Jedro

S sporno darilno pogodbo je hotela prva toženka preprečiti, da bi se tožnika v zemljiški knjigi vknjižila kot lastnika kupljenih zemljišč, čeprav je bilo tako odločeno s pravnomočnimi sodnimi odločbami. Takšno ravnanje in nagib zanje pa so nemoralni in nedopustni. Na podlagi določb čl. 53/3, v zvezi s členom 52 ZOR ter čl. 103/1 ZOR sta zato obe nižji sodišči obravnavano darilno pogodbo utemeljeno šteli za nično.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Višje sodišče je s sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo ugotovljeno, da je nična darilna pogodba z dne 30.3.1988, s katero je prva toženka podarila svojemu sinu, ml. drugemu tožencu, parc. št. 166/21 in št. 166/22. Drugi toženec je zato dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta omenjeni parceli vpisali v nov zemljiškoknjižni vložek in pri tem vložku lastninska pravica za oba tožnika. Po ugotovitvah obeh nižjih sodišč je prva toženka hotela s sporno pogodbo izigrati oba tožnika in jima preprečiti izvedbo pravnomočnih sodnih odločb, na podlagi katerih bi postala tudi formalno lastnika spornih nepremičnin. Obravnavana darilna pogodba zato ne more imeti pravnega učinka (čl. 53/3, v zvezi s členom 52 ZOR in členom 103/1 ZOR).

Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je pritožbeno sodišče netočno povzelo njeno izpoved. To pa je privedlo do napačne materialnopravne odločitve. Tako ni izjavila, da je sklenila sporno pogodbo, da bi obdržala zemljo, ki jo hočeta tožnika, ampak da bi se izognila prodaji preostalih parcel, ki jih hočejo kupiti sosedje. Poleg tega ni res, da bi izjavila, da je dobila informacijo, da le na ta način lahko obdrži zemljo, ampak je povedala, da so ji na republiški geodetski upravi povedali, da parcelacija gozda ni mogoča in je zato utemeljeno sklepala, da pač lahko razpolaga s svojim premoženjem. Zaradi opisanega protislovja med razlogi izpodbijane sodbe in podatki v spisu, kar predstavlja bistveno procesno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče tudi materialnopravno napačno odločilo. Revizijsko sodišče naj zaradi tega izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in javnemu tožilcu Republike Slovenije. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (čl. 390/1 in 3 ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene procesne nepravilnosti. Prvotoženkine trditve o netočnem povzetku njene izpovedi v izpodbijani sodbi so neutemeljene in za odločitev tudi nepomembne. Ko je govorila o darilni pogodbi in o zemljiščih, ki so predmet te pogodbe, je seveda govorila tudi o v tej pravdi spornih parcelah. Tudi nasveti o tem, da le z darilno pogodbo sinu lahko obdrži zemljišče, so se lahko nanašali predvsem na sporni parceli, saj za ostalo zemljo ni nobenih podatkov, da bi z njo tudi že razpolagala. Ko je pritožbeno sodišče upoštevalo njeno izpoved le v zvezi s parcelama, ki sta sporni v tej pravdi, je zato ni spreminjalo. Prav nasprotno. Pravilno jo je povzelo in ocenjevalo le v mejah te pravde. Sicer pa morebitne dobesedne neskladnosti niso protislovja v smislu 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP že same po sebi. Pomembno je bistvo izpovedi. To pa sta obe nižji sodišči pravilno povzeli v svojih sodbah. Prva toženka kljub pravnomočnim sodbam ni bila pripravljena tožnikoma prepustiti spornih parcel in je to po takšnih ali drugačnih nasvetih hotela doseči s sklenitvijo sporne darilne pogodbe. O že navedeni procesni kršitvi zato ne more biti govora.

Obe nižji sodišči pa sta prvotoženkino ravnanje tudi materialnopravno pravilno ocenili. Tudi revizijsko sodišče ocenjuje sporno darilno pogodbo kot poizkus prvotoženkinega izigravanja obeh tožnikov. O tem prepričuje prvotoženkina lastna izpoved in ugotovitve obeh nižjih sodišč o časovnem zaporedju dogajanj v prejšnjih postopkih med strankama in sklenitvijo sporne pogodbe. S sporno darilno pogodbo je hotela prva toženka preprečiti, da bi se tožnika v zemljiški knjigi vknjižila kot lastnika kupljenih zemljišč, čeprav je bilo tako odločeno s pravnomočnimi sodnimi odločbami. Takšno ravnanje in nagibi zanj pa so nemoralni in nedopustni. Na podlagi določb čl. 53/3, v zvezi s čl. 52 ZOR, ter čl. 103/1 ZOR sta zato obe nižji sodišči obravnavano darilno pogodbo utemeljeno šteli za nično. Revizijsko sodišče tako tudi iz uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava reviziji ni ugodilo, temveč je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.