Jedro

Procesni zakon glede ponovitvene nevarnosti ne predpisuje nobenih posebnih ali drugačnih okoliščin za presojo take nevarnosti v skrajšanem postopku od tistih, ki so določene v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za redni postopek.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Na podlagi določbe tretjega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Celju, en mesec po zadnjem preizkušanju pripora, ugotovila, da so še vedno podani razlogi za pripor zoper obdolženega A. A. Obdolženi se nahaja v priporu od 19. 7. 2022 od 12.59 ure dalje iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena ZKP. Zoper obdolženca je bil vložen obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 25. 7. 2022, številka Kt/12229/2022, zaradi kaznivih dejanj nasilja v družini po tretjem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 in neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po prvem odstavku 137. člena KZ-1. Ob vložitvi obtožnega predloga je prvo sodišče s sklepom z dne 28. 7. 2022, opr. št. II Kr 45842/2022, nazadnje preizkusilo priporne razloge zoper obdolženca. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 8. 8. 2022, opr. št. I Kp 45842/2022, zavrnilo obdolženčevo pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora, s čimer je postal pravnomočen. Prva glavna obravnava v tej kazenski zadevi je bila razpisana za dne 30. 8. 2022. 2. Zoper sklep o podaljšanju pripora so se pravočasno pritožili obdolženec in njegovi zagovorniki. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora (na naslovu G. ali R.), ali pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Obdolženec je pritožbi priložil izjave B. B. z dne 29. 7. 2022, C. C. z dne 28. 7. 2022, D. D. z dne 28. 7. 2022, E. E. z dne 11. 1. 2022, 19. 1. 2022, 20. 1. 2022, 6. 2. 2022 in 11. 2. 2022 ter dopis Inšpektorata RS za delo, Socialne inšpekcije z dne 23. 6. 2022. 3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v predmetnih pritožbah uveljavljani in zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem ugotovitvenem sklepu pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo pripor zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Utemeljenost suma kot temeljnega pogoja za pripor zoper obdolženca izkazuje formalno in materialno preizkušen obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 25. 7. 2022, številka Kt/12229/2022, ter pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zoper obdolženca Okrajnega sodišča v Celju z dne 28. 7. 2022, opr. št. II Kr 45842/2022, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 8. 8. 2022, opr. št. I Kp 45842/2022. V času od zadnje pravnomočne presoje, da so vsi razlogi za pripor zoper obdolženca še podani, pa do izdaje izpodbijanega ugotovitvenega sklepa 25. 8. 2022, se v predmetni kazenski zadevi ni pojavil noben nov dokaz ali dejstvo, ki bi zahtevani dokazni standard omajal, kaj šele ovrgel. Sodišče prve stopnje pa je razloge o obstoju utemeljenega suma pod točkami 9 do 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa podkrepilo z analizo izjav oškodovank ter ostalimi relevantnimi dokazi, seveda zgolj v obsegu, ki je dopusten v predmetni fazi kazenskega postopka. Zato sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožnikoma, da naj bi prvo sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker naj ne bi v zadostni meri obrazložilo zahtevanega dokaznega standarda oziroma, ker naj bi bila obrazložitev v tem delu pomanjkljiva. Kot je sodišče druge stopnje poudarilo že v obrazložitvi sklepa z dne 8. 8. 2022, opr. št. I Kp 45842/2022, dokaze in podatke, zbrane tekom dosedanjega postopka, v trenutni fazi postopka ni dopustno ocenjevati po načelu proste presoje dokazov. Takšno sprejemanje dokazne ocene je lahko prepuščeno le sodišču prve stopnje v fazi kazenskega postopka na glavni obravnavi, ki se je z branjem obtožbe in zagovorom obdolženca že začela 30. 8. 2022 in se bo nadaljevala 9. 9., 23. 9. in 28. 9. 2022. Le na glavni obravnavi bo zato mogoče presojati obsežne pritožbene navedbe, s katerimi obdolženi v aktualni pritožbi izpodbija obstoj utemeljenega suma.

6. Prav tako se je sodišče druge stopnje v sklepu z dne 8. 8. 2022, opr. št. I Kp 45842/2022, pod točko 9 obrazložitve opredelilo do navedb pritožnikov, da utemeljeni sum ni izkazan, ker naj opis dejanj, ki se očitajo obdolžencu, ne bi vseboval vseh zakonskih znakov kaznivih dejanj, in jih zavrnilo. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na citirani sklep.

7. Po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP se sme v sumarnem postopku pripor odrediti, če gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let ali za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let. Tako za kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 kot za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, je zagrožena kazen do treh let zapora in zato za samo zakonitost izpodbijanega sklepa ni relevantno, da je kaznivo dejanje neupravičenega prisluškovanja iz zvočnega snemanja po prvem odstavku 137. člena KZ-1 pregonljivo na predlog, kar pritožbeno izpostavljajo zagovorniki.

8. Pritožniki nimajo prav, ko uveljavljajo in zatrjujejo, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka v smislu določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj se sodišče prve stopnje v zadostni meri ne bi opredelilo do objektivnega in subjektivnega aspekta obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti namreč ni potrebno, da bi bile kumulativno podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje s katerim grozi. Sodišče prve stopnje je v napadanem sklepu pod točkami 14 do 16 obrazložitve pravilno ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot tudi vrsto subjektivnih okoliščin, ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora nespremenjene in ki brez dvoma kažejo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora ponavljal kazniva dejanja, kakršnih je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi. Pritožniki po prepričanju sodišča druge stopnje v tem delu neuspešno problematizirajo argumentacijo prvega sodišča, ki se sklicuje tudi na obdolženčevo 58-kratno kršitev ukrepa prepovedi približanja F. F. ter 13-kratno E. E. Argument obrambe, da naj obdolženi ne bi kršil te prepovedi približanja, ker so mu bile neupravičeno izrečene, za sodišče druge stopnje ni sprejemljiv. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti ne more izpodbiti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da obdolženec še ni bil kaznovan zaradi storitve kaznivega dejanja. Ta okoliščina namreč ni nova, saj je znana že od odreditve pripora dalje.

9. Procesni zakon glede ponovitvene nevarnosti ne predpisuje nobenih posebnih ali drugačnih okoliščin za presojo take nevarnosti v skrajšanem postopku od tistih, ki so določene v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za redni postopek. Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor v tem postopku odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep resnično nujen in zlasti ob pozornem tehtanju konkretne teže kaznivih dejanj, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, zlasti ocene sorazmernosti v poseg obdolženčeve pravice do prostosti. V pritožbeno izpodbijanem sklepu so take tehtne okoliščine za nadaljnje priprtje obdolženca ugotovljene (daljše časovno obdobje izvrševanja kaznivih dejanj, številne kršitve ukrepa prepovedi približanja, kontinuiteta in vztrajnost pri izvršitvah, predrzen način izvrševanja dejanj, odprti kazenski postopki pri več sodiščih, v dveh primerih tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja). Intenziteta izvrševanja kaznivih dejanj, ki kaže na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti s kaznivimi dejanji z elementi nasilja nadaljeval in obdolženčeve osebne lastnosti, kažejo na njegovo nagnjenost k izvajanju groženj in nasilja. Višje sodišče zato ocenjuje, da ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru opravičujejo pripor tudi kot izjemen ukrep v skrajšanem postopku.

10. Sicer pa je prvo sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pod točkami 17 do 20 ugotovilo in sprejemljivo obrazložilo neogibnost pripora za varnost ljudi, ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (obdolženčevo prostost) ne bo hujši kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje. Iz obrazložitve sklepa določno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom. Pri tem je v zvezi z zavzemanjem obrambe za nadomestitev pripora z milejšim omejitvenim ukrepom prvo sodišče pravilno izpostavilo, da že zgolj glede na številne kršitve izrečenih ukrepov prepovedi približanja ni realno pričakovati, da bi obdolženi spoštoval milejši ukrep hišnega pripora.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbi obdolženca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.