi, da so Italijani in belogardisti z vpadom v Sv. K. in sankcijami izvajali povračilni ukrep zoper njihovo družino zaradi sodelovanja v NOB.

Šele novela ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99), ki pa je začela veljati (dne 19.6.1999), po tem, ko je bilo o tožnikovem prvotnem zahtevku že odločeno, je status begunca priznala osebam, ki so bile zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi sodelovanja v NOB, nasilno pregnane s svojega doma (1. odstavek 3. člena ZZVN-D). Na podlagi določb novele je bil tožniku status begunca priznan z dokončno in pravnomočno odločbo Upravne enote M. z dne 18.11.1999. Ta odločba je bila izdana na podlagi novega, in ne le spremenjenega, tožnikovega zahtevka z dne 7.9.1999, ki je bil vložen po tem, ko je bilo o prvotnem tožnikovem zahtevku že odločeno (1. odstavek 130. člena ZUP).

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z navedbo tožene stranke, da že okoliščina, da je tožnik vložil še zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po uveljavitvi ZZVN-D, kaže na to, da se tudi tožnik zaveda, da je bil njegov prvotni zahtevek neutemeljen, vendar pa je bilo potrebno, glede na navedeno, pritožbi tožene stranke ugoditi.

Ker je prvostopno sodišče iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbo zavrnilo.