Jedro

Na podlagi podatkov, zbranih v prejšnjem in v obnovljenem postopku, se prejšnja odločba (lokacijsko in gradbeno dovoljenje) lahko tudi pustita v veljavi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 9.9.2003, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote Maribor z dne 15.4.2003. Z navedeno odločbo je bilo na podlagi določbe 258. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) v obnovljenem postopku odločeno, da se pustita v veljavi lokacijsko dovoljenje z dne 19.2.1997, in gradbeno dovoljenje z dne 11.6.1997, ki ju je omenjeni upravni organ izdal A.A. za zgraditev gostinskega lokala - bistroja kot prizidka k zgradbi na zemljišču parc. št. 906/2, k.o. B.B.; obe sta postali pravnomočni, in sicer lokacijsko dovoljenje 14.4.1997, gradbeno dovoljenje pa 2.10.1997. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil izpodbijani dokončni upravni akt izdan v postopku, ki je bil obnovljen zaradi neudeležbe tožeče stranke kot stranske udeleženke v postopku izdaje lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja. Z možnostjo njene udeležbe v postopku ji je bila dana možnost varstva njenih pravnih koristi, temelječih na določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) ter na prostorskih ureditvenih pogojih, ki veljajo za območje posega - Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za del območja urbanistične zasnove mesta M. v Občini C.C. (dalje: Odlok o PUP). Sicer pa sodišče prve stopnje pritrjuje pravilnosti in zakonitosti izdanega lokacijskega dovoljenja oziroma gradbenega dovoljenja, ki da je v skladu s pogoji, določenimi z lokacijsko dokumentacijo, ki je izdelana na podlagi Odloka o PUP; navaja, da je na območju posega dopustna dopolnilna gradnja objektov, ki služijo za bivanje ali delo prebivalcev, da hrup ne presega predpisane mejne ravni hrupa za dnevni in nočni čas, kot je določeno z Uredbo o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 45/95), s spornim posegom pa soglaša tudi zdravstvena inšpekcija. Zato je odločitev, da se omenjeno pravnomočno lokacijsko dovoljenje pusti v veljavi (oziroma tudi gradbeno dovoljenje), pravilna in zakonita.

Tožeča stranka - revidentka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da investitor ni pridobil vseh potrebnih soglasij za izdajo lokacijskega dovoljenja (manjkajo soglasja sosedov) ter da sta tako Zavod za ekološki in varstveni inženiring M. kot Zdravstveni inšpektorat M. ugotovila vplive na okolje; s sporno odločitvijo naj bi bila kršena tudi določila Odloka o PUP.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato se vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, izpodbijana sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča zakonita in pravilna.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožeča stranka v svoji pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo pravilnosti in zakonitosti že pravnomočnega lokacijskega dovoljenja z dne 19.2.1997, in gradbenega dovoljenja z dne 11.6.1997, ki sta bili izdani investitorju A.A. za gradnjo gostinskega lokala - bistroja kot prizidka k zgradbi na zemljišču parc. št. 906/2, k.o. B.B. Sporno lokacijsko dovoljenje za obravnavani poseg v prostor je tudi po presoji vrhovnega sodišča izdano v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena ZUN), ki je bila glede na določbe 55. člena ZUN tudi pravilno pripravljena (med drugim) tudi na podlagi določb o prostorsko ureditvenih pogojih - Odloka o PUP. Sporna gradnja se glede na podatke upravnih spisov nahaja v območju S-23, na katerem so dopustne dozidave k obstoječi stanovanjski hiši za namen gostinskega obrata, ki služi za delo prebivalcev (2. odstavek 2. člena Odloka o PUP); objekt je odmaknjen od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest in tako, da je možno vzdrževanje ter da so upoštevani požarno - varstveni, sanitarni in drugi tehnični predpisi (1. odstavek 21. člena Odloka o PUP), saj sta bili pridobljeni poprejšnji soglasji zdravstvenega inšpektorata oziroma inšpektorata za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami; pri izdelavi lokacijske dokumentacije je bil zagotovljen medsebojni odmik objektov tako, da bivalni prostori niso zasenčeni ob najneugodnejšem položaju sonca 21/12-več kot dve uri dnevno (2. odstavek 21. člena Odloka o PUP); s spremembo funkcije objekta pa se ne spreminja pretežna namembnost območja (9. člen Odloka o PUP). Zato je vrhovno sodišče presodilo, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na katerega sicer pazi tudi po uradni dolžnosti, ni utemeljen. Na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, je bilo zato v upravnem postopku utemeljeno odločeno, da se obravnavano lokacijsko dovoljenje in posledično tudi gradbeno dovoljenje pustita v veljavi.

Revizijo je sicer dopustno vložiti zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, vendar mora revident kršitev opredeliti in jo izkazati. Zgolj pavšalno sklicevanje na omenjeni revizijski razlog ne zadošča. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo z vidika tega revizijskega razloga.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.