Jedro

Pritožbene navedbe, da je višje sodišče v odločitvah Pdp 1076/2006 in Pdp 1281/2007 štelo dodatek za neugodne vplive delovnega okolja za čisto denarno terjatev, so neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke z dne 1. 7. 2003, s katerim je bila zahteva tožnika za izplačilo dodatka zaradi težjih delovnih pogojev zavrnjena (prva točka izreka), ugotovilo, da je tožnik od 1. 7. 1998 dalje upravičen do izplačila dodatka za težje pogoje dela (druga točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za obdobje od 16. 7. 1998 dalje plača dodatek na težje delovne pogoje v netu znesku, obračunanih od v izreku navedenih bruto zneskov, izraženih v tolarjih z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki od glavnic, ki so v plačilo zapadle od avgusta 1998 do vključno julija 2000, tečejo od 16. 7. 2000 do 31. 12. 2006, od preostalih glavnic pa od vsakega 10. v mesecu za znesek iz prejšnjega meseca do plačila ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 3.504,22 EUR, tečejo od 1. 1. 2007 do plačila ter tožniku plačati vse nadalje zapadle pripadajoče zneske iz naslova dodatka za težje delovne pogoje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov do plačila, pri čemer je tožena stranka dolžna od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke (3. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo z po izplačilu zneska za mesec junij in julij do 16. 7. 1998, ter zakonskimi zamudnimi obresti, ki so zapadle v plačilo pred 16. 7. 1998. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo še povrnitev stroškov postopka tožnika v višini 3.638,21 EUR v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik od 1. 7. 1998 dalje upravičen do izplačila dodatka za težje delovne pogoje, kot tudi zahtevek za izplačilo po višini opredeljenih zneskov tega dodatka za čas od 1. 7. 1998 do 30. 6. 2000. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper dopolnilni sklep drugostopnega sodišča o nedopustitvi revizije je tožeča stranka vložila pritožbo. V njej navaja, da odločitev drugostopnega sodišča v obravnavani zadevi odstopa od v pritožbi navedenih zadev in da zato gre za neenotnost drugostopnega sodišča. V potrditev svojih stališč tožnik navaja zadevi Pdp 1076/2006 in Pdp 1281/2007, kjer je po mnenju tožnika sodišče očitno štelo dodatke za neugodne vplive delovnega okolja za čisto denarno dajatev. V drugih sodnih postopkih, npr. opr. št. Pdp 982/2005 in Pdp 1691/2001, se je višje sodišče postavilo na stališče, da dodatki k plači nujno ne predstavljajo čiste denarne terjatve in pri tem pojasnilo, v katerem primeru dodatki predstavljajo čisto denarno terjatev. Poleg tega je višje sodišče uvedlo nov kriterij razločevanja med čisto in nečisto denarno terjatvijo, in sicer okoliščino, ali je delavec na delodajalca pred tem naslovil zahtevo za izpolnitev obveznosti. Takšen kriterij je po stališču tožnika povsem nesprejemljiv, saj ravnanje tožnika nima nobenega vpliva na kvalifikacijo narave same terjatve.

4. Na podlagi 366. člena v zvezi s 344. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 73/2007, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča RS št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena toženi stranki. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožnika. Predlaga, da se pritožba tožnika zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni dopustilo revizije, dovoljena pritožba zaradi razloga iz druge alineje prvega odstavka navedenega člena. Pritožba je dovoljena, "če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo". V tem postopku Vrhovno sodišče ne odloča o pravilnosti in zakonitosti odločitve glede tožbenega zahtevka.

7. Pritožnik je tisti, ki mora navesti konkretne odločbe sodišč, s katerimi bi dokazoval svoje trditve o neenotni sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani oziroma o drugačni praksi Vrhovnega sodišča. Pritožba daje za primerjavo pravilnosti odločitve v obravnavani zadevi odločitvi opr. št. Pdp 982/2005 z dne 7. 7. 2006 in opr. št. Pdp 1691/2001 z dne 22. 5. 2003. V obeh navedenih zadevah je višje sodišče zavzelo enako stališče kot v izpodbijanem sklepu. In sicer, da zahtevek za izplačilo dodatka ni čista denarna terjatev.

8. Pritožbene navedbe, da je višje sodišče v odločitvah opr. št. Pdp 1076/2006 z dne 7. 6. 2007 in Pdp 1281/2007 z dne 31. 1. 2008 očitno štelo dodatek za neugodne vplive delovnega okolja za čisto denarno terjatev, so neutemeljene. Iz navedenih zadev ne izhaja, da se je višje sodišče zavzelo drugačno stališče, kot v zgoraj navedenih zadevah.

9. Ker torej ni podan pritožbeni razlog iz druge alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (353. člen v zvezi s 365. členom ZPP in tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).