Jedro

Zapuščina se lahko zahteva v pravdi le od tistega, ki ima zapuščino v posesti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se - v izreku pod točko 1 in 2, kolikor se tožbeni zahtevek nanaša na drugotoženko D.K. in na nepremičnino, vpisano pri vl. št. 702 k.o. S., le-ta zavrne, - v izreku pod točko 3 tako, da se ta glasi: "Toženka A.K. je dolžna tožniku M.K. izstaviti listino za vpis lastninske pravice pri njej lastnem solastninskem deležu 1/2 nepremičnine vpisane pri vl. št. 2637 k.o. s pravico uporabe z.k. telesa I tako, da bo M.K. postal solastnik te nepremičnine do 4/100, za enak delež pa se bo zmanjšal solastninski delež A.K. na tej nepremičnini, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba v 15 dneh pod izvršbo", - v točki 4. izreka sodbe tako, da se tožbeni zahtevek, vsebovan v tej točki izreka, zavrne.

Tožnik je dolžan povrniti prvotoženki 9.297,00 SIT in drugotoženki 19.519,50 SIT pravdnih stroškov, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1993 dalje in v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti prvotoženki 383,00 SIT, drugotoženki pa 765,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1993 dalje v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pok. V. K. souporabnik oziroma solastnik nepremičnine vpisane v vl. št. 2637 k.o. V. do 12/100 in solastnik nepremičnine vpisane v vl. št. 702 k.o. S. do 18/100. Nadalje je ugotovilo, da tožniku pripada po pok.

V.K. dedni delež 4/100 nepremičnine vpisane v vl. št. 2637 k.o. V. in 6/100 nepremičnin v vl. št. 720 k.o. S.. Toženkama je naložilo, da tožniku izstavita listino za vpis lastninske pravice do 4/100 pri nepremičnini v vl. št. 2637 k.o. V. tako, da se njun solastninski delež zmanjša vsaki za 2/100. Nadalje je odločilo, da je toženka A.K. dolžna izstaviti tožniku listino za vpis lastninske pravice pri vl. št. 720 k.o. S. do 6/100. Odločilo je še o stroških postopka, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer izpodbija zavrnilni del. V pritožbi izpodbija dokazno presojo prvostopnega sodišča o tem, kakšen je bil prispevek pok. V.K. k pridobitvi nepremičnin. Opozarja na tiste dokaze, ki potrjujejo trditev tožnika, da je imel pokojni izjemno visoke dohodke, poleg tega pa še dodatni zaslužek. Pokojni vrsto let za tožnika ni plačeval preživnine, to pa zato, ker je prispeval k gradnji hiše. Prvostopno sodišče je tako napačno ugotovilo prispevek pokojnega k ustvarjanju skupnega premoženja, s tem njegov delež na skupnem premoženju in seveda v zvezi s tem tudi delež nepremičnine, na kateri participira tožnik kot dedič po pok.

V.K..

Tožena stranka pa vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odst. 353. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je tožnik primarno zahteval nujni delež in šele v zadnjih modifikacijah tožbenega zahtevka začel uveljavljati zakoniti dedni delež. Zato je tožena stranka tudi utemeljeno uveljavljala zastaranje tožbe po 41.čl. Zakona o dedovanju, po modifikaciji tožbenega zahtevka pa po 141. čl. istega zakona. Toženki nedvomno ni mogoče šteti za nepošteni posestnici zapustnikovega premoženja in zato ne pride v poštev 20-letni zastaralni rok. Toženki sta bili prepričani, da nepremičnine, ki so predmet pravde ne spadajo v skupno premoženje pok. V.K. in prvotoženke, saj ni pok. V.K. ničesar prispeval k njihovi pridobitvi.

Glede na to tudi nista bili nepošteni posestnici, zahtevek tožnika pa je zato zastaral. Nesprejemljivo je prvostopno stališče, da je skupno premoženje vse, kar je pridobljeno tekom zakona, ne glede na to, kaj in kako je kdo od zakoncev prispeval k pridobitvi takšnega premoženja. Skupno premoženje je tisto premoženje, ki ga zakonca ustvarita v zakonski zvezi s skupnim delom in skupnimi sredstvi, za kar pa v danem primeru ni šlo. Pokojni in prvotoženka nista imela skupnega denarja temveč ločena denarna sredstva, pokojni pa je tudi izrecno nasprotoval gradnji stanovanjske hiše. Le podrejeno pa pritožba meni,da vsi izvedeni dokazi kažejo na bistveno večji delež prvotoženke k ustvarjanju skupnega premoženja. Tudi izračun prvostopnega sodišča je nepravilen, saj ob ugotovitvi, da je znašala predračunska vrednost hiše 12 milijonov in da sta starša prvotoženke investirala 8 milijonov, lahko predstavlja skupno premoženje le delež 33,3 %, namreč ustrezen delež glede na vložen znesek 4 milijone din.

Nepravilna je prvostopna odločitev tudi v zvezi z vikend hišo na B..

Treba je upoštevati, da je vsa sredstva za nakup parcele in za gradnjo vikenda do smrti zapustnika kot posojilo prispevala priča B.K., posojilo pa je bilo dano v korist drugotoženke D.K., celotno posojilo pa je bilo tudi vrnjeno po smrti zapustnika, ko se je drugotoženka zaposlila. V zvezi s tem torej nedvomno ne gre za premoženje, ki bi ga pridobila prvotoženka in pokojni s skupnim delom v času trajanja njune zakonske zveze in torej tudi ne za skupno premoženje. V zvezi s tem pritožba še opozarja na to, da v času pred zapustnikovo smrtjo še ni bila zgrajena terasa, kar je upoštevano v izvedeniškem mnenju. Pritožba nadalje opozarja na očitne pomote v izpodbijani sodbi. Nepravilno je prvostopno sodišče tudi upoštevalo izjavo Š.K., da nima nobenih dednih zahtevkov. Takšna izjava ni izjava o odpovedi dediščine, temveč jo je šteti le kot izjavo, da proti toženkama ne bo uveljavljal nobenih zahtevkov. Glede na to pa bi bil seveda tudi izračun deleža, ki gre tožniku drugačen. Tudi v zvezi s stroški postopka je prvostopno sodišče nepravilno upoštevalo tožnikov uspeh v pravdi. Ni namreč upoštevalo, da je kar šestkrat spremenil tožbeni zahtevek, s čemer je povzročil precej nepotrebnih stroškov. Tekom postopka je tudi uveljavljal, da spada v zapuščino kar pol obeh nepremičnin. Pritožba še opozarja na eventuelne kršitve pravdnega postopka, saj se pooblaščenca toženk z slednjima zaradi njune odsotnosti nista mogla posvetovati o modifikaciji tožbenega zahtevka, glede na številne modifikacije tožbenih zahtevkov, ki jih je prvostopno sodišče dopuščalo, pa se zastavlja tudi vprašanje, ali ni med tem prišlo do zastaranja pravice zahtevati zapuščino.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo toženk, v katerem izpodbija njune pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožnik temelji svoj tožbeni zahtevek na določbi 141. čl. Zakona o dedovanju, zahteva torej del zapuščine kot zapustnikov dedič od posestnika te zapuščine. Glede na to, da prvostopno sodišče ugotavlja, to pa izhaja tudi iz listin v spisu, da drugotoženka, zapustnikova hčerka, solastninske pravice na nepremičnini vpisani v vl. št. 2637 k.o. V., ni dobila od zapustnika niti kot zapuščino, niti na podlagi pravnega posla za živega, temveč je, kot ugotavlja prvostopno sodišče, bila soinvestitorica pri izgradnji stanovanjske hiše in sicer z denarjem svojih starih staršev, ki so zanjo financirala izgradnjo oziroma ji kasneje prepustili svoj delež. Tako drugotoženka v zvezi s svojim solastninskim deležem nepremičnine vl. št. 2637 k.o. V. nima v lasti ali posesti ničesar, kar bi bilo skupno premoženje prvotoženke in pok. V.K., s tem tudi ne ničesar od zapuščine, katere del je upravičen zahtevati tožnik, ter tako v predmetni pravdi ni pasivno legitimirana. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopno sodbo v tistem delu, ki se nanaša na drugotoženko, spremenilo tako,da je tožbeni zahtevek proti njej v celoti zavrnilo (4. točka 373. čl. ZPP). V okviru tožnikove pritožbe, ki izpodbija zavrnilni del sodbe in ker to je v okviru njegovega tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče izrek sodbe pod točko 3. spremenilo tako, da je prvotoženki naložilo, da sama v okviru solastninskega deleža, na katerem je vknjižena pri vl. št. 2637 k.o. V., izstavi tožniku zemljiškoknjižno listino za vpis njegove lastninske pravice na tej nepremičnini, v deležu, ki mu gre po pok. očetu V.K.. Zakaj je po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno ugotovilo delež pok. V.K. na skupnem premoženju, pri vl. št. 2637 k.o. V. in dedni delež tožnika na zapustnikovem solastninskem deležu, bo navedeno v nadaljevanju.

Pritrditi je tudi pritožbi tožene stranke, da nepremičnine, vpisane v vl. št. 720 k.o. S. ni mogoče šteti kot skupno premoženje pok. V.K. in prvotoženke. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča nedvomno izhaja, da je bila ta nepremičnina do smrti pok. V.K. pridobljena izključno s posojilom, ki ga je dala prvotoženki A.K.. Ne glede na trditve pritožbe, da je bilo to posojilo dano v korist drugotoženke, ki se ga je tudi zavezala vrniti, ko se bo zaposlila, po presoji pritožbenega sodišča že sama prvostopna ugotovitev, da se posojilo, tudi v manjšem znesku ne, ni vračalo v času življenja pok. V.K., onemogoča zaključek, da se je zemljišče pridobilo in vikend gradil do III. gradbene faze s sredstvi, ki sta jih prvotoženka in zapustnik pridobila v času trajanja zakonske zveze z delom. Posojilo se je začelo vračati šele po zapustnikovi smrti, le sredstva za vračilo posojila pa so bila pridobljena z delom. Ob takšnem stališču pa je seveda brezpredmetno, ali je posojilo vračala prvotoženka, ali drugotoženka. Iz navedenega razloga je treba ob pravilni uporabi materialnega prava v celoti zavrniti tudi zahtevek, kolikor se le-ta nanaša na nepremičnino, vpisano v vl. št. 720 k.o. S. in je v tem smislu tudi pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

V ostalem pa pritožbi nista utemeljeni. Prvotoženka je v okviru svojega solastninskega deleža 1/2 na nepremičnini v vl. št. 2637 k.o. V. financirala izgradnjo hiše z posojilom, ki ga je pridobila v času trajanja zakonske zveze in ga v tem času tudi vračala. Da bi posojilo vračala iz sredstev, ki bi jih pridobila kako drugače, kot pa z delom v času trajanja zakonske zveze, prvotoženka ni dokazala, niti ne trdi. Zato je sredstva, ki jih je vlagala v izgradnjo stanovanjske hiše v obliki posojila in jih nato v času zakona vračala, šteti kot skupno premoženje nje in zapustnika. Na podlagi določbe drugega odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je namreč skupno premoženje zakoncev vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze in tu ni mišljeno le skupno delo. Takšnega premoženjskega režima zakonca z dogovorom, izrečnim ali molčečim, ne moreta spreminjati. Zato je prvostopno sodišče utemeljeno štelo tisti del nepremičnine vpisane v vl. št. 2637 k.o. V., ki ga je v času trajanja zakonske zveze pridobila prvotoženka in glede katerega je vknjižena v zemljiški knjigi njena solastninska pravica do 1/2, kot skupno premoženje toženke in pok. V.K.. Pri odločanju o tem, kolikšen delež na tem skupnem premoženju je od prvotoženke, kolikšen pa od pok. V.K. in ki gre v zapuščino, pa je pravilno prvostopno sodišče tudi uporabilo določbo 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Pravilno je glede na izvedene dokaze štelo v korist prvotoženke tisti del vlaganj njenih staršev, ki presega polovični delež nepremičnine, na katerem je vpisana lastninska pravica v korist drugotoženke. Prvostopno sodišče je jasno in prepričljivo utemeljilo svoje stališče, po katerem sta prvotoženka in zapustnik vložila v nepremičnino v k.o. V. toliko sredstev, kar predstavlja vrednost 41,67 % te nepremičnine. Gre za prispevek 5 milijonov od 12 milijonov vrednosti hiše, vse po tedanjih cenah.

Prvostopno sodišče ni pri tem storilo nobene računske pomote, kot to zatrjuje smiselno pritožba toženk, saj je pojasnilo, da se je od danih 8 milijonov prvotoženkinih staršev le 7 milijonov porabilo za izgradnjo hiše, 1 milijon pa za notranjo opremo. Zaključki prvostopne sodbe v zvezi s tem so kot rečeno jasni in prepričljivi in jih v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti povzema. Prvostopno sodišče je po oceni pritožbene stopnje tudi pravilno ovrednotilo prispevek enega oziroma drugega zakonca k ustvarjanju skupnega premoženja in ima zadevni prvostopni zaključek, po katerem znaša delež pokojnika na skupnem premoženju 30 %, prvotoženkin pa 70 %, vso podlago v izvedenih dokazih. Tudi v tej zvezi se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na jasne in prepričljive prvostopne razloge, pri čemer jih pritožbena izvajanja tožeče, pa tudi tožene stranke, ne morejo omajati. Zadevne pritožbene trditve ne vsebujejo nič takega ali novega, glede česar ne bi zavzelo stališče že sodišče prve stopnje in svoje stališče tudi prepričljivo utemeljilo. Prvostopno sodišče pa je končno tudi pravilno ugotovilo, kolikšen delež gre tožniku kot zakonitemu dediču po pok. V.K. na zapuščini. Izjave starejšega sina pokojnika Š.K. namreč tudi pritožbeno sodišče ne more razumeti drugače kot izjave o dedni odpovedi, pri čemer ni nujno, da se takšno izjavo poda le na zapuščinski obravnavi, kot to meni pritožba. Izjavo o odpovedi dediščine lahko namreč dedič poda pred zapuščinskim ali kateremkoli drugem rednem sodišču. Izjava Š.K. je po njem podpisana in poslana sodišču, kot taka je veljavna in jo je prvostopno sodišče utemeljeno upoštevalo tako, da jo je štelo kot odpoved dediščini.

Glede na pritožbo tožene stranke je še pojasniti, da je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče utemeljeno štelo prvotoženko kot nedobroverno posestnico. Le-ta je namreč vedela, da je bilo določeno premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze s pok.

V.K. in to z delom, vedela pa je tudi, da ima pokojni sina - tožnika.

Njeno subjektivno prepričanje, da ni pok. mož v ničemer prispeval k pridobitvi solastninske pravice na stanovanjski hiši zato, ker je gradnji nasprotoval, ker ni neposredno vlagal svojih sredstev v gradnjo, ji ne more dajati status dobroverne posestnice, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Zato tudi tožnikov zahtevek ni zastaral, upoštevajoč določbo drugega odst. 141. čl. ZD, pri čemer pa samo dejstvo, da je tožnik večkrat modificiral tožbeni zahtevek tega ne spremeni. Tožnik lahko namreč vse do konca glavne obravnave spremeni tožbo, sodišče pa lahko spremembo tožbe dovoli, tudi ob upiranju toženca, če je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (190. čl. ZPP). V danem primeru je prvostopno sodišče večkratno spremembo tožbe dopustilo in tudi odločalo po spremenjenem tožbenem zahtevku, 20 letni zastaralni rok, kot ga določa drugi odst. 141. čl. Zakona o dedovanju pa tudi ob zadnji spremembi tožbenega zahtevka ni potekel. Iz navedenih razlogov pritožbi nista utemeljeni, razen v obsegu, kot je bilo navedeno spredaj in ju je bilo zato treba v ostalem kot neutemeljeni zavrniti (368. čl. ZPP), ker niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi. V kolikor pa je pritožba tožene stranke opozarjala na določene pomote v izpodbijani sodbi, pa je le-te prvostopno sodišče odpravilo s popravnim sklepom.

Zaradi delne spremembe prvostopne sodbe je bilo treba spremeniti tudi izrek o stroških postopka. Tožnik izreka o stroških ni izpodbijal, tožena stranka pa je v svoji pritožbi le grajala prvostopno ugotovitev uspeha v pravdi. Zoper samo odmero stroškov po prvostopnem sodišču ni bilo pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče kot osnovo za odločitev o stroških postopka upoštevalo prvostopno odmero stroškov, seveda pa je bilo treba pri odločitvi o tem, koliko mora katera stranka povrniti drugi pravdnih stroškov, upoštevati nov uspeh v pravdi. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik proti prvotoženki uspel v pravdi s cca 12 % svojega zahtevka. Glede vikenda je namreč v pravdi v celoti propadel, glede hiše pa v celoti proti drugotoženki, uspel pa je z približno 24 % svojega zahtevka proti prvotoženki.

Celotni stroški tožnika znašajo po prvostopni odmeri, upoštevajoč v tožbi označeno vrednost spora, 65.664,00 SIT, 12 % od tega pa je 7.879,68 SIT. Po prvostopnem sodišču priznani stroški obeh toženk znašajo 39.032,00 SIT, upoštevajoč določbo prvega odst. 161. čl. ZPP, torej glede vsake od toženk 19.519,50 SIT. Glede na uspeh v pravdi znaša torej 88 % prvotoženkinih stroškov 17.176,72 SIT in je tako po pobotanju dolžan tožnik prvotoženki povrniti 9.297,00 SIT pravdnih stroškov, drugi toženki pa celotne prvostopne pravdne stroške v znesku 19.519,50 SIT. Ker pritožbeno sodišče ni spreminjalo prvostopne odmere pravdnih stroškov je odločilo, da tečejo obresti od prisojenih prvostopnih stroškov od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje.

Ob upoštevanju vrednosti spora označenega v tožbi s 500,00 SIT, znašajo pritožbeni stroški obeh toženk skupaj 1.531,00 SIT (odmera je razvidna na sami pritožbi). Drugotoženka je s pritožbo v celoti uspela in ji gre torej polovica priznanih stroškov, to je 765,50 SIT, pritožbeni uspeh prvotoženke pa pritožbeno sodišče ocenjuje z 1/2, ter ji gre torej 382,75 SIT pritožbenih stroškov. Glede na uspehe obeh pritožb in upoštevajoč, da ni tožnik s svojim odgovorom na pritožbo v ničemer prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji, mu tudi ne gredo nobeni stroški za odgovor na pritožbo.