Jedro

Tožnik izjave oziroma soglasja k izplačilu nižje odpravnine, ki jo je pripravila tožena stranka, tožnik pa jo je podpisal, ni podpisal ne pod prisilo, grožnjo in tudi ne prevaro, zato tožnik pri podpisu ni bil v zmoti. Pravilo, da se delavec pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati, velja le za zakonsko določene pravice kot minimum. Te delavčeve pravice pa ni mogoče širiti na višino odpravnine, določene v aktih delodajalca. Zato se je tožnik z izjavo oziroma soglasjem lahko delno odpovedal razliki v odpravnini nad zneskom, določenim s 109. členom ZDR, do zneska, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izjava soglasje, ki jo je pripravila tožena stranka dne 23. 11. 2011 o izplačilu nižje odpravnine tožniku, nezakonita in zato neveljavna, da je tožena stranka dolžna tožniku na fiduciarni račun pooblaščenca plačati razliko neizplačane odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v višini 4.819,01 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi 23. 4. 2012 do dneva izplačila (točka I izreka). Tožniku je naložilo,da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 619,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka po sodišču določenega paricijskega roka do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni po prejemu pravnomočne sodne odločbe o stroških, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik lahko delno odpovedal odpravnini, ki bi mu pripadala po kolektivni pogodbi tožene stranke glede na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 do zakonsko določenega zneska odpravnine, napačen. Iz točke 9 te ustavne odločbe ne izhaja, da se omejitev nanaša le na zakonsko določen minimum pravic, saj je bistvo v tem, da se delavec ne more odpovedati izplačilu odpravnine v drugačni višini, kot je predvidena v veljavnih aktih, ki zavezujejo delodajalca, torej kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je zavezujoča za podpisnike in pri njih zaposlene delavce. Ker kolektivna pogodba tožene stranke v obravnavanem primeru pravico do odpravnine ureja ugodneje od zakona, je tožnik do tako določene odpravnine absolutno upravičen. Pritožba se sklicuje tudi na sodno prakso VDSS in sicer sodbi opr. št. Pdp 1396/2007 z dne 25. 4. 2008 in opr. št. 600/2007 z dne 8. 11. 2007 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010. Poudarja še, da je bilo že v odpovedi navedeno, da se odpravnina izplača po sporazumu z delavcem, čeprav takrat sporazuma sploh še ni bilo, zato je jasno, da se je tožena stranka enostransko odločila za znižanje odpravnine, tožnik pa ni imel druge možnosti, kot da ponujeno izjavo naknadno podpiše. Nadalje še navaja, da sodba v tem delu nima utemeljenih razlogov o odločilnih dejstvih in so ti razlogi nejasni, zato je to kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, predvsem pa so razlogi v nasprotju s temeljnim izhodiščem delovnega prava - zaščito delavca. Pritožnik je prepričan, da je njegova izjava glede na odločbo ustavnega sodišča neveljavna in nima učinka. V zvezi z ugotovljeno veljavnostjo te izjave, je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, saj ni opravilo skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, katera dejstva šteje za dokazana. Iz zaslišanja priče A.A. namreč izhaja, da mu je tožnik povedal, da ga je B.B. prinesla okrog z nižjo odpravnino, kot mu po kolektivni pogodbi tožene stranke gre, priča pa tudi ni vedela, ali je bil tožnik seznanjen z vsebino aktov pri delodajalcu. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da s kolektivno pogodbo tožene stranke ni bil seznanjen in da je verjel direktorju. Sodišče prve stopnje se o tem delu tožnikove izpovedi ni opredelilo, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik seznanjen, da mu po kolektivni pogodbi tožene stranke pripada višja odpravnina, in da ni bil v zmoti glede višine odpravnine in da naj bi vedel, da lahko, v primeru da izjave ne podpiše, toži toženko, napačen. Sodišče prve stopnje je v tem delu zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožeče stranke kot neutemeljeno, sodba sodišča prve stopnje je namreč povsem pravilna. Zaradi navedenega predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške, ki jih je tožena stranka imela z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sodišče pa je nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je soglasje oziroma izjava o izplačilu nižje odpravnine tožniku z dne 23. 11. 2011, ki jo je pripravila tožena stranka in jo je tožnik podpisal, nezakonita in neveljavna in da mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko neizplačane odpravnine v višini 4.819,01 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi 23. 4. 2012 do dneva izplačila. Ugotovilo je, da tožnik izjave oziroma soglasja ni podpisal ne pod prisilo, grožnjo in tudi ne prevaro, tako da pri podpisu tožnik ni bil v zmoti (45. in 46. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2002 in naslednji). Nadalje je ugotovilo, da se je tožnik lahko delno odpovedal razliki v odpravnini nad zneskom določenim s takrat veljavnim 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) do zneska določenega v 20. členu kolektivne pogodbe tožene stranke z dne 28. 12. 2009 (A5) glede na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Iz tega razloga je posledično zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za izplačilo razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

8. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Te kršitve sodišče ni zagrešilo, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Prav tako je neutemeljen očitek o kršitvi po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, saj je o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je dokazno ocenilo tudi izpoved priče A.A., pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da ni smisel obrazložitve dobesedno prepisovanje izpovedi posameznih prič. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se pritožba ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, vendar pa to nestrinjanje ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Iz točke 9 odločbe US RS opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005, na katero se sklicuje pritožba jasno izhaja, da je glede na dikcijo 3. odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR90, Ur. l. RS, št. 14/1990 in naslednji) ZDR90 izplačilo odpravnine v minimalni višini, določeni z zakonom, določal kot dolžnost delodajalca in pri tem ni predvideval nobene možnosti drugačnega dogovora z delavcem. Tako iz te ustavne odločbe izhaja, da se ta nanaša na zakonsko določeni minimum pravic, ki se mu delavec ne more odpovedati. Zaradi tega te delavčeve pravice ni mogoče širiti na višino odpravnine določen v aktih delodajalca, torej tudi na določbo 20. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, kot to poskuša pritožba. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo (npr. zadeva opr. št. Pdp 412/2005 z dne 17. 3. 2006, na katero se pravilno sklicuje v obrazložitvi sodišče prve stopnje).

10. V zvezi s sodno prakso, na katero se sklicuje pritožba, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v navedenih primerih drugačno od obravnavanega. V zadevah VDSS opr. št. Pdp 600/2007 in opr. št. Pdp 1396/2007 ter VS RS opr. št. VIII Ips 193/2008 delodajalec delavcem odpravnine sploh ni izplačal (tudi v višini zakonsko določenega minimuma ne) oziroma jo je izplačal pod zakonsko določenim minimumom iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

11. Kot izhaja iz navedenega je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).