Jedro

Sodba sodišča druge stopnje se sklicuje na odlok tožene stranke o zazidalnem načrtu (objavljenem v Uradnih objavah 17/92), ki pa je začel veljati šele po uveljavitvi SZ (19.10.1991). Sodišče druge stopnje tako ni ugotavljalo, ali je ovira za uveljavitev pravice tožnikov do nakupa spornih stanovanj iz 1. odst. 129. člena navedenega zakona obstajala tudi ob njegovi uveljavitvi oz. kasneje vse do poteka 30 dnevnega roka, v katerem je lastnik stanovanja dolžan skleniti kupoprodajno pogodbo potem, ko je upravičenec vložil zahtevo za prodajo stanovanja (5. odst. 117. člena SZ). Pravno zmotno je bilo zato uporabljeno določilo 1. odst. 129. člena SZ, zaradi česar drugostopno sodišče svoje odločitve ni utemeljilo s pravno odločilnimi dejstvi; to narekuje ponovno presojo zadeve v ponovljenem postopku na podlagi navedenega pravnega izhodišča.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov in naložilo toženki, da mora z njimi skleniti pogodbe o prodaji stanovanj, ki se nahajajo v objektu ... v ... Tožena stranka je namreč dolžna prodati tožnikom stanovanja ne glede na to, da se nahajajo v objektu, ki stoji na območju, za katerega je sprejet zazidalni načrt in da je objekt predviden tudi za rušenje; odločilno je namreč to, da še nista bili izdani lokacijsko oz. gradbeno dovoljenje in tako prenova še ne teče. Drugostopno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano prvostopno sodbo tako, da je zavrnilo vse zahtevke tožnikov. Za sodišče je odločilno to, da je bil z Odlokom Občine ... sprejet zazidalni načrt in je stavba predvidena za rušenje. Zato je po 1. odst. 129. člena SZ podana okoliščina, zaradi katere tožena stranka ni dolžna prodati stanovanj.

Proti sodbi sodišča druge stopnje so vložili revizijo tožniki. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da se drugostopna sodba spremeni in potrdi prvostopna sodba, s katero je bilo ugodeno primarnemu zahtevku, podrejeno pa predlagajo razveljavitev drugostopne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču druge stopnje. Revidenti navajajo, da je drugostopno sodišče nepravilno razlagalo novi stanovanjski zakon. Obstoj zazidalnega načrta ne predstavlja standarda "predviden za rušenje". Vprašljivo je, ali bo stavba rušena. Zazidalni načrt je bil sprejet šele junija 1992, to je po uveljavitvi novega stanovanjskega zakona, po vložitvi vlog za prodajo in po zavrnilnem odgovoru občine. Moralo pa bi se upoštevati vsaj stanje ob uveljavitvi zakona ali vsaj stanje ob vložitvi vlog za prodajo.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Tožniki v reviziji poudarjajo, da je bil zazidalni načrt, s katerim je bila hiša, v kateri se nahajajo sporna stanovanja, predvidena za rušenje, sprejet šele po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št.18/91-I; v nadaljevanju: SZ) oz. celo še po zavrnilnem odgovoru tožene stranke na zahteve tožnikov za prodajo spornih stanovanj. Ta zatrjevana okoliščina pa je za odločitev o zahtevkih tožnikov lahko odločilna. Sodba sodišča druge stopnje se sklicuje na odlok tožene stranke o zazidalnem načrtu (objavljenem v Uradnih objavah 17/92), ki pa je začel veljati 13.6.1992 - torej res šele po uveljavitvi SZ (19.10.1991). Sodišče druge stopnje tako ni ugotavljalo, ali je ovira za uveljavitev pravice tožnikov do nakupa spornih stanovanj iz 1. odst. 129. člena navedenega zakona obstajala tudi ob njegovi uveljavitvi oz. kasneje vse do poteka 30 dnevnega roka, v katerem je lastnik stanovanja dolžan skleniti skleniti kupoprodajno pogodbo potem, ko je upravičenec vložil zahtevo za prodajo stanovanja (5. odst.117. člena SZ).

Pravno zmotno je bilo zato uporabljeno določilo 1. odst. 129. člena SZ, zaradi česar drugostopno sodišče svoje odločitve ni utemeljilo s pravno odločilnimi dejstvi; to narekuje ponovno presojo zadeve v ponovljenem postopku na podlagi navedenega pravnega izhodišča. Glede na povedano ne bo pomemben datum uveljavitve cit. odloka tožene stranke o zazidalnem načrtu, če se bo izkazalo, da je v navedenih časovnih okvirih veljal kakšen akt, ki bi ga bilo mogoče uvrstiti pod razlagalno določbo 2. odst. 40. člena SZ, po katerem se rušenje in prenova dokazujeta s sprejetim prostorskim planom. Nasprotujoče si ugotovitve obeh sodišč nadalje odpirajo vprašanje, ali je bila hiša ob uveljavitvi SZ predvidena za prenovo, kar bi prav tako lahko predstavljalo oviro za prodajo spornih stanovanj (navedeno določilo 1. odst. 129. člena SZ). Iz ugotovitev prvostopnega sodišča namreč izhaja, da naj bi bila hiša predvidena tudi za prenovo, na prenovo pa se sklicuje tudi tožena stranka v svojem dopisu z dne 30.12.1991 (priloga pod A 10 v spisu).

Glede na povedano torej ni pogojev, da bi lahko revizijsko sodišče dokončno odločilo o sporni zadevi. Šele, ko bo drugostopno sodišče presodilo sporno zadevo v nakazanih smereh, bo lahko pravilno odločilo o pritožbi tožene stranke. Zato je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu vrnilo zadevo v ponovno odločanje (2. odst. 395. člena ZPP).

Izrek o revizijskih stroških temelji na določilu 3. odst. 166. člena ZPP.