Jedro

Glede na okoliščine: 1) da sporna cesta ni kategorizirana kot javna cesta in 2) da je ni zgradila toženka (občina), ampak prejšnji lastnik tožničinih nepremičnin za potrebe gradnje trgovskega centra C., katerega investitor in izvajalec je bil, ni izpolnjena predpostavke obogatitve na strani toženke. Ni bila namreč toženka tista, ki bi tožnico onemogočila za vsakršno možnost uporabe in razpolaganja z njenimi nepremičninami.

V delu, na katerem so tožničine obremenjene s služnostno pravico hoje in vožnje oziroma izgradnje dovozne ceste, pa tudi ni izpolnjena predpostavka odsotnosti pravnega temelja (privolitve v prikrajšanje). Pravice do nadomestila nima, kdor je v svoje prikrajšanje privolil.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.023,89 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 11,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožnici naložilo, da mora toženki povrniti stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se v zavrnilnem delu, vsebovanem v II. točki izreka, in glede stroškov (III. točka izreka) pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3.Toženka v odgovoru pritožbenim razlogom nasprotuje in predlaga zavrnitev pritožbe, s stroškovno posledico.

4.Pritožba ni utemeljena.

Kratek oris spora

5.Tožnica je lastnica nepremičnin parc. 564/5 (3 m2), 496/4 (352 m2), 563/3 (157 m2), 562/19 (118 m2), 564/6 (145 m2) in 563/7 (508 m2), vse k. o. ...1 Pridobila jih je z nakupom v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom A. A. opr. št. St 001/2013. S pomočjo izvedenca geodetske stroke B. B. je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da na delu teh nepremičnin, in sicer parc. št. 496/4 (80 m2), 563/3 (116 m2), 562/19 (6 m2), 564/6 (121 m2) in 563/7 (459 m2), vse k. o. ..., poteka cesta.2 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila cesta zgrajena leta 2008, z namenom dostopa in dovoza do supermarketa C., kar je bil pogoj za odobritev te investicije. Zgradil jo je takratni lastnik nepremičnin A. A., ki je bil tudi investitor in izvajalec gradnje supermarketa C. Investitor je nato na C. prenesel lastništvo na nepremičnini, kjer stoji objekt in na pripadajočem zemljišču, na dovoznih poteh pa je bila C.-u zagotovljena služnost. Toženka pri gradnji spornega cestišča ni sodelovala in ga ne vzdržuje, priključuje pa se neposredno na regionalno cesto. Ker pa je toženka z Odlokom, ki je začel veljati 21. 8. 2021 del sporne ceste kategorizirala kot javno pot JP1 691418, ki v obsegu 6 m2 posega v tožničino nepremičnino parc. št. 562/19 k. o. ..., toženka pa tožnice pred izvedbo kategorizacije poti ni razlastila oziroma z njo ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišča, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v tem delu prišlo do dejanske razlastitve tožnice in ji je v tem delu priznalo uporabnino v višini 0,35 EUR mesečno (za 6 m2). Ta odločitev sodišča prve stopnje ni pritožbeno izpodbijana. Preostalih površin, ki potekajo po tožničinih nepremičninah parc. št. 496/4, 563/3, 563/7 in 564/6, vse k. o. ..., pa po oceni sodišča prve stopnje ni mogoče obravnavati kot javno cesto, niti niso tako kategorizirane, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

O zatrjevanih procesnih kršitvah

6.Dokazni sklep je sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano (tretji odstavek 329. člena ZPP). Neutemeljene so zato pritožbene navedbe tožnice, da je sodišče prve stopnje na naroku 24. 5. 2022 sprejelo dokazni sklep za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke (poleg izvedenca gradbene stroke), nato pa brez razveljavitve predhodnega dokaznega sklepa zaključilo obravnavanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 24. 5. 2022 sicer pozvalo pravdni stranki za založitev predujma za oba izvedenca, vendar pozneje izvedenca cestnoprometne stroke ni postavilo in je na naroku 19. 4. 2024 ta dokazni predlog obrazloženo zavrnilo kot nepotreben. Ker sodišče ni vezano na sklep procesnega vodstva, lahko takšen sklep pozneje spremeni, torej tudi zavrne dokazni predlog za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi obrazložilo s konkretnimi razlogi, ki jih pritožba ne omaje. Izpodbijana sodba zaradi zavrnitve omenjenega dokaznega predloga ni obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno graja pritožba. Neizvedba dokaza sicer lahko pomeni bodisi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja bodisi kršitev pravice do izjave, to je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar zaradi zavrnitve dokaza za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke do tega ni prišlo. Enako velja za pritožbeno uveljavljeno grajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih vprašanj izvedencu gradbene stroke in do vsebine potrdila o namenski rabi zemljišča.

7.Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da so zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke ostala neodgovorjena osnovno vprašanje statusa spornih nepremičnin in potrebe po kategorizaciji. Prvo vprašanje (status spornih nepremičnin) je pravno vprašanje in tožnica v pritožbi z ničemer ni omajala zaključka sodišča prve stopnje, da sporne nepremičnine (z izjemo dela parc. št. 562/19 k. o. ..., glede katerega je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, kar pa ni predmet pritožbe) niso kategorizirane kot javne ceste. Tudi vprašanje potrebe po kategorizaciji zemljišč kot javnih cest je pravno vprašanje, ki ni v pristojnosti izvedenca, kot je tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje. Izvedenec geodetske stroke Iztok Ilc je v svojem mnenju zgolj opredelil površine spornih nepremičnin, ki so v naravi cesta. Vprašanje statusta teh cest pa je pravno vprašanje, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da izvedenec gradbene stroke ni upošteval mnenja izvedenca geodetske stroke.

8.Vprašanja, ali sporne nepremičnine izpolnjujejo pogoje za kategorizacijo javnih cest ter po katerih merilih Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest te pogoje izpolnjujejo in po katerih ne, v tem postopku niso pravno relevantna vprašanja. Ta vprašanja so namreč pravno pomembna v postopku kategorizacije javnih cest ter v postopku razlastitve.3 Slednjega, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, lahko sproži tudi tožnica, skladno s četrtim odstavkom 209. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3).4 Zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na to, da izvedenec gradbene stroke C. C. na njena vprašanja s tem v zvezi ni odgovoril in da se sodišče o tem ni opredelilo v razlogih izpodbijane sodbe. Dolžnost sodišča namreč je, da se opredeli (le) do pravno relevantnih dejstev, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

9.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neopredelitvi do vsebine potrdila o namenski rabi zemljišča. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca geodetske stroke namreč izhaja, da je del tožničinih nepremičnin v naravi cesta, kar ni sporno; iz potrdila o namenski rabi zemljišča pa ne izhaja, da bi bile te ceste tudi javno dobro.

Predpostavke povračilnega zahtevka

10.Ker za odločitev v tem civilnem pravdnem postopku ni relevantno, ali sporna cesta izpolnjuje merila za kategorizacijo javnih cest, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb glede izpolnjenih meril za kategorizacijo javne ceste po Uredbi o merilih za kategorizacijo javnih cest. V tem postopku se odloča o uporabnini, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na 198. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Pojem "uporaba stvari" iz 198. člena OZ pomeni vsakršno izkoriščanje tuje pravice (obligacijske, stvarne, intelektualne) in tako uporabo stvari po drugi osebi, ki omejuje ali izključuje uporabo upravičenca.5 Določbo 198. člena OZ je treba skladno s sodno prakso razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene obogatitve, ki je urejeno v 190. členu OZ. Ta v prvem odstavku določa: Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Sodna praksa in teorija zastopata stališče, da ima to pravilo naravo splošnega pravila, ki odraža koncept enotnega obogatitvenega zahtevka. Vsi položaji neupravičene obogatitve, tudi verzijski položaj iz 198. člena OZ, izhajajo iz tega pravila in temeljijo na istih predpostavkah. Te predpostavke so: (1) obogatitev, (2) prikrajšanje, (3) vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo ter (4) odsotnost veljavnega pravnega temelja.6 Slednje pomeni tudi odsotnost privolitve v prikrajšanje.7

11.Za odločitev v predmetni zadevi je bistveno dvoje: 1) sporne nepremičnine, ki so predmet pritožbenega odločanja, niso kategorizirane kot javne ceste in torej ne gre za nepremičnine, preko katerih bi potekala cesta, ki bi bila kategorizirana kot javna cesta, in 2) sporne ceste ni zgradila toženka, česar tožnica v pritožbi ne izpodbija, ampak prejšnji lastnik tožničinih nepremičnin, za potrebe gradnje trgovskega centra C. Iz navedenega izhaja, da ni bila toženka tista, ki bi tožnico onemogočila za vsakršno možnost uporabe in razpolaganja z njenimi nepremičninami (za razliko od okoliščin primera npr. v sklepu VSRS II Ips 213/2013 z dne 18. 9. 2014, sodbi in sklepu VSL II Cp 962/2023 z dne 30. 8. 2023, sodbi VSM I Cp 89/2023 z dne 20. 6. 2023, sodbi in sklepu VSL I Cpg 794/2014 z dne 23. 4. 2015, sodbi in sklepu VSC Cpg 109/2020 z dne 16. 12. 2020, sodbi VSL II Cp 1368/2017 z dne 27. 9. 2017, sodbi VSL II Cp 2705/2014 z dne 11. 3. 2015 in drugih). Toženka sporne ceste ni zgradila in je tudi ni neustavno kategorizirala kot javno dobro, s čimer bi vsem omogočila njeno uporabo. Z vsemi potrebnimi soglasji jo je namreč zgradil prejšnji lastnik tožničinih nepremičnin A. A. leta 2008, z namenom, da se zagotovi dostop do supermarketa C., ki ga je sam gradil kot investitor in izvajalec. V ta namen se sporna cesta tudi uporablja.

12.Tožnica se v pritožbi tudi sama sklicuje, da sporno cesto uporabljajo obiskovalci nakupovalnega centra C., kar pa prestavlja izvrševanje služnostne pravice, s katero so posamezne tožničine nepremičnine tudi obremenjene. Enako velja za lastnike, uporabnike in obiskovalce drugih nepremičnin, ki imajo na tožničinih nepremičninah kot služečih nepremičninah služnostno pravico poti. V kolikor jo morebiti uporabljajo tudi lastniki, uporabniki ali obiskovalci drugih nepremičnin pa to ni stvar toženke. To izhaja tudi iz mnenja izvedenca C. C., da je dostop do bližnjih kmetijskih oziroma stavbnih zemljišč po drugi poti, ki je javna pot (preko B.). Pojasnil je tudi, da četudi ni možno izključiti, da je posamezen prehod kljub obstoju druge (javne) poti, izkoriščen za dostop do bližnjih kmetijskih oziroma stavbnih zemljišč, je to odločitev posameznika in je lahko posledica krajše poti. Tožnica tudi ni prerekala ugotovitve izvedenca, ob upoštevanju ortofoto posnetkov, da se je asfaltirani dovoz zgradil za dostop in oskrbo supermarketa C. in da se je v preteklosti, pred izgradnjo tega supermarketa, ves promet odvijal drugje, po B. cesti, ne pa preko obravnavanih parcel. Sodišče prve stopnje se je na ogledu prepričalo, da je kar 17 od 18 opaženih vozil sporno cesto uporabilo za dostop do trgovine C. iz regionalne D. ceste oziroma za izvoz na njo.

13.Glede na takšno dejansko uporabo in namen spornih nepremičnin, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana predpostavka obogatitve na strani toženke. Pritožba pa tudi nima prav, da okoliščina, da na podlagi služnostne pravice to cesto lahko uporabljajo obiskovalci trgovskega centra C., ne izključuje zahtevka tožnice. Služnost in javno dobro se namreč izključujeta.8 Pri odločanju o povračilnem zahtevku tožnice to vpliva na presojo predpostavke odsotnosti pravnega temelja, saj je lastnik obremenjenih nepremičnin privolil v prikrajšanje, kar velja tudi za nadaljnjega pridobitelja nepremičnin.9 Pritožbeno ni prerekano, da je prejšnji lastnik tožničinih nepremičnin A. A. za izgradnjo sporne ceste, ki poteka po nepremičninah parc. št. 563/7, 564/6, 563/3 in 496/4, vse k. o. ..., pridobival dovoljenja in soglasja ter postavil ustrezno prometno signalizacijo. A. A. je namreč po ugotovitvi sodišča prve stopnje gradil supermarket C. po sistemu funkcionalnega ključa, tj. vključno s pridobitvijo gradbenega in uporabnega dovoljenja, nato pa na C. prenesel lastništvo na nepremičnini, kjer stoji objekt in na pripadajočem zemljišču, na dovoznih poteh pa je bila C-u zagotovljena služnost. Iz slednjega izhaja, da pri nepremičninah, ki so obremenjene s služnostno pravico hoje in vožnje oziroma izgradnje dovozne ceste, ni izpolnjena niti predpostavka odsotnosti pravnega temelja (privolitve v prikrajšanje). Sodna praksa je enotna, da pravice do nadomestila nima, kdor je v svoje prikrajšanje privolil.10 To velja tudi za tožnico, kolikor je v stečajnem postopku leta 2019 kupila s služnostjo obremenjene nepremičnine.

Dodatno glede kategorizacije cest

14.V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da lahko lastnik nepremičnine uveljavlja nadomestilo koristi po pravilih OZ o neupravičeni pridobitvi v primeru neustavne kategorizacije sporne javne poti, na podlagi katere postane pot javno dobro.11 V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer (z izjemo dela parc. št. 562/19, k. o. ..., kar ni pritožbeno izpodbijano). Pač pa je tožnica zatrjevala, da bi morala toženka njene nepremičnine parc. št. 496/4, 563/3, 563/7 in 564/6, vse k. o. ..., kategorizirati kot javne ceste.

15.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za zasebno cesto za dostop do supermarketa C. in gre za priključek na regionalno cesto, pri čemer je po obsežnem dokaznem postopku tudi ugotovilo, da se je sporna cesta na tožničinih nepremičninah priključila na državno cesto izključno zaradi zasebnega interesa in na zahtevo investitorja A. A., ki je v ta namen pridobival dovoljenja in soglasja za gradnjo priključka ter postavil ustrezno prometno signalizacijo, toženka pa pri tem ni sodelovala. Glede na navedeno, se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da že od nekdaj velja, da morajo biti priključki do objektov in zemljišč, kot tudi do dovozne ceste praviloma navezani na občinsko cesto in z njo na glavno ali regionalno. V konkretnem primeru je namreč A. A., investitor objekta C. in prejšnji lastnik tožničinih nepremičnin, sporno cesto zgradil z ustreznimi dovoljenji in soglasji, česar tožnica ni prerekala. Drugi odstavek 70. člena Zakona o cestah (ZCes-1), veljavnega v času vložitve tožbe, ne izključuje individualnih priključkov na državno cesto, saj to določa zgolj praviloma. To izhaja tudi iz četrtega odstavka istega člena, ki določa, da stroške gradnje ali rekonstrukcije priključka na državno cesto, vključno s postavitvijo potrebne prometne signalizacije, krije investitor priključka, v primeru priključevanja občinske ceste pa občina. Dejstvo, da je sporno območje označeno s prometno signalizacijo še ne pomeni, da gre za (občinsko) javno cesto, kot se neutemeljeno sklicuje tožnica v pritožbi, saj morajo biti tudi nekategorizirane ceste označene s prometno signalizacijo (prvi odstavek 20. člena ZCes-1).

16.Pritožbene navedbe o tem, da bližnji stanovalci skladno s prometno signalizacijo in prepovedmi nimajo drugega dostopa na regionalno D. cesto ter sklicevanja na potek javne poti JP1 691418 na B. cesti, namenjene vsemu prometu, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tem sodnem postopku. Za javno cesto, ki jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi, se cesta razglasi šele s kategorizacijo. Sodna praksa se je že izrekla, da ima akt o kategorizaciji konstitutivni učinek in je kategorizacija površine za javno cesto tisti konstitutivni element, ki določeno zemeljsko površino opredeli kot javno cesto. Enako je tudi stališče pravne teorije, na katero se je sklicevalo že sodišče prve stopnje. To izhaja tudi iz opredelitve javne ceste po 24. točki 2. člena ZCes-1, da je javna cesta tista cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Merila za kategorizacijo javne ceste se uporabljajo v postopku kategorizacije javne ceste, ki se sprejme s splošnim pravnim aktom. Kategorizacija javne ceste je sicer lahko podlaga za razlastitev, vendar se v razlastitvenem postopku poleg tega preverjajo še drugi pogoji za razlastitev, da ne pride do nepotrebnih posegov v lastninsko pravico, vključno z ugotovitvijo (ne)obstoja druge ustrezne nepremičnine, ki po stališču vrhovnega sodišča ne more biti odvisna od stanja že zgrajene ceste oziroma od dejstva, da na drugih nepremičninah ni ceste v enakem stanju (torej bi se lahko upoštevale tudi nepremičnine, na katerih je sedaj kategorizirana javna pot za kolesarje). Tudi dejstvo, da posamezne sosednje nepremičnine morebiti nimajo drugega dostopa po javni poti, še ni razlog, da bi bile sporne nepremičnine že javna cesta. Dostop je namreč lahko zagotovljen tudi po nejavnih cestah in na drugih podlagah (npr. služnostna pravica, nujna pot), kar končno potrjujejo tudi služnostne pravice, s katerimi so obremenjene tožničine nepremičnine.

17.Tožnica se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na Pravilnik o cestnih priključkih na javne ceste, saj se ta uporablja pri umeščanju oziroma načrtovanju in projektiranju prometne ureditve ter dimenzioniranju tehničnih elementov za novo predvidene priključke in rekonstrukcijo obstoječih priključkov na javne ceste v fazi prostorskega načrtovanja in projektiranja javnih cest (peti odstavek 1. člena). V konkretnem primeru pa ni šlo za prostorsko načrtovanje in projektiranje javnih cest. Nadalje se tožnica v pritožbi samo pavšalno sklicuje, da je območje priključka na javno cesto že samo po sebi del javne ceste. Pri tem ne navede, katero območje njenih nepremičnin naj bi to bilo. Po oceni pritožbenega sodišča so priključki sestavni del javne ceste samo do meje cestnega sveta javne ceste (prim. peti odstavek 70. člena ZCes-1 in tretji odstavek 99. člena ZCes-1), tožnica pa ni zatrjevala, da bi bile sporne nepremičnine del cestnega sveta občinske javne ceste in v kolikšnem obsegu.

18.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opozorilo, da v kolikor bi bile sporne nepremičnine dejansko javne ceste, bi bil prenos lastništva po 374. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) neučinkovit oziroma ničen in iz njega ne bi nastale pravne posledice. Po drugem odstavku 3. člena Zakona o cestah (ZCes-1) so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa. S tem, ko je tožnica v stečajnem postopku kupila sporne nepremičnine, se je torej morala zavedati, da ne gre za javne ceste (sicer jih sploh ne bi mogla pridobiti).

Sklepno

19.Glede na navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20.Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določilom prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 1.375 točk, povečano za materialne stroške (20 in 3,75 točk), skupaj 1.398,75 točk, kar z 22 % DDV ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 1.023,89 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka mora tožnica povrniti toženki v paricijskem roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------