Jedro

Če je pravno vprašanje, ki ga revizija izpostavlja kot pomembnega, opredeljeno le na načelni ravni in zahteva le načelne oziroma splošne odgovore, ki v pravni teoriji in praksi niso sporni, ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Enako velja tudi za vprašanje, ki je v upravnosodni praksi že rešeno.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka po pooblaščenki vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 7. 2006, s katero ni ugodila revidentkini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 10. člena Zakona o državljanstvu RS – ZDRS.

4. Po drugemu odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (na primer Up 858/08 z dne 3. 6. 2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava, na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje: ali lahko podzakonski predpis omejuje načine za dokazovanje izpolnjenosti nekega zakonskega pogoja, ali je to v skladu z načelom sodniške proste presoje dokazov ter ali se za trajen vir preživljanja v smislu tretje alineje 5. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (v nadaljevanju Uredba) lahko šteje sporazum o preživljanju v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

7. Vprašanje, ali lahko podzakonski predpis omejuje načine za dokazovanje izpolnjenosti nekega zakonskega pogoja in ali je to v skladu z načelom sodniške proste presoje dokazov, po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje, saj je opredeljeno le na načelni ravni, ki zahteva le načelne oziroma splošne odgovore, ki pa v pravni teoriji in praksi niso sporni. Glede na določbo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Podzakonski predpisi pomenijo podrobnejšo razdelavo zakonskih določb in šele, če sodišče meni, da niso v skladu z ustavo oziroma zakonom, jih ne uporabi. Vrhovno sodišče pa je v upravnosodni praksi na področju državljanstva vedno uporabljalo določbe uredbe, če so bile za odločanje pravno pomembne, torej je štelo uredbo za zakonito. Zato tako postavljenega vprašanja glede na ustaljeno upravnosodno prakso ni mogoče šteti za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več svojih sklepih, med drugim tudi v sklepu X Ips 551/2007 z dne 2. 4. 2009. 8. Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem, ki ga izpostavlja revidentka (ali sporazum o preživljanju predstavlja trajni vir sredstev za preživljanje v smislu tretje alineje 5. člena Uredbe), že zavzelo svoje stališče v več svojih odločbah, npr. v sodbah I Up 434/1999 z dne 25. 4. 2002, I Up 981/2000 z dne 9. 7. 2003, I Up 974/2002 z dne 25. 2. 2004 in I Up 1512/2003 z dne 28. 6. 2006. V omenjenih zadevah je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da pogodba oziroma sporazum o preživljanju, ki ga prosilec za državljanstvo sklene z osebo, ki ga po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR ni dolžna preživljati, ni dokaz o trajno zagotovljeni materialni in socialni varnosti. V obravnavani zadevi je revidentka, ki je polnoletna in se ne šola več redno, sklenila sporazum s starši, ki pa je po ZZZDR niso več dolžni preživljati in torej gre za enako situacijo kot v navedenih sodbah Vrhovnega sodišča. Ker torej vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je Vrhovno sodišče v zvezi z izpostavljenim vprašanje že zavzelo stališče, odločitev prvostopenjskega sodišča pa ne odstopa od ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na to, da revidentka ni izkazala zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.