Jedro

Po pravnem pravilu paragrafa 934 ODZ je darilna pogodba realen kontrakt, kar pomeni, da mora biti za njeno veljavnost obdarjencu darilo tudi izročeno v posest. Morebiten obstoj (duševne) bolezni darovalke sam po sebi ne pomeni pomanjkanja poslovne sposobnosti. O vplivu duševne bolezni na poslovno sposobnost bi se moral izreči izvedenec psihiater, ki ga toženka ni predlagala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izstaviti primerno listino za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, posameznem delu stavbe št. 42 v stavbi št. 151, k. o. X., z ID znakom: 000, ki v naravi predstavlja garsonjero na naslovu Y, sicer bo listino nadomestila ta sodba (I. točka izreka sodbe) ter toženi stranki naložilo plačilo 3.053,93 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico. Ugotovitev, da je M. R. dejansko izročila podarjeno stanovanje, ni podprta z ustreznimi dokazi, saj je tožena stranka izrecno oporekala veljavnosti darilne pogodbe. Pisnih izjav prič A. L. G. in A. G. sodišče sploh ni ocenilo. Iz izjave A. L. G. izhaja, da je „v kolikor ji je znano“, M. R. garsonjero tudi izročila, kar pa ne izraža prepričanja. Poleg tega priča sploh ne pove, kdaj in na kakšen način je bila izročitev opravljena. Tožena stranka je sodišču predlagala zaslišanje navedene priče, vendar sodišče zaslišanja ni dopustilo. Ostalo je popolnoma nepojasnjeno, zakaj je tožnica začela s plačevanjem računov šele v letu 1999 in ne v letu 1996, ko naj bi garsonjero dobila v lastniško posest. Daritev torej ni bila izpolnjena oz. realizirana, kar je predpogoj za veljavnost pravnega posla. Neraziskano je ostalo tudi dejstvo, zakaj tožnica kot prava uka stranka ni poskrbela, da bi M. R. v času svojega življenja izstavila potrebno zemljiškoknjižno listino, in celih 14 let ni poskrbela za uveljavljanje svoje pravice. Zato je vprašljiva veljavnost pravnega posla in lastniške posesti in tožnica ne more uživati pravnega varstva, kot je razsodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje brez navedenih razlogov ni ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke za zaslišanje predstavnice Centra za socialno delo, ki bi lahko izpovedala okoliščine glede bolezni M. R.. Oprlo se je na izjave prič, ki se ne nanašajo na poslovno sposobnost ali prištevnost M. R.. Nepojasnjena je ostala tudi okoliščina, zakaj M. R. pri starosti 74 let ni sama napisala izjave o daritvi, temveč jo je le podpisala.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba zavzame stališče, da je bila darilna pogodba (1) realizirana z dejansko izročitvijo garsonjere tožnici v last in posest. Ob ugotovitvi, da je zavezovalni posel veljaven, toženki, ki je sporno garsonjero pridobila (kot kaduciteto) po pokojni M. R., naloži izpolnitev razpolagalnega pravnega posla (izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo tožnica vpisala v zemljiški knjigi kot lastnica).

6. Pri presoji veljavnosti darilne pogodbe sodba materialnopravno pravilno upošteva pravna pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki so veljala v času sklenitve darilne pogodbe v letu 1996. Po pravnem pravilu paragrafa 934 ODZ je darilna pogodba realen kontrakt, kar pomeni, da mora biti za njeno veljavnost obdarjencu darilo tudi izročeno v posest. Sodba na podlagi notarsko overjene pisne izjave prič A. L. G. in A. G. (priloga A3) in predloženih plačanih računov (priloge A5 do A64) ugotavlja (13. točka obrazložitve), da je (sedaj pokojna) M. R. tožnici v letu 1996 dejansko izročila podarjeno stanovanje, na katerem je tožnica od izročitve dalje izvrševala posest kot lastnica. Navedeni ugotovitvi pritožba nasprotuje, ker po njenem stališču ni podprta z ustreznimi dokazi. Neupošteven je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje, kljub njenemu predlogu, ni zaslišalo prič A. L. G. in A. G.. Toženka njunega zaslišanja ni predlagala in tudi izvedbi dokaza z notarsko overjeno pisno izjavo teh prič ni nasprotovala. V postopku pred sodiščem prve stopnje (odgovor na tožbo) je nasprotovala trditvi tožnice, da ji je bila garsonjera izročena v posest v letu 1996. Zatrjevala je, da predloženi računi niso primeren dokaz za dokazovanje posesti stanovanja in je kot dokaz predlagala zgolj vpogled v te (sporne) račune. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da plačevanje računov za vzdrževanje stanovanja predstavlja primeren dokaz posesti stanovanja, kar kaže na to, da je M. R. tožnici stanovanje dejansko izročila v posest. Ali je do tega prišlo v letu 1996 ali kasneje, pa za presojo utemeljenosti zahtevka niti ni pomembno. Za realizacijo darilne pogodbe je bistveno, da je tožnica posest na stanovanju začela izvrševati. Tega dejstva pa toženka dejansko ni zanikala, še več, v vlogi z dne 1. 10. 2013 ga je izrecno priznala, ko je navedla: „Samo dejstvo, da je [tožnica] stanovanje nedvomno imela v posesti, in da ga je obnavljala, pa ne pomeni, da je bila dobroverna posestnica.“ (8. točka pripravljalne vloge z dne 1. 10. 2013).

7. Po povedanem ni pomembno, ali notarsko overjena pisna izjava prič (A3) potrjuje trditve tožnice, kot oceni sodba (13. točka obrazložitve). Nestrinjanja z dokazno oceno (2) toženka ne more (uspešno) izpodbiti z očitkom procesne kršitve, da "pisnih izjav sodišče vsebinsko sploh ni dokazno ocenilo".

8. Tožnici zato, ker je prava vešča stranka (odvetnica), ni mogoče odreči sodnega varstva in je brez podlage drugačno pritožbeno stališče. Dejstvo, da tožnica za časa življenja M. R. ni poskrbela za zemljiškoknjižni vpis in da "ni uveljavljala svojih lastniških pravic v postopku dedovanja po njeni smrti" (3), ni okoliščina, ki "kaže na vprašljivost veljavnosti pravnega posla ter lastniške posesti“, kot se zavzema pritožba.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje brez razloga ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje predstavnice Centra za socialno delo (CSD), ki bi lahko izpovedala o okoliščinah glede bolezni M. R.. Pritožba s sklicevanjem, da je M. R. 27. 3. 2002 umrla na psihiatrični kliniki, očitno meri na obstoj duševne bolezni pokojnice. Obstoj take bolezni ob smrti ne pomeni, da jo je imela že tudi v času sklepanja darilne pogodbe (maj 1996). Poslovna sposobnost se domneva (4), zato bi morala toženka dokazati, da je M. R. imela duševno bolezen že v času sklepanja darilne pogodbe, in da je vplivala na njeno poslovno sposobnost. Tudi če bi predstavnica CSD, ki jo je toženka predlagala za pričo, potrdila obstoj (duševne) bolezni M. R., to ne bi zadoščalo za zaključek, da ni imela poslovne sposobnosti v času sklepanja darilne pogodbe. Zgolj morebiten obstoj (duševne) bolezni darovalke sam po sebi niti ne pomeni pomanjkanja poslovne sposobnosti. O vplivu (duševne) bolezni na poslovno sposobnost bi se moral izreči izvedenec psihiater, ki ga toženka ni predlagala. Po povedanem se izkaže, da izvedba opuščenega dokaza ne bi mogla privesti do drugačnih ugotovitev. Morebiten odvzem poslovne sposobnosti (časovno neopredeljena trditev toženke v odgovoru na tožbo, da je bila M. R. postavljena pod skrbništvo) bi bil zaznamovan v zemljiški knjigi (5), obstajati pa bi morala tudi listinska dokumentacija, ki je toženka ni ponudila. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ni zmogla trditvenega bremena (7. člen, 212. člen ZPP), saj zgolj (časovno) neopredeljena in neobrazložena trditev, da je bila M. R. postavljena pod skrbništvo, ne zadošča. Ob pomanjkanju ustreznih trditev predstavlja dokazni predlog z zaslišanjem uslužbenke CSD t.i. informativni dokaz (6), izvedba katerega bi toženki šele omogočila postavitev ustrezno konkretiziranih trditev. Z zaslišanjem se ne bi preverjala resničnost navedb stranke, ampak bi se dejstva, ki bi jih morala stranka navajati, šele ugotavljala. Informativni dokaz je dopusten le izjemoma (7), in sicer, če stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme. Toženkine trditve ne nudijo podlage za zaključek, da gre za tak primer.

10. Zaradi opustitve izvedbe tega dokaza ni ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje obrazloži, zakaj je ta dokaz zavrnilo (12. točka obrazložitve), zato ni na mestu očitek procesne kršitve. Sodba ugotovitve, da ni podan sum, da bi bila darovalka poslovno nesposobna, ne utemeljuje le na podlagi notarsko overjenih pisnih izjav A. L. G. in A. G. (pritožba izpostavlja, da zapis ne vsebuje izjave glede poslovne sposobnosti ali prištevnosti M. R.), temveč tudi s tem, da toženka ni predložila nobenih listinskih dokazov.

11. Neupošteven je pritožbeni očitek, da sodba ne ponudi odgovora na vprašanje, zakaj M. R. pri starosti 74 let ni sama napisala izjave o daritvi, temveč jo je le podpisala. Gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni izpostavljala, ne izkaže pa nekrivde za njeno neuveljavljanje. Sicer pa tudi ne gre za odločilno dejstvo, saj lastnoročni zapis darilne pogodbe ni pogoj za njeno veljavnost. 12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, priglasila pa jih je tožeča stranka za odgovor na pritožbo. Ne gre za potreben strošek, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da jih krije tožeča stranka sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Z darilno izjavo maja 1996 je (sedaj pokojna) M. R. tožnici podarila garsonjero v Y, ki jo je podedovala po svoji pokojni sestri.

(2) "Iz pisne izjave A. L. G. namreč izhaja, da je "v kolikor ji je znano" M. R. garsonjero tudi izročila. Te izpovedi priče oziroma njenega zapisa po mnenju tožene stranke ni mogoče šteti kot dokaza o izročitvi stanovanja, saj besedna zveza, "v kolikor mi je znano", ne izraža prepričanja oziroma gotovosti glede izročitve."

(3) Tožnica v tožbi navaja, da ni vedela, da je darovalka M. R. umrla in da se po njej vodi zapuščinski postopek.

(4) Prim. VSL sklep III Cp 3884/2006 z dne 12. 7. 2006. (5) Po določbi 65. člena Zakona o zemljiški knjigi oziroma 35. člena Zakona o zemljiški knjigi, veljavnega v času sklepanja darilne pogodbe, se v zemljiško knjigo vpisujejo pravna dejstva, ki vplivajo na poslovno sposobnost oziroma sposobnost razsojanja imetnika pravic na nepremičnini, ki je fizična oseba.

(6) Prim. VSL sodba II Cp 3093/2009 z dne 9. 12. 2009, VSL sodba I Cp 2109/2010 z dne 10. 11. 2010

(7) Primerjaj sodbe VS RS II Ips 815/2009 z dne 21. 3. 2013, II Ips 320/2011 z dne 8. 12. 2011, II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013.