Jedro

Pri dolgoročnem prebivanju v tujini se središče življenjskih interesov praviloma premakne, če se preselijo tudi zakonec in otroci oziroma če posameznik središča svojih osebnih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je njegova družina ostala v državi, v kateri je prebival pred odhodom v tujino. Družinske in družbene povezave se ne prekinejo s samim odhodom v tujino, prav tako se njihova vzpostavitev v tujini ne predpostavlja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnika v postopku odmere dohodnine za leto 2011 za namene Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja (v nadaljevanju Konvencija), štel za rezidenta Republike Slovenije. Za leto 2011 mu je bila odmerjena dohodnina v znesku 903,59 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 0,00 EUR znaša 903,59 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. Po poteku roka se zaračunavajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Iz odločbe izhaja tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve, posebni stroški v postopku pa niso nastali.

2. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi presojal tožnikov status rezidenta Slovenije za namene Zakona o dohodnini (ZDoh-2) in v skladu s 4. členom Konvencije, saj je na podlagi dokazil zaključil, da tožnika tudi Republika Avstrija šteje za svojega rezidenta. Tožnik je predložil potrdilo o rezidentstvu za fizične in pravne osebe, obrazec ZS-AE-PDF, potrjen s strani Finanzamt Graz-Stadt dne 18. 11. 2015. Z izpisom iz centralnega prijavnega registra Avstrije je dokazal, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovih v Avstriji neprekinjeno od 15. 11. 2006 do 18. 3. 2013, ni pa predložil potrdila o prijavi prebivališča v Avstriji za ženo, čeprav je bil pozvan za ta dokaz, prvič s pozivom z dne 27. 1. 2015 in drugič s pozivom dne 25. 3. 2015 ter ob izjavi podani na zapisnik dne 29. 9. 2016. Tožnik je bil vključen v avstrijsko zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Od 3. 8. 1984 dalje je imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji na naslovu ..., partnerica tožnika je imela datum prijave stalnega prebivališča na istem naslovu od 5. 3. 1985, prav tako pa je na istem naslovu imel stalno prebivališče prijavljeno tudi njegov sin, in sicer od 6. 2. 1989 dalje. Nadalje je iz rednega izpisa iz zemljiške knjige razvidno, da sta A.A. in B.B. solastnika parc. št. ... k.o. ..., na kateri stoji stanovanjska stavba s hišno številko ... Tožnik je v vlogah večkrat zatrjeval, da se je žena po polnoletnosti sina C.C. vrnila nazaj v Avstrijo k zavezancu in tam živela do 1. 4. 2011, vendar navedenega ni z ničemer izkazal. 3. Ker se tožnik šteje tudi za avstrijskega davčnega rezidenta, je prvostopenjski organ rezidentstvo presojal po t.i. prelomnih pravilih iz 4. člena Konvencije. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bil tožnik v Republiki Avstriji zaradi zaposlitve in ekonomskega interesa, torej ga je s to državo povezovala ekonomska vez, vez s Slovenijo pa je bila tako ekonomska kot tudi osebna. V Sloveniji je ostala njegova družina in nepremično premoženje, torej ostaja s Slovenijo tesnejši odnos, osebna vez z bivališčem, torej stalnost doma na ... Kot rezident Slovenije je na podlagi 5. člena ZDoh-2 tožnik zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji, in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije.

4. Zoper prvostopenjsko odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki pa jo je organ druge stopnje zavrnil kot neutemeljeno.

5. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je bil davčni rezident Republike Avstrije od dne 15. 11. 2006 pa do selitve v Slovenijo 18. 3. 2013. V Republiko Avstrijo se je odselil leta 1973, kjer je bil zaposlen vse do upokojitve 1. 4. 2011, prav tako je bil davčni rezident Avstrije. Stanoval je v Avstriji vse do 18. 3. 2013. Tudi njegova žena je bila zaposlena v Avstriji do leta 1985, ko je zapustila Avstrijo in se preselila v Slovenijo, kjer se je v letu 1989 rodil njun sin. Tožnik navaja, da je prišel v Slovenijo zgolj enkrat na mesec, z namenom, da je na hiši, katero je podedoval, opravil vzdrževalna dela, več kot 300 dni v letu pa je preživel v Avstriji. Na Avstrijo je bil vezan ekonomsko in osebno. Žena in sin sta ga obiskovala med vikendi, med šolskimi počitnicami in prazniki, ko sta vselej bivala v Avstriji pri njem. Navaja, da je od zaposlitve leta 1973 v Avstriji bilo tam tudi središče njegovih ekonomskih in osebnih interesov, saj je tam prebival in bil zaposlen, prav tako je pridobival glavni in edini vir dohodka pri avstrijskem delodajalcu. Meni, da ne ustreza določilu o rezidentstvu iz 6. člena ZDoh-2. Konvencija med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje v 4. členu opredeljuje kot rezidenta osebo, ki ima v državi rezidence svoje stalno bivališče, središče svojih vitalnih interesov, osebnih in ekonomskih. Izhajajoč iz tega tožnik navaja, da je bil v letu 2011 rezident Republike Avstrije. Navaja, da v postopku ni bil zaslišan in ni mogel podati dokazov v svojo korist. Meni, da so mu bila kršena določila Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in vrne zadevo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je tožnika v postopku odmere dohodnine za leto 2011 za namene Konvencije štela za rezidenta Republike Slovenije in na podlagi katere je bila tožniku kot davčnemu rezidentu Republike Slovenije odmerjena dohodnina od dohodkov, prejetih pri delodajalcu v Republiki Avstriji v letu 2011. 9. Točka a) drugega odstavka 4. člena Konvencije določa, da se posameznik šteje za rezidenta države pogodbenice, kjer ima stalno bivališče. 10. V predmetni zadevi ni sporno, da je imel tožnik v letu 2011 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in Republiki Avstriji, kar posledično pomeni, da obe državi tožnika štejeta po nacionalni zakonodaji za svojega davčnega rezidenta, kar je razvidno tudi iz izpisa centralnega registra Avstrije, ki ga je organu predložil tožnik in iz registra davčnih zavezancev, iz katerega izhaja, da je imel tožnik od 3. 8. 1984 dalje prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji na naslovu ...

11. Kadar obe državi po svoji nacionalni zakonodaji štejeta osebo za svojega davčnega rezidenta, se njegov status presoja na podlagi t.i. prelomnih pravil, ki izhajajo iz 4. člena Konvencije. Namen uporabe prelomnih pravil je pripeljati do rezidentstva le ene države. Na tak način je možno odpraviti dvojno obdavčitev, kar je namen vseh konvencij o odpravi dvojnega obdavčenja. Če obe državi vztrajata pri svojih stališčih, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s postopkom skupnega dogovora po 25. členu Konvencije (d) točka drugega odstavka 4. člena Konvencije)1. V primeru, da ima posameznik stalno bivališče v obeh državah pogodbenicah, se šteje za rezidenta države pogodbenice, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče vitalnih interesov).

12. Pri dolgoročnem prebivanju v tujini se središče življenjskih interesov praviloma premakne, če se preselijo tudi zakonec in otroci, oziroma da posameznik središča svojih osebnih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je njegova družina ostala v državi, v kateri je prebival pred odhodom v tujino. Sodišče k temu dodaja, da se družinske in družbene povezave ne prekinejo s samim odhodom v tujino, prav tako se njihova vzpostavitev v tujini ne predpostavlja.

13. V obravnavanem obdobju leta 2011, je imel tožnik v Sloveniji svojo družino: ženo in sina, svojih navedb, da naj bi se žena po sinovi polnoletnosti preselila k njemu v Avstrijo, pa kljub pozivu organa, naj predloži potrdilo o prijavi prebivališča za ženo, ni izkazal. Tožnik je tudi bil z ženo solastnik nepremičnine parc. št. 619/98 k.o. ... na naslovu stalnega bivališča v Sloveniji že od leta 1979, kar po presoji sodišča utemeljuje zaključek, da je središče osebnih interesov tedaj imel v Sloveniji. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da je tožnik center življenjskih interesov ohranil v Sloveniji ter je ta vez tesnejša kot vez z Republiko Avstrijo, kamor je odšel zaradi svoje zaposlitve in ekonomskega interesa, kjer ga veže le ekonomska vez, delovno razmerje in nastanitev med delovnimi dnevi.

14. Kot rezident Slovenije je tožnik, v skladu s 5. členom ZDoh-2, zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije, zato je (sicer šele na dopis davčnega organa prve stopnje št. DT 4210-103/2013-400 (14-130a-08) z dne 29. 10. 2013) tudi vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2011 dne 18. 11. 2015 in v njej napovedal dohodke prejete pri tujem delodajalcu v Avstriji in tujo pokojnino, saj se je s 1. 4. 2011 upokojil. 15. Tožnik v tožbi navaja, da mora davčni organ pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese. Prav tako trdi, da ni imel možnosti, da bi bil kot stranka v upravnem postopku zaslišan in bi lahko izvajal dokaze tudi v svojo korist. 16. Sodišče pojasnjuje, da je davčni organ ravno z namenom, da ugotovi vsa dejstva in okoliščine, ki so potrebna za izdajo zakonite odločbe ter da je omogočil tožniku pravico do izjave, tožnika najprej seznanil z dolžnostjo vlaganja napovedi za odmero dohodnine, nato pridobil podatke avstrijske davčne uprave, izvedel obširen dokazni postopek, tako na podlagi dokazil, ki jih je predložil tožnik, kot na podlagi dokazil, pridobljenih po uradni dolžnosti. V postopku odmere dohodnine je bil seznanjen z izvedenimi dokazi, možnostjo predložitve dokazil in pravico do izjave, kar je razvidno tudi iz zapisnika z dne 17. 11. 2015 in zapisnikov o izjavi stranke z dne 29. 9. 2016 in 8. 12. 2017. 17. V ostalem delu sodišče sledi razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in odločbi upravnega organa druge stopnje in se nanju sklicuje in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

18. Po presoji sodišča so bile v danem primeru relevantne okoliščine pravilno ugotovljene. Pravilno je bilo ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita. Sodišče v postopku ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti ni ugotovilo kršitev citiranih členov, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče pripominja, da glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari, prav tako pa je tudi sam tožnik ni zahteval. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (v nadaljevanju ESČP), torej ne sodijo v pravico do zagotovljenega sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic2. 1 Sodba Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 124/2015. 2 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v. Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.