Jedro

Opazovanje in nadzor mejnega prehoda oziroma spremljanje okolice za primer, če bi prišlo do nepredvidljive situacije, kot tudi izvajanje splošnih nalog po ZNPPol in ZNDM v okoliščinah konkretnega primera ne pomenijo, da tožnik ni imel možnosti izrabe odmora med delovnim časom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 2. 10. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 12. 2019 ter za obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 2.291,77 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da iz sodne prakse Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU), in sicer sodbe C-107/19 izhaja, da število intervencij ni pomembno, če mora biti delavec fizično navzoč na delovnem mestu, če mora biti na razpolago delodajalcu in se mora vrniti na delo v nekaj minutah. Okoliščina, da je v obdobjih razpoložljivosti za delo le redko pozvan k intervenciji, ne pomeni, da se ta obdobja lahko štejejo za čas počitka, kar je bistveno v tej zadevi. Dodaten omejevalni učinek je tudi nepredvidljivost morebitnih prekinitev. Ko se SEU sklicuje na delovni čas, to glede na slovensko zakonodajo pomeni efektivni delovni čas. Odmor se namreč šteje le v delovni čas, ne pa tudi v efektivni delovni čas. Glede na stališča SEU in razlagalna sporočila o Direktivi intenzivnost dela ni relevantna pri tem, ali je bil delavcu zagotovljen odmor, temveč je relevanten zgolj pričakovan odzivni čas. V njegovem primeru so bili izpolnjeni vsi navedeni pogoji, saj ni imel zagotovljene zamenjave, moral pa je biti fizično prisoten, da je izvajal zadolžene naloge in takoj opraviti mejno kontrolo. Ko ni izvajal te, je opazoval in nadziral okolico mejnega prehoda in bil na razpolago za opravo mejne kontrole. Zato je njegov odmor potrebno šteti v efektivni delovni čas. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Dor 74/2022, kjer se je enačil pojem odmora s počitkom po Direktivi 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva), ter na stališče, zavzeto v odločbi Pdp 200/2022, in izpostavlja, da je situacija v konkretni zadevi v bistvenem enaka, sodišče pa je nepravilno odločilo, da mu pravica do odmora ni bila kršena. Glede na Direktivo in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se enači s počitkom in ne z delovnim časom. Iz stališč SEU in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Odstopanja od ureditve počitka in delovnega časa niso dopustna, oba pojma se med seboj izključujeta. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, ga delodajalec delavcu ne more omejiti na način, ki delavcu ne omogoča regeneracije. Četudi njegovo minimalno trajanje ni določeno, to ne pomeni, da ga ni moč enačiti s pojmoma dnevnega oziroma tedenskega počitka, trajanje katerih je določeno. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju z določbami in namenom Direktive ter stališči SEU. Vrhovno sodišče ni pristojno za tolmačenje pojmov počitka in delovnega časa. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje SEU. Zaključki sodišča, da tožniku ni bila kršena pravica do odmora, so nepravilni. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ni življenjsko, da bi moral ves čas opazovati okolico mejnega prehoda. Ta delovna naloga je namreč ključnega pomena tudi za opravo drugih delovnih nalog. Opravljati jo je moral ves čas, saj je glede na 6. člen ZNPPol temeljna. Njegovo dolžnost opazovanja so potrdile tudi priče. Nihče mu ni nikoli povedal, da mu ni treba ves čas opazovati in nadzorovati mejnega prehoda. Toženka bi morala izdati tako navodilo, saj gre za eno izmed bistvenih delovnih nalog po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je odločitev, da mu je bil odmor omogočen, oprlo le na število mejnih kontrol, ni pa upoštevalo, da je moral ves čas opazovati in nadzirati okolico, biti na razpolago in takoj reagirati. Po stališču sodišča bi v času odmora lahko prenehal z nadziranjem, opazovanjem in varovanjem mejnega prehoda, česar pa ni smel storiti. Zato, zaradi položaja stalne pozornosti in zaradi takojšnje izvedbe naloge, je bila njegova pravica do odmora okrnjena, in tega skladno z namenom in sodno prakso SEU ni mogel koristiti, narava dela mu ni omogočala koriščenja odmora tako, da bi se odpočil in regeneriral. Tega bi lahko koristil le, če bi imel zamenjavo. Opozarja še na spremembo s 1. 1. 2019. Od takrat dalje ima policist na meji zamenjavo za čas odmora. Pritožba sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je od januarja 2014 do decembra 2018 opravljal delo policista na mejnem prehodu A., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole povezane z nadzorom vstopa in izstopa iz RS na mejnem prehodu. Od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega odmora, ker naj bi delo opravljal tudi takrat, ko bi moral imeti odmor. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno izhajalo iz določbe 154. člena ZDR-1, ki ureja pravico do odmora. Kot je pravilno zapisalo, do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu, oziroma ker nima zagotovljene zamenjave. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela ter ali ima delavec v času trajanja delovnega časa, v katerem je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, glede na naravo in intenzivnost dela, dejansko možnost koriščenja odmora.1 Ob upoštevanju navedenega in na podlagi izvedenih dokazov je tako tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je delovni proces tožniku omogočal koriščenje odmora med delovnim časom. Dokazna ocena je oblikovana v skladu z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dosledno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, pri čemer ni spregledalo pravno pomembnih navedb in dokazov ter je ustrezno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo svoje dokazne zaključke in zakaj določenim dokazom ni sledilo.

7. Pritožba sicer nasprotuje stališču zavzetem v sklepu VIII Ips 54/2021, in očita, da Vrhovno sodišče RS ni postavilo predhodnega vprašanja SEU, kar pa ne sodi v okvir tega spora. Zmotno zatrjuje, da je Vrhovno sodišče odmor umestilo v "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da ima odmor naravo počitka, vendar se od njega v nekaterih vidikih tudi razlikuje (npr. v trajanju, možnosti zagotovitve več krajših odmorov, plačilu). Pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, saj je treba upoštevati načeloma ugodnejšo ureditev našega zakona, po katerem se odmor všteva v delovni čas in je plačan. Nadalje je poudarilo, da pravica do odmora sama po sebi ni kršena, če delavec odmor koristi na delovnem mestu, in da ni potrebno organizirati zamenjav, ko ima delavec glede na naravo dela možnosti prekinitev in odmorov med izvajanjem nalog. Kot je to dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora. Zato tožniku s sodbo, sprejeto ob upoštevanju navedenega, tudi nista bili kršeni v pritožbi izpostavljeni pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. V sklepu VIII Ips 54/2021 je poudarjeno, da je namen odmora regeneracija ter da ni nujno, da se mora odmor koristiti v enem kosu, saj se lahko tudi v več delih, ki pa ne smejo biti prekratki, ampak morajo omogočati regeneracijo.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevi SEU C-107/2019 in C-344/19, saj stališča iz navedenih zadev niso uporabljiva v konkretnem primeru. V zadevi C‑107/2019 je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v zadevi C-344/19 pa za vprašanje, ali se pripravljenost oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. V obravnavanem primeru pa je moralo sodišče presoditi, ali je tožnik, glede na naravo in intenzivnost dela, imel možnost koristiti odmor in se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali se je čas odmora štel v delovni čas (to določa že prvi odstavek 142. člena ZDR-1) ali z vprašanjem pripravljenosti za delo.

9. Ker kot že navedeno, do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na samem delovnem mestu oziroma ga ne sme zapustiti, temveč sta ključni narava in intenzivnost dela, oziroma ali ima delavec med delovnim časom dejansko možnost koristiti odmor, je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da bi odmor lahko imel zagotovljen le, če bi mu bila zagotovljena zamenjava. Enako velja glede pritožbenih navedb, da je v letu 2019 toženka uvedla sistem zagotavljanja menjav za čas odmora. Ali je tožnik lahko koristil odmor, je stvar materialnopravne presoje sodišča v posameznem primeru in ni odvisno od navodil glede izvajanja menjav.

10. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 200/2022, ki temelji na povsem drugačnem dejanskem stanju, saj delo tožnice v tej zadevi (opravljanje videonadzora objekta na tajni lokaciji) ni bilo primerljivo z delom tožnika pri opravljanju mejne kontrole na mejnih prehodih. Poleg tega se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti, kakšna je bila narava in intenzivnost dela in se ni mogoče sklicevati na okoliščine drugega primera.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko koristil pripadajoči odmor med delovnim časom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila intenzivnost dela na mejnem prehodu A. nizka, česar pritožba ne izpodbija. Izpostavlja pa, da je imel ves čas, razen, ko je opravljal mejno kontrolo, dolžnost tudi opazovati okolico (in nadzorovati mejni prehod).

12. Sodišče prve stopnje je glede tega na podlagi izpovedi B. B., C. C., D. D., E. E. in tožnika pravilno zaključilo, da slednjemu ni bilo potrebno (ves čas) opazovati širše okolice prehoda (makadamska cesta, ki vodi na bivše smučišče2), in da bi morebitno opazovanje širše okolice mejnega prehoda v času koriščenja odmora med delovnim časom lahko tudi opustil, še posebej upoštevaje ugotovitve, da imajo policisti tudi sicer jurisdikcijo le na področju mejnega prehoda, in ob upoštevanju izpovedi, da tudi ta ni varnostno problematična oziroma ne predstavlja kritične točke. Upoštevaje izpovedi nadrejenega B. B. in C. C., pa tudi tožnika in sodelavcev, (pa) je sodišče prve stopnje v točkah 24, 25, 26 in 27 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo tudi, da je bila naloga tožnika zgolj občasna kontrola oziroma obhod mejnega prehoda,3 če se slučajno karkoli dogaja, pri čemer pa mejni prehod ni bil varnostno problematičen in so bile izredne situacije na njem izjemno redke oziroma jih praktično ni bilo. Izvajanje te delovne naloge je bilo zato stvar organizacije dela policista na mejnem prehodu, ki mu torej v času odmora za malico ni bilo potrebno izvajati obhodov. Na podlagi navedenega je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da opazovanje in nadzor mejnega prehoda oziroma spremljanje okolice za primer, če bi prišlo do nepredvidljive situacije, kot tudi izvajanje splošnih nalog po ZNPPol in ZNDM, v okoliščinah konkretnega primera ne pomenijo, da tožnik ni imel možnosti izrabe odmora med delovnim časom.4 Obširne nasprotne pritožbene navedbe (da, na intenziteto dela ne vpliva tožnikova obveznost opazovanja, da ni smel in mogel opustiti opazovanja, nadziranja mejnega prehoda, da so dolžnost nenehnega opazovanja in nadzorovanja potrdile tudi priče, da je ves čas delal, itd.) zato niso utemeljene, enako tudi ne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na število mejnih prehodov, klicev in posredovanj.

13. Pritožba nadalje uveljavlja, da tožnik ni imel pravice do odmora, ker se je od njega terjala stalna pozornost, zato si je lahko vzel čas za malico le pod pritiskom, pri tem pa je moral nadzorovati prehod in v primeru prihoda potnika malico prekiniti, kar naj bi kazalo na to, da mu odmor ni bil omogočen. Upoštevajoč ugotovljeno naravo tožnikovega dela in njegovo obremenitev z nalogami, ni odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času malice na mejni prehod prišla stranka,5 kar velja ne glede na to, da je po pritožbenih navedbah tožnika, v primeru prihoda potnika na mejni prehod oziroma poskusa kaznivega dejanja, moral takoj ustrezno ukrepati.

14. Pritožba tudi s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo ter na odločitvi SEU v zadevah C-107/19 in C-344/19, neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki na način, ki naj bi mu onemogočal koriščenje odmora.6 Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika ali nekega izrednega dogodka (npr. kaznivega dejanja ali prekrška), prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje in s tem mejne kontrole (kot tudi ostalih del) ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu glede na že pojasnjeno ni preprečevala niti naloga opazovanja in nadzorovanja okolice. Upoštevajoč vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil tožniku odmor zagotovljen le v primeru zamenjave, saj je odmor lahko koristil tudi brez tega. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da tudi spremljanje radijske zveze ni poseglo v njegovo pravico do odmora, saj to spremljajo vsi policisti (in ne zgolj policisti na meji), izpostavil pa tudi ni konkretnih dogodkov, ki bi od njega terjali takojšnje reagiranje. Posledično je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje toženke ni bilo protipravno.

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženki pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je na podlagi določil Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) toženki priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 375 točk za odgovor na pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, ki jih je tožnik dolžan povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 Prim. VSRS sklep VIII Ips 54/2021. 2 Saj je bila sicer vidljivost okolice zelo majhna. 3 C. C. in B. B. sta prav tako izpovedala, da ni nobenih navodil, koliko obhodov bi moral policist izvesti v enem dnevu. 4 Tekom delovnega časa je bil lahko v hišici, uporabljal čajno kuhinjo in šel na WC. 5 Primerjaj 22. točko sklepa VSRS VIII Ips 54/2021. 6 Položaj stalne pozornosti zaradi nepredvidljivosti morebitnih prekinitev in potrebe po takojšnjem odzivu.