Jedro

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja akutna ogroženost otrok, ki bi jo začasna odločitev o vzgoji in varstvu ter plačevanju preživnine lahko preprečila, zato ni bilo potrebe po urgentnem ukrepanju nepristojnega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišče prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da kot sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tej zadevi in predlog predlagateljice zavrglo, glede začasnih ukrepov pa zavrnilo. Pri tem se je oprlo na Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (Bruseljska uredba IIa) ter na Uredbo Sveta (ES) št. 4/2009 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (Uredba o preživninah).

2. Zoper sklep se je pritožila predlagateljica, predlaga njegovo razveljavitev oz. odločitev, da je pristojnost slovenskega sodišča podana, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo običajno prebivališče otrok, ker pri tem ni upoštevalo, da sta bila otroka s strani očeta protipravno ugrabljena, saj jih je ta brez njenega soglasja 25. 10. 2020 odpeljal v BIH in s tem prekinil njuno bivanje v Sloveniji. Pred prenehanjem življenjske skupnosti med njo in nasprotnim udeležencem si je družina ustvarila dom v Sloveniji. Predlagateljica je bila do 23. 4. 2021 v Sloveniji redno zaposlena, otroka pa obiskujeta šolo oz. vrtec, nihče nima stalnega prebivališča v Nemčiji. Pritožba očita napačno uporabo 10. čl. Uredbe Bruselj IIa, ki določa, da sodišče obdrži pristojnost po običajnem prebivališču otroka pred njegovo neupravičeno premestitvijo. Najkasneje od 8. 9. 2020 sta otroka namreč bivala v Sloveniji in pričela z obiskovanjem šole in vrtca, izpopolnjevala svoje znanje slovenščine in se vživela v okolje. Do združitve bi prišlo že prej, če ne bi bilo omejitev gibanja zaradi epidemije. Pri tem bi moralo sodišče upoštevati tudi manipulacije in nasilje nasprotnega udeleženca, kar je preprečilo, da bi se predlagateljica ustalila že prej. Tega samovoljnega ravnanja ni mogoče šteti v škodo predlagateljici. Nadalje naj bi po mnenju pritožbe sodišče napačno zaključilo, da predlagateljica ni imela namena bivati v Sloveniji in da je junija 2020 sem prišla le zaradi zdravljenja odvisnosti. Predlagateljica naj bi v Slovenijo prišla za namenom tu ostati že junija 2020, kar je 8 mesecev pred vložitvijo predloga, zato je pristojnost po Uredbi Bruselj IIa podana (6. al. tč. a) 1. odst. 3. čl.). Stanovanje v Kranju je bilo najeto za eno leto, prav tako pa je imela namen z otroki tu ostati po koncu zdravljenja. Poudarja, da je slovenska državljanka, prav tako oba otroka. Uredila si je delovno razmerje za določen čas, tu se je zaradi nasilja nasprotnega udeleženca nastanila v varni hiši. Njeno običajno prebivališče je torej Slovenija. Sem se je vrnila, ker je pobegnila pred nasiljem. Glede pristojnosti v zvezi s predlogom za začasno odredbo pritožnica opozarja na sodbo sodišča EU v zadevi Detiček, ki je precedenčna na področju varovanja pravic otrok glede stikov z roditeljem v primeru nezakonite premestitve. Pritožnica sklene, da nemška sodišča ne morejo biti pristojna, saj razen tega, da sta se otroka v Nemčiji rodila, s to državo nimata nobene zveze.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Opozarja, da ima sam stalno prebivališče v Nemčiji, in sicer na naslovu ...

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo obe evropski uredbi, ko je odločalo o vprašanju pristojnosti, kar je oprlo na svojo pravilno oceno o običajnem prebivališču predlagateljice ter obeh mladoletnih otrok ter na pravilno ugotovitev časa prebivanja predlagateljice v Sloveniji pred vložitvijo predloga.

6. Po 6. al. tč. a) 1. odst. 3. čl. Uredbe Bruselj II a, na katero se sklicuje pritožba, bi bila pristojnost slovenskega sodišča podana, če bi imela predlagateljica v Slovenji običajno prebivališče in v njej bivala vsaj 6 mesecev pred vložitvijo predloga. Pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo ugotovljeno, da predlagateljica v Sloveniji pred vložitvijo predloga 3. 2. 2021 ni prebivala 6 mesecev, pravilna pa je tudi ocena, da v Sloveniji predlagateljica tudi ni imela običajnega prebivališča. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno, po ustreznih kriterijih določilo običajno prebivališče predlagateljice in obeh otrok; te kriterije je pojasnilo v tč. 10 izpodbijanega sklepa: pojem "običajnega prebivališča" pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju Slovenije ter razloge za preselitev družine v Slovenijo, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi, kar so kriteriji, povzeti po sodbi EU C-523/07 v zadevi Korkein hallinto-oikeus (Finska).1 Otrokovo družbeno in družinsko okolje, ki je bistveno za določitev kraja običajnega prebivališča, sestavljajo različni dejavniki, in te je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pretehtalo.2

8. Sodišče prve stopnje je kot ključne za presojo običajnega prebivališča predlagateljice in otrok ugotovilo sledeče okoliščine: Predlagateljica, slovenska državljanka, je z nasprotnim udeležencem, bosanskim državljanom, sklenila zakonsko zvezo l. 2010 v Bosni in še istega leta sta odšla živet v Nemčijo. Oba njuna otroka sta rojena v Nemčiji, kjer sta živela večino svojega življenja, in sicer do marca 2020: A. je rojen ... 2013, B. pa ... 2015. V Nemčiji sta obiskovala vrtec. A. je bil v Nemčiji sporazumno vpisan v šolo. Govorita nemško in bosansko, slovensko pa se šele učita. Sta slovenska državljana. Sin je v Slovenji obiskoval šolo od 5. 10. 2020 do 23. 10. 2020, hči vrtca ni pričela obiskovati, čeprav je bila vpisana. V času, ko so živeli kot družina v Nemčijo, so večkrat hodili v Bosno, v Slovenijo pa so šli morda le enkrat ali dvakrat v desetih letih. Otroka sta bila od meseca marca 2020 do septembra v Bosni pri starih starših. Septembra ju je nasprotni udeleženec od tam pripeljal v Slovenijo, nato pa spet v Bosno. Predlagateljica je v Slovenijo prišla sredi meseca junija 2020 zaradi zdravljenja svoje odvisnosti, se vrnila v Nemčijo ter nato septembra spet prišla v Slovenijo. Otroka sta v Sloveniji sedaj, odkar so ju 18. 2. 2021 ob prihodu iz Bosne z nasprotnim udeležencem zadržali na meji zaradi predlagateljičine prijave mednarodne ugrabitve.

9. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da predlagateljica in oba otroka v Sloveniji pred vložitvijo obravnavanega predloga 3. 2. 2021 niso imeli običajnega prebivališča. To ne glede na dejstvo, da se trenutno nahajajo v Sloveniji in ne glede na razloge, zakaj v Slovenijo niso prišli že prej (zaradi domnevnega nasilja oz. zatrjevanega protipravnega ravnanja nasprotnega udeleženca). Na podlagi navedenega je tudi očitno, da od meseca septembra 2020, ko se je predlagateljica ponovno vrnila v Slovenijo, do začetka februarja 2021, ko je bil vložen predlog, ni minilo 6 mesecev.

10. Sklicevanje na 10. čl. Uredbe Bruselj II a ni utemeljeno, saj ta določa, da sodišče v primeru protipravne premestitve ohrani pristojnost, ki jo je imelo po običajnem prebivališču otroka, v obravnavanem primeru pa te pristojnosti slovensko sodišče glede na zgoraj povedano nikoli ni imelo.

11. Sklicevanje na državljanstvo RS ni odločilnega pomena; to je le ena od okoliščin, ki pa v konkretnem primeru glede na druge (dolgoletno življenje v Nemčiji, tamkajšnja vpetost v socialno okolje, znanje jezika, večja povezanost s sorodniki v Bosni ter znanje tamkajšnjega jezika) ni pretehtala. Še manj relevantno je navajanje, da je bila predlagateljica v Sloveniji nekaj časa zaposlena in da sedaj zaposlitev tudi išče. Tudi poudarjanje predlagateljičinega namena trajnejšega bivanja v Sloveniji samo po sebi na presojo ne vpliva. Je pa sodišče prve stopnje na podlagi njene lastne izpovedbe povsem ustrezno ocenilo tudi to okoliščino in jo pravilno upoštevalo v kontekstu presoje njenega običajnega prebivališča. Predlagateljica je o tem izpovedovala nejasno; sicer je povedala, da je (po tem, ko je v Slovenijo prišla na zdravljenje odvisnosti od drog) želela ostati v Slovenji, nasprotni udeleženec pa ne, ter nato, da sta imela plan iti v Bosno, nakar da si je ona premislila. Končno je povedala, da je bilo v bistvu vseeno, kje bi po koncu zdravljenja živeli, v Nemčiji, Sloveniji ali v Bosni. Tudi izpostavljanje, da si je tu za dlje časa, za eno leto, najela stanovanje, je iztrgano iz konteksta predlagateljičine izpovedbe in samo po sebi ne vodi do drugačnega sklepa o njenem običajnem prebivališču pred vložitvijo obravnavanega predloga. Povedala je namreč, da so najprej en teden živeli v hotelu, nato pri njeni mami, nato pa so sklenili najemno pogodbo za neko stanovanje za eno leto, a je pojasnila, da je bilo stanovanje že v oktobru 2020 „odpovedano“ in tudi sama tam ni več prebivala. Ocena sodišča prve stopnje o predlagateljičinem običajnem prebivališču je upoštevaje tudi vse navedeno celovita in pravilna.

12. Pravilna je tudi odločitev o predlogu za izdajo začasnih ukrepov, ki jih sodišče, ki sicer ni pristojno, na podlagi 20. čl. Uredbe Bruselj II a lahko izda, če je to res nujno. Neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje so, da sta oba otroka trenutno z materjo, predlagateljico, v Sloveniji, in sicer v varni hiši, nasproti udeleženec pa se je vrnil v Nemčijo in ima stike z njima preko telefona. Iz tega ne izhaja akutna ogroženost otrok, ki bi jo začasna odločitev o vzgoji in varstvu ter plačevanju preživnine lahko preprečila, zato ni bilo potrebe po urgentnem ukrepanju nepristojnega sodišča. Sklicevanje na zadevo Detiček (sodba SEU C-403/09) ne more biti uspešno, saj gre za neprimerljivo zadevo: v omenjeni zadevi je šlo namreč za vprašanje dopustnosti odločanja sodišča v državi članici v situaciji, ko je bil s strani pristojnega sodišča ukrep predhodno že izrečen.

13. Po navedenem in po ugotovitvi, da niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP) niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 413. čl. ZPP, ki se na podlagi 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) uporablja v obravnavani zadevi.

1 Prim. tč. 38 - 41 sodbe. 2 Prim. sklepa tukajšnjega sodišča IV Cp 793/2017 in IV Cp 1660/2019.