Jedro

Če je podan kateri od razlogov iz 1. odstavka 27. člena ZAzil, lahko azilni organ prosilcu za azil začasno omeji gibanje. Eden izmed razlogov za začasno omejitev gibanja je tudi sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka zaradi lažne predstavitve razlogov za vložitev prošnje za azil, ki je podan tudi v tem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 19.9.2006, in sicer po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika dne 29.9.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 36. členom ZAzil tožniku omejila gibanje na prostore zaprtega oddelka Azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 19.9.2006 do 19.12.2006. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Čeprav tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, na podlagi katere alinee 36. člena ZAzil šteje, da tožnik zavaja in zlorablja azilni postopek, to ni takšna kršitev, zaradi katere bi bilo treba izpodbijani sklep tožene stranke odpraviti. Tudi na zaslišanju pred prvostopnim sodiščem je tožnik navedel, da je v Slovenijo prišel ilegalno 17.9.2006, da je imel namen oditi v Italijo in tam zaprositi za azil, ko pa ga je 18.9.2006 prijela policijska patrulja, ko ga je prijatelj peljal v smeri proti Italiji, je zaprosil za azil. Takšne okoliščine pa kažejo na sum zavajanja in zlorabe postopka (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil), in sicer zaradi lažne predstavitve razlogov, na katere se prosilec sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil). Prvostopno sodišče pa je tožbene ugovore zavrnilo kot pavšalne in neutemeljene. Prvostopno sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - UPB1, Uradni list RS, št. 20/04).

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka in posledično napačne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Navaja, da je sprva nameraval zaprositi za azil v Italiji, vendar je zaradi dogodkov, ki jih je povedal na zaslišanju, za azil zaprosil v Sloveniji. Ta prošnja bi morala biti predana Italiji skupaj s prosilcem, saj je Italija pristojna država za odločanje o njegovi prošnji. S svojim ravnanjem ni povzročil suma zlorabe postopka. Zato je omejitev gibanja nezakonita. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in odpravi ukrep omejitve gibanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je v tem primeru podan razlog za omejite gibanja iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi s 2. alineo 36. člena ZAzil. Za omejitev gibanja po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil zadošča že sum zavajanja oziroma zlorabe postopka, pri čemer se med drugim domneva, da je ta sum podan, če je prosilec lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil). Ta sum pa je v tem primeru utemeljen, saj je tožnik na zaslišanju ob prijetju, v prošnji za azil in v zaslišanju pred prvostopnim sodiščem izjavil, da je ob zapustitvi izvorne države imel namen zaprositi za azil v Italiji, ki je varna država, da pa si je premislil, ko je ugotovil, da so v Sloveniji okoliščine, da lahko zaprosi za azil tudi v Sloveniji. Ker torej ob prihodu v Slovenijo pa lastnih izjavah ni imel namena tu zaprositi za azil, pač pa je za azil zaprosil po tem, ko ga je na poti proti Italiji prijela policijska patrulja, tudi pritožbeno sodišče ne verjame njegovim navedbam, da je v Sloveniji zaprosil za azil zato, ker je spoznal, da so tudi tu podane okoliščine za azil. Da ta navedba ni verodostojna, izhaja tudi iz pritožbene zahteve, da se njegova vloga skupaj z njim odstopi v pristojno reševanje v Italijo. Torej tožnik še vedno želi priti v Italijo in mu ni do tega, da bi se o njegovem azilu odločalo v Sloveniji.

Tožnik v pritožbi sicer ne navaja, na podlagi katerega predpisa naj bi se njega in njegovo vlogo odstopilo v pristojno reševanje v Italijo. Taka pravna podlaga ni podana niti v ZAzil, niti v Uredbi Sveta (ES), št. 343/2003 z dne 18.2.2003, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Uredba). V Uredbi so določena pravila, po katerih se v primeru, da je prosilec vložil prošnje za azil v dveh ali več državah članicah EU, države dogovorijo o tem, katera bo o prošnji odločala. Eno od pravil je tudi, da o prošnji za azil odloča država, v kateri je prosilec najprej zaprosil za azil. V odgovorno državo se odstopijo vse vloge in se ji izroči tudi sam prosilec. Tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi že kdaj v Italiji zaprosil za azil, niti to ne izhaja iz upravnega ali sodnega spisa. Uredba pa ne določa, da bi si prosilec za azil lahko sam izbiral državo članico EU, ki naj o njegovi prošnji, ki jo je dal v drugi državi, odloča. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.