Jedro

Prisilna izterjava davčnih obveznosti ne pomeni težko popravljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), s katero je ta predlagala, da se do izdaje sodne odločbe odloži izvršitev upravnega akta - prvostopne odločbe Davčnega urada M.S. z dne 1.9.1999, s katero ji je bilo naloženo plačilo premalo plačanega davka od prometa proizvodov.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazala nastanka težko popravljive škode, kot enega od pogojev za izdajo začasne odredbe na omenjeni pravni podlagi. Zato naj bi odpadla tudi potreba, da bi sodišče ob prevladujoči javni koristi, presojalo v zahtevi navedene okoliščine, ki naj bi bile od javnega interesa močnejše. Trditev tožeče stranke, da bi bilo ob njeni mesečni realizaciji 25,000.000,00 SIT, s prisilnim poplačilom zneska 54,896.939,90 SIT povzročena dalj časa trajajoča blokada njenega transakcijskega računa, ni z ničemer izkazana. Tudi sicer je med višino neplačanega zneska davka od prometa proizvodov, kot se navaja v tožbi (16,222.319,00 SIT) ter zatrjevanim zneskom (54,896.939,90 SIT) nasprotje, ki ga tožeča stranka v svoji vlogi ni pojasnila.

Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, navaja, da zaradi izvršitve davčne odločbe ne bi mogla pravilno oziroma pravočasno opravljati svoje dejavnosti, ki temelji na dveh koncesijskih pogodbah, sklenjenih z državo (gospodarska javna služba ravnanja z gumami in z izrabljenimi vozili). Če bi koncendent zaradi nepravilnega oziroma nepravočasnega izpolnjevanja pogodbe od pogodbe odstopil, bi nastale škodljive posledice tako za zaposlene, za območje kjer tožnica posluje (ekonomsko slabše razvita regija), za naravno okolje kot za koncendenta (državo), ki bi izgubil prihodke iz naslova koncesnin. Zato meni, da je v zahtevi za izdajo začasne odredbe zadostno utemeljila verjetnost nastanka težko popravljive škode. Navaja, da je pavšalna ugotovitev sodišča prve stopnje o neizkazanosti omenjenega zakonskega pogoja v nasprotju z navedbami in dokazi, ki jih je predložila zahtevi za izdajo začasne odredbe. Navaja tudi, da se znesek 54,896.939,90 SIT navaja v odločbi Davčnega urada M.S. z dne 21.9.2004, izdani na podlagi 30. člena ZUS. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevana začasna odredba izda.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoji, pod katerimi je mogoče v upravnem sporu zahtevati z začasno odredbo odložitev izvršitve izpodbijanega akta po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS so določeni v 2. odstavku 30. člena ZUS in so naslednji: z izvršbo izpodbijanega akta bi se tožeči stranki prizadejala težko popravljiva škoda, odločitev ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Prvi pogoj je torej (poleg procesne predpostavke, da mora tožeča stranka zahtevati odložitev izvršitve pri pristojnem organu, kar pa je izkazano), da tožeča stranka verjetno izkaže nastanek težko popravljive škode. Glede na razloge, s katerimi je tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe utemeljevala verjetnost nastanka takšne škode, tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala za verjetno, da ji bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Tudi po presoji pritožbenega sodišča za izkazanost navedenega pogoja ne zadošča (ob mesečni realizaciji 25,000.000,00 SIT in višini davčnega dolga 16,222.319,00 SIT kot izhaja iz izpodbijanega upravnega akta oziroma tožbe) zgolj zatrjevana blokada tožničinega transakcijskega računa ter z njo posledično povezana tudi zgolj zatrjevana nezmožnost pravočasnega ali pravilnega izpolnjevanja koncesijskih obveznosti po sklenjenih koncesijskih pogodbah. Pa tudi sicer prisilna izterjava davčnih obveznosti po ustaljeni upravno sodni praksi ne pomeni težko popravljive škode. Ker že prvi pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe ni izpolnjen, ni potrebna še presoja o izpolnjenosti ostalih pogojev. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo.

Ob upoštevanju navedenega tudi pritožbeni ugovori, s katerimi tožeča stranka po vsebini izpodbija dokazno presojo sodišča prve stopnje (ta pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilna) ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 68., 69. in 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.