Jedro

Od vsakogar, ki ravna z določeno stvarjo, se pričakuje, da bo ravnal v skladu s splošno poznanimi pravili, po katerih se lahko prepreči nastanek kakšne škode zase ali za druge.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba delno spremeni

1. 1) v izpodbijani točki V. izreka tako, da se ugotovi, (a) da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev tudi v višini 9.600,00 EUR in (b) da mora tožena stranka plačati tožeči stranki še 9.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2016 do plačila; 2) v izpodbijani točki IV izreka pa tako, da se znesek priznanih pravdnih stroškov zviša še za 436,46 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zoper točko V izreka zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožba tožene stranke zoper točke I, II, III in IV izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 895,69 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala povrnitev premoženjske škode, ki je njej kot naročniku po gradbeni pogodbi nastala zaradi nesreče na gradbišču. Zahtevala je skupaj 22.777,35 EUR. Ta škoda je bila sestavljena iz škode, ki ji je nastala zaradi zamenjave ali popravila v nezgodi uničenega ali okvarjenega gradbenega materiala v višini 16.645,00 EUR, zaradi tega, ker je tožeča stranka pri odpravljanju posledic nesreče naročila in plačala dodatni nadzor družbi A. d. o. o. v višini 2.550,00 EUR, ker je po njenem naročilu B. d. o. o. dodatno razširil varovalno ograjo na gradbišču v času odpravljanja škode in je zato morala plačati 201,25 EUR, zaradi dodatnega varstva pri delu, ki ga je opravil V. I. s. p. in in je za te storitve plačala 2.000,00 EUR in končno za odvetniške storitve J. Š. v zvezi z nesrečo v višini 1.381,10 EUR.

2. Tožena stranka je ugovarjala soprispevek tožeče stranke pri nastanku škodnega dogodka. V pobot je ugovarjala tudi znesek v višini 6.650,00 EUR. Ta znesek je tožena stranka uveljavljala v pobot zato, ker naj bi tožeča stranka neutemeljeno odpovedala s toženo stranko sklenjeno podjemno pogodbo ("Pogodba naročnika št. 3/2015 z dne 13. 7. 2015). Tožena stranka naj bi zato izgubila pričakovano plačilo za svoje storitve v višini 6.650,00 EUR.

3. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta stranki sklenili podjemno pogodbo ("Pogodba naročnika št. 3/2015 z dne 13. 7. 2015; v nadaljevanju: Pogodba; priloga A2). S to pogodbo se je tožena stranka kot podjemnik zavezala montirati jekleno konstrukcijo, tožeča stranka pa je bila naročnik.

4. Tožeča stranka pa ni uveljavljala zahtevka na temelju podjemne pogodbe, temveč je po presoji prvostopenjskega sodišča uveljavljala odškodninski zahtevek na temelju 131. člena OZ. Dne 18. 7. 2015 je namreč prišlo na gradbišču do nezgode. Z dvigalom dvignjeni del konstrukcije ("A" nosilec) je padel, pri padcu pa je bil ta del poškodovan sam in je poleg tega povzročil poškodbe še na drugih delih konstrukcije.

5. Vzrok za padec dela konstrukcije je bilo pretrganje bremenskega traka, s katerim je bil dvignjen "A" nosilec, ki je padel. Nosilec je bil izdelan iz jeklenih profilov z ostrimi robovi. Bremenski trakovi niso bili zavarovani pred ostrimi robovi profilov na mestu naleganja trakov na dvignjeno jekleno konstrukcijo in so se zato pretrgali (prvostopenjska sodba, r. št. 11- 13 in 16).

6. Po presoji prvostopenjskega sodišča je k nastanku škodnega dogodka prispevala tudi tožeča stranka v višini 50 %, ker nadzornik ni ustavil del na gradbišču. Tožeča stranka je sicer postavila odgovornega nadzornika R. Č., ki je 17. 7. 2015 (priloga A7) odredil prekinitev izvajanja del in odpravo ugotovljenih nepravilnosti do naslednjega dne. Naslednji dan (18. 8. 2015) pa je ob 7.30 zjutraj ugotovil, da izvajalec nepravilnosti ni odpravil. V knjigo ukrepov za varno delo pa je vpisal, da se z načinom dela ne strinja in da lahko pride do nesreče (priloga A7). Tožena stranka je z delom kljub temu nadaljevala in še isti dan se je dogodil škodni dogodek. Če bi nadzornik 18. 7. 2015 ob 7.30 ustavil dela, se škodni dogodek ne bi dogodil. 7. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da znaša višina nastale škode na delih jeklene konstrukcije, ki jih je bilo treba nadomestiti, 16.645,00 EUR. Nastala je tudi škoda zaradi dodatnih stroškov za nadzor v višini 2.555,00 EUR, skupaj torej v višini 19.200,00 EUR. Ob upoštevanju polovičnega prispevka tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo v plačilo polovico od 19.200,00 EUR, to je 9.600,00 EUR. Glede dodatnih stroškov za varstvo pri delu, varovalno ograjo in za odvetniško zastopanje je prvostopenjsko sodišče odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do njihove povrnitve niti po temelju.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka nima v pobot uveljavljane terjatve. Ugotovilo je sicer, da Pogodba ni določala roka za dokončanje del. Kot dogovor o roku je mogoče šteti e-poštno sporočilo z dne 29. 6. 2015, v katerem je tožena stranka zapisala, da bi bil rok montaže od 15. 7. 2015 naprej, končala pa bi se do konca julija 2015. To sporočilo pa potrjuje trditve tožeče stranke, da je bilo ob sklenitvi Pogodbe med strankama ustno dogovorjeno, da bodo dela končana najkasneje v začetku avgusta 2015. Dne 31. 7. 2015 je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke končanje del v 15 dneh (priloga A27). Toženo stranko je še opozorila, da bo v primeru opustitve izpolnitve pogodbenih obveznosti v dodatnem roku pogodba veljala za razvezano po samem zakonu. Sicer je odvetnica tožeče stranke 17. 8. 2015 kot skrajni rok za montažo navedla 31. 8. 2015, in opozorila, da na montažo čakajo tudi drugi izvajalci. Tožena stranka je vztrajala pri poprejšnji pridobitvi izvedeniškega mnenja o vzrokih za škodni dogodek in z deli v postavljenem roku ni želela nadaljevati. Tožeča stranka je zato 27. 8. 2015 odstopila od pogodbe. Po presoji prvostopenjskega sodišča je tako ravnala upravičeno, saj je bilo očitno, da tožena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe (107. člen OZ).

9. Izrek je prvostopenjsko sodišče oblikovalo glede na ustaljena procesna pravila, kako odločiti v primeru pobotnega ugovora tožene stranke.

10. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper točki IV in V izreka, torej zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe in zoper odločitev o stroških.

11. Tožeča stranka v svoji pritožbi navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče neutemeljeno sklepalo, da naj bi R. Č. dovolil toženi stranki nadaljevanje del na neustrezen način. V resnici naj bi R. Č. ponovno opozoril, da izbrani način dela ni ustrezen, in je še dodatno opozoril, da lahko pride do nesreče. Poslovodja tožene stranke naj bi na lastno pest in na lastno odgovornost nadaljeval z deli na neustrezen način kljub izrecnemu opozorilu. Vsa izrečena opozorila in prepovedi naj bi ostali v veljavi. Glede na 2. odstavek 88. člen ZGO-1 naj bi R. Č. niti ne imel pravice ustaviti dela. Tožena stranka naj bi predhodno ne izročila projekta montaže naročniku ali njegovemu nadzorniku. Tožena stranka naj bi celo ne ugovarjala, da nadzornik ni preprečil del. 12. Kolikor pa se pritožba tožeče stranke nanaša na odločitev o višini škode, pa tožeča stranka navaja, da "je jasno konkretizirala in specificirala vse odškodninske postavke, zanje tudi zagotovila ustrezno trditveno podlago, kar je tudi podkrepila s predložitvijo listin." Ker naj bi tožena stranka trditev ne prerekala obrazloženo, naj bi dodatne trditve niti ne bile potrebne.

13. Tožena stranka je v svoji pritožbi navedla, da naj bi noben predpis ali navodilo predpisovalo podlaganja materialov na kovinske robove. Česa takšnega naj bi tudi ne ugotovil izvedenec, tožeča stranka pa naj bi ne postavila takšnih trditev. Sodišče naj ne bi pojasnilo, v katerem predpisu naj bi bilo določeno, da bi morala tožena stranka uporabljati dve dvigali za dvigovanje. Prvostopenjsko sodišče naj bi ne obrazložilo, zakaj pretrganja bremenskih trakov ni bilo mogoče niti pričakovati, niti predvideti, in da je bilo pretrganje naključni dogodek. Prav tako naj bi ničesar ne odločilo v zvezi s trditvijo tožene stranke, da tožeča stranka ni imela gradbenega dovoljenja in niti ni imela izdelanega varnostnega načrta. Navedbe o tem, da tožeča stranka ni imela gradbenega dovoljena naj bi tudi ne bile prepozne, kar pritožba podrobno utemelji.

14. Kolikor pa se pritožba nanaša na pobotni ugovor pa navaja tožena stranka, da naj bi ne bil poznan vzrok za podrtje konstrukcije takoj po nastanku tega škodnega dogodka. Tožena stranka se naj bi hotela prepričati, da nepravilnosti tožeče stranke pri sidranju ne pomenijo vzroka za morebitno ponovno porušitev konstrukcije. Tožena stranka naj bi zato upravičeno zahtevala primeren rok, in naj bi zato tožečo stranko seznanila, da bo izvedensko mnenje izdelano do 10. 9. 2015. Poleg tega naj bi tudi rok končanja ne bil določen sporazumno; v e-pošti naj bi tožena stranka zapisala le, da bi bil rok montaže od 15. julija naprej, zaključek pa do konca julija. Tožena stranka je v svoji pritožbi predlagala, da pritožbeno sodišče določi udeležbo tožeče stranke pri nastanku škode v višini 80 %.

15. Tožena stranka je sicer vložila pritožbo zoper celotno prvostopenjsko sodbo. Iz obrazložitve pa je razvidno, da jo je vložila le zoper zanjo neugodni del (I., II., III., IV. točka izreka). V skladu s tem je pritožbeno sodišče tudi odločilo.

16. Vsaka od obeh strank je odgovorila na pritožbo, in v njej predlagala zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

17. Tožeča stranka je v svojem odgovoru na pritožbo predložila še listine. Navajanje novih dejstev in dokazov je pod določenimi predpostavkami dopustno v pritožbi (1. odstavek 337. člena ZPP), ne pa tudi v odgovoru na pritožbo. Pritožbeno sodišče jih zato ni upoštevalo.

18. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena v delu, v katerem se nanaša na prispevek tožeče stranke k nastanku škode; zato je tožena stranka dolžna plačati 19.200,00 EUR in ne 9.600,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 12. 1. 2016 naprej. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in je spremenilo prvostopenjsko sodbo (358. člen ZPP). V preostanku pa je njena pritožba neutemeljena.

19. V celoti neutemeljena je pritožba tožene stranke. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (353. člen ZPP).

ODLOČITEV O PRITOŽBAH OBEH STRANK ZOPER ODLOČITEV O ODŠKODNINSKEM ZAHTEVKU TOŽEČE STRANKE

20. Pravna temelja za zahtevek tožeče stranke sta tako 1. odstavek 131. člena OZ kot tudi 5. odstavek 639. člena OZ. Škoda je nastala na nosilcih v lasti tožeče stranke in na njenem drugem premoženju pri izvrševanju podjemne pogodbe.

21. Po v pritožbi neizpodbijanih ugotovitvah je del jeklene konstrukcije (A-nosilec) padel z dvigala zato, ker so se pretrgali bremenski trakovi. Pretrgali, v bistvu pa prerezali so se, ker niso bili zavarovani pred ostrimi robovi jeklenih profilov, iz katerih je bil izdelan A-nosilec.

22. Nobenega posebnega navodila ali predpisa ni, po katerem bi morala oseba, ki dviga takšne profile, bremenske trakove zavarovati pred ostrimi robovi. Pač pa se od vsakogar, ki ravna z določeno stvarjo pričakuje, da bo ravnal v skladu s splošno poznanimi pravili, po katerih se lahko prepreči nastanek kakšne škode zase ali za druge. Kdor na primer ravna z nožem, ga mora prijemati za ročaj in ne za rezilo. Če ga bo vseeno zagrabil za rezilo in se z njim porezal, bo sam veljal za povzročitelja škode in ne bo upravičen do povračila škode. Tako bo ne glede na to, da pravila varnega ravnanja z nožem niso zapisana v nobenem predpisu.

23. Zapisano smiselno velja tudi za ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je vzrok za nesrečo v tem, da je tožena stranka uporabljala le eno dvigalo ("hiab") in ne dveh, kot bi bilo prav (prvostopenjska sodba, r. št. 13). Nikjer to ni posebej pravno urejeno. Se je pa nazor o tem, koliko dvigal je potrebno uporabiti za varno izvršitev dela, oblikoval v praksi. Nastal je na temelju mnogoletnih izkušenj pri delu z dvigali in na temelju fizikalnih pravil iz področja mehanike. Od podjemnika, ki se je zavezal k montaži konstrukcije se vsekakor pričakuje, da bo poznal ta izkustvena in fizikalna pravila in se jih tudi držal. 24. Da se bremenski trak lahko zaradi ostrih trakov pretrga, točneje, prereže, sicer tožeča stranka ni zatrjevala. Je pa zatrjevala, da je vzrok v pretrganju bremenskih trakov, ki niso bili zavarovani (glej. npr. 1. pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14. 11. 2016, str. 2 = l. št. 29). To je bilo dovolj, saj se dokazni postopek pravilnost takšne trditve potrdil. 25. Ne drži niti očitek tožene stranke, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo njen ugovor, da pretrganja trakov ni mogla pričakovati. Toženi stranki bo pomagalo, če si bo prebrala obrazložitev prvostopenjske sodbe v r. št. 12. Pri pretrganju bremenskih trakov ni šlo za dogodek, ki ga ni bilo mogoče niti pričakovati, niti prevideti. Da lahko drgnjenje bremenskih trakov ob oster rob kovinskega profila ob razmeroma veliki obremenitvi takšnega traku zaradi teže dvignjenega dela konstrukcije povzroči njegovo pretrganje, je vsekakor mogoče predvideti. Že povprečno skrben dvigalec konstrukcije lahko pomisli na takšno posledico in jo prepreči. 26. Sicer ima tožena stranka prav, da je še pravočasno trdila, da tožeča stranka ni pridobila gradbenega dovoljenja pred gradnjo samo. Takšno trditev je tožena stranka sicer postavila po 1. naroku za glavno obravnavo, vendar je kasnejše navajanje opravičila. Vendar pa zgolj okoliščina, da tožeča stranka ni imela gradbenega dovoljenja v trenutku nastanka škodnega dogodka, za odločitev o vzroku za nastanek škodnega dogodka, ni pomembna. Gradbeno dovoljenje je dovoljenje javnopravnega pomena, da sme investitor graditi. Nanaša se izključno na javnopravno razmerje med naročnikom in Republiko Slovenijo. Na pravice ali obveznosti podjemnika ne vpliva, ker je podjemnik v pravnem razmerju le z naročnikom. Poleg tega se gradbeno dovoljenje ne nanaša na podrobnosti glede načina opravljanja gradbenih del, kot je na primer montaža nezahtevne konstrukcije. Tudi sicer gradbeno dovoljenje, najsi je izdano ali pa ne, gradbenika pri gradnji ne odvezuje od dolžnosti skrbnega ravnanja v skladu s pravili stroke. K njim spada tudi preprečevanje nezgod. Sicer pa je poslovodja tožeče stranke izpovedal, da je bilo gradbeno dovoljenje kasneje izdano, prošnja za izdajo gradbenega dovoljenja pa je bila v času škodnega dogodka že vložena (narok z dne 22. 8. 2017, str. 8 in 9 = l. št. 99 in 100). Tožena stranka pa tej trditvi ni nasprotovala.

27. Varnostni načrt je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča obstajal (prvostopenjska sodba, r. št. 16); prvostopenjsko sodišče se je pri tem oprlo na pričo I. J., ki je izpovedal tudi podrobnosti v zvezi z varnostnim načrtom. Izpovedba inšpektorja A. N. je govorila le o skupnem sporazumu, ki naj ne bi obstajal in je bila povsem splošna. Ne glede na obstoj ali neobstoj varnostnega načrta ostane izvajalec zavezan k izvajanju del tako, da zaradi tega ni ogrožena niti varnost objekt, življenje in zdravje ljudi, okolje itn. (2. stavek 2. odstavka 82. člena ZGD-1). Tudi sam varnostni načrt torej podjemnika ne odveže ravnanja, s katerim se prepreči nastanek škodnega dogodka, zato njegova morebitna odsotnost ni v vzročni zvezi z nastankom škode. Končno je rokovanje s konkretnimi bremenskimi trakovi in uporaba zadostnega števila dvigal podrobnost, ki je povsem odvisna od podjemnikove odločitve, in ne varnostnega načrta samega. Tožena stranka pa je bila celo še posebej opozorjena na nepravilno ravnanje. Če bi temu opozorilu sledila, do škodnega dogodka ne bi prišlo, kot bo kasneje še podrobneje obrazloženo.

28. Prav pa ima tožeča stranka, da njenega prispevka pri škodnem dogodku sploh ni bilo. Pritožnica sicer v pritožbi trdi, da nadzornik tožeče stranke (R. Č.) ni dovolil toženi stranki, da nadaljuje z deli na neustrezen način (pritožba, str. 5 in 6) in tudi zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče glede tega napravilo napačne sklepe. V tem delu je pritožba neutemeljena. Prvostopenjsko sodišče nikakor ni zanikalo, da je R. Č. tudi 18. 7. 2015 ob 7.30 ponovno opozoril toženo stranko na njeno nepravilno ravnanje. Nasprotno, to je navedlo (prvostopenjska sodba, r. št. 17). Glede tega je tudi zapis opozorila na prilogi A6 jasen. Jasna pa je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da R. Č. ni zapovedal toženi stranki, naj gradnjo ustavi. Opozorila na nepravilen način gradnje v prilogi A6 pa ni mogoče razumeti že kot prepovedi, da se gradnja ne sme nadaljevati, dokler ne bodo nepravilnosti odpravljene.

29. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da ima prav okoliščina, da nadzornik R. Č. ni ustavil gradnje tolikšno težo, da je prispevek tožeče stranke pri nastanku škode polovičen (2. odstavek 171. člena OZ). Pritožbeno sodišče je pri preizkusu te odločitve presodilo drugače, namreč da tožeči stranki ni mogoče pripisati nobenega prispevka k nastanku škode.

30. Tožena stranka je delovala na temelju s strani tožeče stranke sklenjene podjemne pogodbe. Pri njej velja temeljno pravilo, da je mora podjemnik doseči uspeh (619. člen OZ). Način doseganja uspeha je njegova stvar; zato tudi praviloma odgovarja za neuspeh ne glede na krivdo, in ne glede na to, ali se neuspeh kaže v stvarnih napakah (gl. npr. 637. in 639. člen OZ), zamudi (299. člen OZ), ali pa pride do kakšne druge kršitve pogodbenih obveznosti. To mora biti tudi merilo za razdelitev odgovornosti v primeru nastanka nezgode, zaradi katere nastane naročitelju škoda.

31. Tožeča stranka je po svojem nadzorniku R. Č. toženo stranko kar dvakrat, 17. 7. 2015 zvečer in 18. 7. 2015 zjutraj opozorila na nepravilnosti. Že prvo opozorilo glede montaže je bilo dovolj jasno. V njem je nadzornik izrazil nestrinjanje z načinom montaže in tudi opozoril na opustitev predložitve tehnološkega elaborata montaže. Tudi naslednji dan ob 7.30 je opozoril na nepravilen način montaže in opozoril, da lahko pride do nesreče. Zapis opozarja na možen vzrok za nastanek nesreče. Prav zaradi tega vzroka se je nekaj ur kasneje dogodil škodni dogodek. Če bi tožena stranka opozorilom sledila, se škodni dogodek ne bi dogodil. Glede na opozorila samega nadzornika je mogoče pripisati vzrok za nastanek škodnega dogodka torej zgolj vztrajanju povzročitelja škode, da nadaljuje z deli in ne njegovi (morebitni) nepoučenosti o mogočem nastanku škodnega dogodka. Zato mora tožena stranka nositi vse posledice škodnega dogodka sama.

32. Drugačna razdelitev odgovornosti bi prišla v poštev kvečjemu, če bi obstajala dolžnost tožeče stranke posebej v razmerju do tožene stranke, da ustavi dela. 2. odstavek 88. člena ZGO-1 ji te dolžnosti ni nalagal. Kakšne so bile dolžnosti izvajalca glede na 2. stavek 2. odstavka 82. člena ZGO-1, pa je že bilo obrazloženo. Pritožbenemu sodišču tega zato ni več treba ponavljati.

33. Ne drži pritožbena navedba tožeče stranke, da tožena stranka sploh ni ugovarjala, da nadzornik ni preprečil nadaljnjega izvajanja del. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo (str. 3 = l. št. 11) in v 1. pripravljalni vlogi (str. 2 = l. št. 3) trdila, da nadzor ni bil primeren, vpisi v knjigo ukrepov za varno delo z dne 17. 7. in 18. 7. 2015 pa zapisani šele naknadno, po škodnem dogodku. Tožena stranka je tudi zelo jasno uveljavljala ugovor deljene odgovornosti. Po ugotovljenem dejanskem stanju je tako bila stvar sodišča, da presodi, ali je glede na ugotovljena dejstva takšen ugovor utemeljen.

34. Kakšen pritisk naj bi tožeča stranka izvrševala na toženo stranko pred nezgodo, da naj tožena stranka čim prej začne z deli, in kako bi to vplivalo na nastanek škodnega dogodka, tožena stranka v svoji pritožbi ni navedla. Česa takšnega tudi prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo.

35. Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu, v katerem se nanaša na odškodnino glede dodatnih storitev varstva pri delu, odvetniških pravnih storitev in glede razširitve varovalne ograje. Tožeča stranka v pritožbi zgolj povsem splošno trdi, da je konkretizirala svoje zahtevke dovolj, podrobnosti glede tega pa ne navaja.

36. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek za povrnitev odvetniških stroškov tožeče stranke, ki so ji nastali v postopku zavarovanja dokazov pred Okrajnim sodiščem v Kranju, opr. št. I R 361/2015. V tem postopku je bila predlagateljica za zavarovanje dokazov tožena stranka; pri tem je mišljena tožena stranka iz tega postopka. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo ta del zahtevka zato, ker bi morala tožeča stranka zahtevati povrnitev stroškov postopka že v postopku za zavarovanje dokazov. Takšna odločitev je glede na 1. stavek 1. odstavka 167. člena ZPP nedvomno pravilna. Prvostopenjsko sodišče za postavke 1 do 3 računa odvetnice J. Š. ni moglo ugotoviti, ali so se sploh nanašale ne škodni dogodek. Na to ugotovitev je vezano tudi pritožbeno sodišče, saj je tožeča stranka tega niti ne izpodbija.

37. Kar pa se tiče storitev varstva pri delu, prvostopenjsko sodišče iz računa opravitelja storitev varstva pri delu (V. I., s. p., priloga A18) ni moglo ugotoviti, zakaj je tožeča stranka uveljavljala prav dodatne stroške v višini 2.000,00 EUR. Računa izvajalca del za zaščitno ograjo (B., d. o. o.) pa tožeča stranka sploh ni predložila. Prvostopenjsko sodišče ni niti moglo preizkusiti, ali je ta družba sploh opravila storitve in koliko so stale (prvostopenjska sodba, r. št. 20 in 23). Pavšalna, in poleg tega še neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožeča stranka predložila listine za vse dele svojega zahtevka. Za zaščitno ograjo listine ni predložila, kar je že samo po sebi dovolj za zavrnitev zahtevka. Tudi njene trditve tako glede storitev varstva pri delu kot tudi glede zaščitne ograje so bile zelo splošne. Splošno, vendar pa glede na splošnost trditev tožeče stranke zadostno, je bilo tudi prerekanje tožene stranke. Že v odgovoru na tožbo je namreč tožena stranka trdila, da je višina škode pretirana in neizkazana (gl. str. 2 odgovora na tožbo), naštete vrste stroškov pa je prerekala kot nepotrebne še v 1. pripravljalni vlogi (str. 4).

38. Zgolj zaradi spremembe kvote uspeha tožeče stranke je torej tožena stranka dolžna plačati skupaj 19.200,00 EUR. Tožena stranka ni navedla ničesar zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o naložitvi plačila zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe. Zakonske zamudne obresti je torej dolžna plačati od 12. 1. 2016 tudi za tistih 9.600,00 EUR, ki so ji bili naloženi v plačilo šele s to pritožbeno sodbo, saj gre za del iste glavnice, ki jo je zahtevala tožeča stranka, in glede katere so ji bile prisojene obresti že s prvostopenjsko sodbo.

ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE V ZVEZI S POBOTNIM UGOVOROM

39. V celoti neutemeljena je pritožba tožene stranke glede odločitve o v pobot uveljavljani nasprotni terjatvi tožene stranke. Tožena stranka je v pobot uveljavljala nasprotno terjatev, ki naj bi jo imela zaradi neutemeljenega odstopa naročnika (tožeče stranke) od podjemne pogodbe (648. člen OZ). Ker pa tožeča stranka ni neutemeljeno odstopila od pogodbe, tožena stranka ni imela nasprotne terjatve na dogovorjeno plačilo.

40. Tožena stranka je kot podjemnik sklenila s tožečo stranko kot naročnico podjemno pogodbo. S podjemno pogodbo se je tožena stranka zavezala k izvršitvi del v roku. Podjemnik ne odgovarja za zaradi naročnikovega ravnanja nastalo zamudo (3. odstavek 626. člena OZ). Odgovarja pa za zamudo, nastalo zaradi svojega lastnega ravnanja. Ena mogočih pravnih posledic podjemnikove neopravičljive zamude je tudi pravica do odstopa od pogodbe (2. odstavek 105. člena in 107. člen OZ). To pravico je upravičeno uveljavljala tožeča stranka.

41. E-sporočilo tožene stranke z dne 29. 6. 2015, da naj bi bil zaključek montaže konec julija 2015, je bilo dovolj jasno kljub pogojni formulaciji sporočila. Vsebinsko se pokriva z izpovedjo poslovodja tožeče stranke, da je bilo med strankama ustno dogovorjeno, da bo posel končan do začetka avgusta 2015. Tožeča stranka je nato po nezgodi (18. 7. 2015) dala najprej naknadni rok za nadaljevanje del v 15 dneh (poziv z dne 31. 7. 2015, priloga A27) in je opozorila toženo stranko na zakonske posledice preteka tega roka. Potem je bila tožeča stranka očitno pripravljena rok podaljšati, saj je kot skrajni rok za montažo navedla 31. 8. 2015 (e-sporočilo z dne 17. 8. 2015, priloga B3); toženo stranko je obvestila, da na končanje montaže že čakajo drugi izvajalci. Vendar je tožena stranka nato obvestila tožečo stranko, da ne bo nadaljevala del, preden ne bo pridobila izvedenskega mnenja (priloga B3). Tožena stranka pa je bila po svojih v prvostopenjskem postopku danih trditvah pripravljena nadaljevati z delom po 10. 9. 2015. 42. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je glede na dogovorjeni rok za končanje del tožeča stranka toženi stranki dala naknadni rok, in dala ga je celo dvakrat. Rok je bil primeren; škodni dogodek se je dogodil 18. 7. 2015, kot končni rok montaže je bil dogovorjen konec julija 2015. Prvi naknadni rok je znašal 15 dni. Zadnji naknadni rok bi se iztekel celo šele konec avgusta 2015; da bi bil naknadni rok neprimeren, pa tožena stranka niti ni trdila. Ker je bilo mogoče iz ravnanja tožene stranke sklepati, da niti v naknadnem roku obveznost tožene stranke ne bo izpolnjena, je tožeča stranka odstopila od pogodbe 27. 8. 2015 (107. člen OZ).

43. Celo če bi držalo, da med strankama ni bil dogovorjen rok izpolnitve 31. 7. 2015, kot vztraja pritožnica, to toženi stranki ne bi prav nič koristilo. Dolžnost izvršitve posla zapade takoj (289. člen OZ), razen če ni posebnega dogovora. Ni posebnega razloga, da tisto, kar velja za začetek dela ne bi veljalo za nadaljevanje izvrševanja obveznosti po škodnem dogodku. S sporočilom z dne 31. 7. 2015 je tožeča stranka najprej zahtevala nadaljevanje del (poziv z dne 31. 7. 2013, priloga A27). Ker tožena stranka niti po ponovnem pozivu z dne 17. 8. 2015 (e-sporočilo tožene stranke; glej prilogo B3) ni bila pripravljena nemudoma nadaljevati z deli, je bil v vsakem primeru pravno pravilen odstop tožeče stranke od pogodbe, ki ga je tožena stranka podala 27. 8. 2015. 44. Zahteva po nadaljevanju del in še celo v povezavi s primernimi roki, pač ni nedopustni pritisk na toženo stranko, ki ga pritožba tožene stranke omenja, vendar pa z ničimer niti ne poskusi pojasniti.

ODLOČITEV O STROŠKIH PRVOSTOPENJSKEGA IN DRUGOSTOPENJSKEGA POSTOPKA

45. Zaradi delne spremembe prvostopenjske sodbe je bilo treba ponovno odločiti o stroških postopka. Tožeča stranka je končno uspela z zahtevkom v višini 19.200,00 EUR od zahtevanih 22.777,35 EUR. Uspela je torej s 84 %.

46. V svojih pritožbah ni nobena od strank navedla ničesar zoper sam izračun velikosti stroškov. Izračun prvostopenjskega sodišča je zato pritožbeno sodišče vzelo kot temelj za ponovno odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je imela stroške v višini 2.778,85 EUR. Tožena stranka pa je imela stroške v višini 2.070,73 EUR. Tožeča stranka je torej upravičena do povrnitve skupaj 2.334,23 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 331,31 EUR. Po pobotanju obeh zahtevkov je torej tožena stranka dolžna plačati 2.002,92 EUR.

47. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Vrednost spornega predmeta je znašala na pritožbeni stopnji le še 13.177,35 EUR za pritožbo in odgovor tožene stranke na pritožbo tožeče stranke. Vrednost spornega predmeta za pritožbo tožene stranke in za odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke pa je znašala 9.600,00 EUR.

48. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v 73 %, tožena stranka pa s 27 %. V tem razmerju se tudi razdelijo stroški za pritožbo in odgovor na pritožbo.

49. Stroški tožeče stranke v zvezi z delom pooblaščenca so bili: nagrada za sestavitev pritožbe v višini 625 OT (tar. št. 21 (1) OdvT v povezavi s tar. št. 18 (1) OdvT), materialni stroški v višini 12,5 OT, kar skupaj znaša (v denarju) 356,98 EUR, pri čemer je DDV že upoštevan. Enaki stroški so nastali toženi stranki pri odgovoru na pritožbo (tar. št. 21 (1) OdvT v povezavi s tar. št. 18 (1) OdvT).

50. K tem stroškom tožeče stranke je treba prišteti še sodno takso v višini 513,00 EUR.

51. Skupni stroški tožeče stranke znašajo 869,98 EUR. Glede na uspeh v pravdi je upravičena do povrnitve 635,08 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 96,38 EUR.

52. Ker tožena stranka ni uspela s svojo pritožbo, mora svoje pritožbene stroške nositi sama. Tožeči stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo: 625 OT za nagrado za delo odvetnika, 12,5 OT za materialne stroške in DDV. Skupaj je dolžna tožena stranka povrniti 356,99 EUR.

53. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 635,08 EUR in 356,99 EUR, skupaj torej 992,07 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 96,38 EUR. Po pobotanju obeh zneskov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 895,69 EUR.

54. Ta znesek bo morala povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.