Jedro

ZOdv v petem odstavku 17. člena določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Zato bi moralo sodišče v obravnavanem primeru tožnikove stroške odmeriti v višini polovice zneska, ki bi mu sicer pripadal po Odvetniški tarifi. Ker temu ni sledilo, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 11.704,10 EUR nadomesti z zneskom 5.905,45 EUR.

II. Tožnik je dolžan tretjemu tožencu povrniti 503,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odmerilo stroške pravdnega postopka. Tretjemu tožencu je naložilo povračilo 11.704,10 EUR tožnikovih stroškov, ki jih je dolžan povrniti v korist proračuna RS (I. točka izreka). Tožnik pa je dolžan prvemu tožencu povrniti 7.503 EUR stroškov pravdnega postopka in drugemu tožencu 4.460,10 EUR (II. točka izreka).

2. Tretji toženec vlaga pritožbo zoper I. točko izreka. Opozarja na napačno uporabo materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da mu naloži v plačilo le polovico odvetniških stroškov tožnika ter na te stroške ne obračuna DDV. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnik poudarja, da je bila tožniku z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2985/2016 z dne 17. 1. 2017 odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje ter za oprostitev plačila stroškov enega izvedenca. V stroškovni odločitvi pa sodišče ni upoštevalo določila petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv). Ta določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Zato je dolžan v proračun RS povrniti le polovico priznanih stroškov tožnikove pooblaščenke.

Iz javnih evidenc je razvidno, da pooblaščenka tožnika ni zavezanka za plačilo DDV. Zato ji sodišče ne bi smelo priznati 22 % DDV od prisojenega zneska in mu ga naložiti v plačilo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je bil njegovi pravni pooblaščenki za zastopanje s strani službe za Bpp priznan skupni znesek 3.801,57 EUR. Zato je odveč vsakršna bojazen, da bi ji bilo priznano in plačano kaj več od minimuma, ki ga določa ZOdv v primeru zastopanja na podlagi odločbe Bpp. Služba za Bpp je tudi seznanjena, da pooblaščenka ni zavezanka za DDV, zato ji ta pri stroških ni bil obračunan. Ob vložitvi stroškovnika z dne 30. 9. 2021 pravna pooblaščenka ni nikjer navedla, da je zavezanka za plačilo DDV. Pritožnica se strinja s predlogom pritožnika, da se sklep ustrezno popravi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožniku je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2985/2016 z dne 17. 1. 2017 odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje in kot oprostitev plačila stroškov enega sodnega izvedenca. Zato je sodišče na podlagi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči odločilo, da je tretji toženec dolžan odmerjene stroške povrniti neposredno v korist proračuna Republike Slovenije.

6. ZOdv v petem odstavku 17. člena določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Zato bi moralo sodišče v obravnavanem primeru tožnikove stroške odmeriti v višini polovice zneska, ki bi mu sicer pripadal po Odvetniški tarifi. Ker temu ni sledilo, je zmotno uporabilo materialno pravo – 17. člen ZOdv.

7. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju prej citirane zakonske določbe tožniku od zneska 8.053,68 EUR1 priznalo polovični znesek, pri čemer ni upoštevalo 22 % DDV2. K temu znesku je prištelo stroške izdelave izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev v znesku 1.878,61 EUR. Skupni znesek priznanih pravdnih stroškov tako znaša 5.905,45 EUR.

8. Glede na zgoraj pojasnjeno je pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in I. točko izreka spremenilo tako, da je tretji toženec dolžan pravdne stroške tožnika v višini 5.905,45 EUR povrniti v korist proračuna Republike Slovenije (3. točka 365. člena ZPP).

9. Pritožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Ti so mu bili odmerjeni glede na vrednost izpodbijanega dela, skladno s priloženim stroškovnikom in ob upoštevanju Odvetniške tarife. Pritožbeno sodišče je tretjemu tožencu priznalo 375 točk nagrade za pritožbo, 2 % materialne stroške, 22 % DDV in stroške sodnih taks, kar skupaj znaša 503,98 EUR.

1 Odmeri pravdnih stroškov pritožnik ne oporeka. 2 Tožnikova pooblaščenka ni zavezanka za DDV, kar priznava tudi v odgovoru na pritožbo.