Jedro

Kmetijske zemljiške skupnosti in krajevne skupnosti so dolžne spremljati izvajanje odloka ter po potrebi, najmanj pa vsakih pet let, predlagati skupščini občine njegovo uskladitev z občinskim prostorskim planom in merili, ki so določena z zakonom. Kmetija ne izgubi svoj posebni status, v kolikor navedeni akti niso sprejeti vsakih pet let. Vpisi v javne knjige niso konstitutivnega pomena, da kmetija pridobi zaščiten status. Tovrstni vpisi so le deklaratorne narave, konstitutivnega pomena pa so Odlok oziroma odločba upravnega organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so tožeče stranke dediči po pokojnem J. D. ter nadalje, da obsega pri eni polovici nepremičnine vpisane v vložni št. 139 k.o. ... dedni delež J. Ž., A. Ž., C. Ž. in M. A. do 1/16 zapuščine (za vsakega), ter za V. Š. , J. Š. in M. P. do 1/12 zapuščine (za vsakega), zavrglo pa je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev višine dednega deleža tožnikov do zapuščine, ki predstavlja zaščiteno kmetijo, torej glede nepremičnin v vložni št. 21 k.o. ..., vložni št. 6 in 266 k.o. ..., vložni št. 11 k.o. ... ter vložni št. 78 in 138 k.o. .... Toženki je naložilo, da tožnikom izda zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri polovici nepremičnine, vpisane v vl. št. 139 k.o. ..., vknjižila lastninska pravica na tožnike do zgoraj navedenih deležev, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na izstavitev listine za vknjižbo njihove solastninske pravice pri nepremičninah v vložni št. 21 k.o. ..., vložni št. 6 in 266 k.o. ..., vložni št. 11 k.o. ... ter vložni št. 78 in 138 k.o. ... (zaščitena kmetija). Vsaka stranka je dolžna nositi svoje stroške pravdnega postopka.

Pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in glede stroškov postopka vlaga tožeča stranka in izpodbija zaključek sodišča, da kmetijsko gospodarstvo pokojnega J. D. predstavlja zaščiteno kmetijo. Dopis UE Ljubljana 24/9-2008 namreč ne potrjuje, da so imele nepremičnine status zaščitene kmetije tudi v trenutku smrti zapustnika. Kmetijske zemljiške skupnosti in krajevne skupnosti so namreč dolžne spremljati izvajanje odloka ter po potrebi, najmanj pa vsakih pet let, predlagati Skupščini občine njegovo uskladitev z občinskim prostorskim planom ter merili, ki so določena z zakonom. To pomeni, da bi za obdržanje statusa kmetije moral biti izveden postopek izpolnjevanja pogojev najmanj vsakih 5 let, česar v danem primeru ni bilo in se je zaradi pomanjkanja takšne ugotovitve statusa spremenil v običajno kmetijo. To je razvidno tudi iz odločbe o izpolnitvi pogojev za status zaščitene kmetije UE Ljubljana z dne 25/11-2004, kjer je določeno, da se kmetija pokojnega D. določi za zaščiteno kmetijo. Poleg tega zaščita kmetije ni bila zaznamovana v zemljiški knjigi ali zemljiškem katastru, UE pa skladno z zakonom vodi register zaščitenih kmetij. Tudi ta zahteva ni bila izpolnjena. Pritožniki izpodbijajo zaključek sodišča o primernosti posameznih dedičev za prevzem kmetije. Tožniki so namreč navedli, da toženka ni primerna za prevzemnico kmetije, saj ni sposobna za trajno gospodarjenje s kmetijo. Sicer so predlagali za prevzemnika prvotožnika, vendar je toženka temu nasprotovala, ker je že lastnik zaščitene kmetije. Ob ugotovitvi, da so podani izločitveni razlogi tako za prvotožnika kot za toženko, bi morali kmetijo dedovati vsi dediči po fizičnih delih. Zaključek sodišča, da je tožeča stranka za prevzemnika kmetije predlagala prvotožnika je protispisna, saj so se stranke ves čas postopka pravdale, ali katera izmed strank izpolnjuje pogoje za prevzem zaščitene kmetije. Sodišče bi moralo tožeči stranki v celoti priznati njene pravdne stroške, ker je pravdo povzročila toženka, ki je v zapuščinskem postopku zamolčala, da so tožeče stranke dediči po pokojnem D. in jih s tem prisilila k vložitvi tožbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Z Odlokom o določitvi kmetij (Uradni list SRS, št. 8/1984) je bila med kmetije, za katere velja posebna ureditev dedovanja po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Uradni list SRS, št. 26-237/1973 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZDKZK), določena tudi kmetija pokojnega J. D.. Iz tretjega člena Odloka in četrtega odstavka 3. člena ZDKZK sicer izhaja, da so dolžne kmetijske zemljiške skupnosti in krajevne skupnosti spremljati izvajanje odloka ter po potrebi, najmanj pa vsakih pet let, predlagati skupščini občine njegovo uskladitev z občinskim prostorskim planom in merili, ki so določena z zakonom. Vendar pa niti Odlok niti ZDKZK ne določata, da kmetija izgubi svoj posebni status, v kolikor navedeni akti niso sprejeti vsakih pet let. Na takšen zaključek napotujejo tudi spremembe ZDKZK sprejete dne 17.1.1986, ki v osmem odstavku 3. člena izrecno določajo, da lahko občinski upravni organ bodisi na predlog lastnika, kmetijske zemljiške skupnosti ali krajevne skupnosti ali po uradni dolžnosti, v upravnem postopku ugotovi, da kmetija ne izpolnjuje več pogojev za zaščito in o tem izda odločbo. Takšna odločba v predmetni zadevi ni bila izdana. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo dopisu Upravne enote z dne 24.9.2008, iz katerega izhaja, da je kmetija pokojnega D. tudi na dan njegove smrti dne 30.8.1999 izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo. Pritožnik napačno meni, da so vpisi v javne knjige (zemljiško knjigo, zemljiški kataster in register kmetij) konstitutivnega pomena, da kmetija pridobi zaščiten status. Tovrstni vpisi so le deklaratorne narave, konstitutivnega pomena pa so Odlok oziroma akt upravnega organa (primerjaj II Ips 340/2000, II Ips 350/94, U 663/92, VSK I Cp 764/2005). Ker bi o prenehanju statusa zaščitene kmetije morala biti izdana posebna upravna odločba, odločba UE Ljubljana Šiška z dne 25.11.2004, da kmetija J. D. po (novem!) Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/1995, v nadaljevanju: ZDKG) izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, ne omogoča drugačnega zaključka glede vprašanja statusa spornih nepremičnin v času zapustnikove smrti.

Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča glede vprašanja prevzema kmetije. Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek na delitev kmetije v naravi, to je na določitev solastnih deležev. Gre za zahtevek po določbi 13. člena ZDKG, ki bi bil utemeljen le v primeru, ko bi tožeča stranka dokazala, da nihče izmed dedičev ni primeren za prevzemnika kmetije. Takšne trditvene podlage tožeča stranka ni postavila in se zato v pritožbi neutemeljeno sklicuje na medsebojno izključevanje dedičev za prevzem zaščitene kmetije. To velja toliko bolj zato, ker je bila toženka s trditvami, da je prvotožnik, ki ga je za prevzem predlaga tožeča stranka (pripravljalna vloga z dne 19.6.2006), že lastnik zaščitene kmetije (izključitveni razlog po 12. členu ZDKG), prekludirana. Kolikor pa je tožeča stranka menila, da bi kmetijo moral prevzeti prvotožnik, pa njena tožba ostaja nesklepčna, saj je v tožbenem zahtevku predlagala njeno delitev in ne določitev drugega dediča kot prevzemnika. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da zavrže ugotovitveni zahtevek je, ob gornjih zaključkih glede dajatvenega dela zahtevka, v celoti utemeljen. Tožniki morajo namreč izkazati pravni interes za tak zahtevek (drugi odstavek 181. člena Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju: ZPP), čemur niso zadostili. Na tem mestu velja dodati, da se ob okoliščini, ko sporne nepremičnine predstavljajo zaščiteno kmetijo, višina dednih deležev ne določa po splošnih predpisih v dedovanju (kakor je postavljen tožbeni zahtevek), temveč je potrebno slediti specialnim določbam ZDKG. Ta v prvem odstavku 14. člena določa, da zakonec, zapustnikovi starši, zapustnikovi otroci in posvojenci ter njihovi potomci, ki ne dedujejo zaščitene kmetije, dedujejo denarno vrednost nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju (primerjaj VSL sklep I Cp 1368/93).

Pritožba pa neutemeljeno graja tudi odločitev o stroških. Res je sicer, da je toženka dala povod za vložitev tožbe, vendar to pri odločanju o pravdnih stroških ne more biti relevantno (le v primeru po 157. členu ZPP). Glede na to, da tožbeni zahtevek ni denarni in da je tožeča stranka z zahtevkom le delno uspela, je odločitev sodišča, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP), pravilna.

Ker pritožbe ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).