Jedro

Tožnik je za okoliščino, na katero opira izpodbojno tožbo, izvedel več kot leto pred njeno vložitvijo. Takšno tožbo je treba zato zavreči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tej pravdi izpodbija pogodbo o poroštvu, saj naj bi bila v zmoti zaradi prevare s strani pravne prednice tožene stranke. Ta naj bi vedela za slabo finančno stanje glavnega dolžnika in soporokinje. Navzlic temu je pristala na zavezo soporokinje ter s tem ustvarila pri tožniku napačen vtis.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. V razlogih je navedlo, da je tožnik zahteval razveljavitev poroštvene pogodbe po preteku enoletnega subjektivnega roka iz prvega odstavka 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR). Ugotovilo je, da je za slabo finančno stanje glavnega dolžnika in soporokinje izvedel najkasneje 28.6.2002, tožbo pa je vložil 28.7.2003. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika le delno ugodilo. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kakor tudi pravno ugotovitev, da je tožba vložena prepozno. Odločilo pa je, da je ustrezna procesna posledica v takšnem primeru njeno zavrženje, ne pa zavrnitev. Pri tem se je oprlo na pravilo prvega odstavka 274. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št.43/2006; ZPP). Pritožbi tožnika je zato ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari razveljavilo in tožbo zavrglo.

Proti takšnemu sklepu brez izrecne navedbe revizijskih razlogov vlaga revizijo tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje o pritožbi. Revident napada nosilni razlog za zavrženje tožbe. Meni, da prekluzivnega roka iz prvega odstavka 117. člena ZOR ni zamudil. Argument za takšno stališče vidita nižji sodišči v tem, da je tožeča stranka ob plačilu prvega obroka posojila morala izvedeti za slabo finančno stanje glavnega dolžnika. Ne strinja se s stališčem, da je bil razlog tožnikove obremenjenosti za plačilo mesečnih obveznosti kredita v tem, da pač niti glavni dolžnik niti porokinja nista bila sposobna plačevati posojilnih obveznosti. Tožeča stranka je tako v tožbi kot kasneje v pritožbi poudarila, da plačilo prvega obroka glavnega dolžnika dne 28.6.2002 nima z napakami volje tožeče stranke nobene povezave. Tožeča stranka ni imela nikakršnega razloga, da bi neplačilo prvega obroka kredita povezovala s slabim finančnim stanjem porokinje, še manj pa glavnega dolžnika, saj mu je ta vse do decembra 2002 mesečno vračal odtegnjene zneske. Finančno stanje glavnega dolžnika in porokinje tožeče stranke tako nikakor ni zanimalo, saj je bil njegov finančni položaj enak kot pred 28.6.2002. Sodbi nižjih sodišč tako nimata razloga o odločilnem dejstvu oziroma so ti razlogi nejasni. Nobeno sodišče naj se ne bi opredelilo do tega, kako je na zatrjevano zmoto tožeče stranke vplivalo dejstvo, da je glavni dolžnik vse obroke zapadle po 28.6.2002 vračal tožeči stranki vse do decembra leta 2002. V zaključku revizije revident ponavlja svoje pravdno izhodišče. Bil naj bi zaveden, ker je v pogodbi o nenamenskem posojilu 11620/71 v 9. členu navedeno, da porokinja V. M. jamči z vsem svojim premoženjem. Ker je tožena stranka opravila poizvedbe o premoženjskem stanju tožnika, je le-ta menila, da je bilo enako storjeno tudi za porokinjo V. M. Smisel preverjanja premoženjskega stanja je po logiki stvari v tem, da se za poroka vzame samo osebo, ki je finančno sposobna. Tožeči stranki ni jasno, kako je lahko tožena stranka mislila, da bo V. M. lahko jamčila za vračilo kredita, saj je bil le-ta vzet zato, da so se poplačale prav njegove obveznosti. Finančno stanje glavnega dolžnika pa tožeče stranke tudi sicer ni zanimalo, saj se poroštvo daje ravno za primer plačilne nesposobnosti le-tega. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovljena dejstva napačno razlagali v škodo tožeče stranke, argumentov za svojo odločitev pa nista ustrezno utemeljili, zato po mnenju revidenta sodbe oziroma sklepa ni mogoče preizkusiti.

Revizija se bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pravotvorna dejanska ugotovitev, na kateri temelji odločitev nižjih sodišč, je ena sama. Gre za vprašanje, kdaj je tožnik izvedel za okoliščino, ki mu je bila v trenutku sklenitve poroštvene pogodbe zastrta. To je nujna odločilna okoliščina, na kateri tožba gradi tezo o upoštevni napaki volje. Tožnik namreč uveljavlja obstoj kvalificirane napake volje ter zahteva razveljavitev pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožbeno sodišče pa je takšno ugotovitev sprejelo, da je tožnik za neplačevitost glavnega dolžnika in soporokinje V. M. izvedel najkasneje 28.6.2002. Ob takšni dejanski ugotovitvi se nižji sodišči nista vsebinsko ukvarjali z vprašanji relevantnosti zmote in obstoja dejanskega stanu prevare, saj ugotovljeno dejstvo narekuje materialnopravni zaključek, da je dolžnik pravico izpodbijanja pogodbe zamudil. Tak silogistični sklep je materialnopravno pravilen (prvi odstavek 117. člena ZOR).

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob že omenjeni pravilni uporabi materialnega prava tako ostaja odprto le še vprašanje, ali ni bila na prvih dveh stopnjah sojenja zagrešena katera izmed v reviziji uveljavljanih bistvenih kršitev postopka.

Revizija zatrjuje obstoj dveh procesnih kršitev. Sodiščema najprej očita, da se nista opredelili do njegove navedbe, kako naj bi na zatrjevano zmoto tožeče stranke vplivalo dejstvo, da je glavni dolžnik obroke zapadle po 28.6.2002 vračal tožeči stranki (poroku) vse do decembra 2002. Revizijski očitek, da bi nižji sodišči to trditev obšli, ne drži. Sodišče prve stopnje se je namreč v zadnjem odstavku na 4. strani sodbe do te prepričevalne pravdne navedbe opredelilo. Navedlo je, da je iz tega mogoče zaključiti le to, da je tožniku kot poroku tedaj postalo jasno, da mu posojilojemalec več ne bo vračal plačanih obrokov, medtem ko naj bi za slabo finančno stanje glavnega dolžnika in poroka izvedel že meseca junija 2002, ko ga je o nastalem položaju in o njegovi zavezi po posojilni pogodbi obvestila prav tožena stranka.

Druga procesna kršitev, ki jo uveljavlja revizija, je uveljavljana le navidezno. Z njo namreč revizija v resnici napada indični sklep, torej dokazno oceno. Revizija namreč trdi, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Pri tem očitno meri na to, da naj bi sodbi ne navedli, kako sta odločilno dejstvo ugotovili. Že iz v prejšnjem odstavku povzetega indičnega sklepa sledi, da takšne pomanjkljivosti v sodbah nižjih sodišč ni. Sodišči sta o tem, kdaj je tožnik izvedel za okoliščino, ki mu je bila v času sklepanja pogodbe zastrta, sklepali na podlagi drugih dejstev (posrednih dokazov). Tak indični sklep je v sodbi prvega sodišča ustrezno predstavljen. Po pritožbenem napadu je bil tudi instančno preizkušen. Ocenjen je bil kot logičen ter življenjsko in izkustveno sprejemljiv (3. stran sklepa sodišča druge stopnje). Očitek o obrazložitveni vrzeli ali nejasnosti tako ne drži. To, da se revident s temu razlogi ne strinja, pa predstavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).