Jedro

Stanovanjski zakon v določbah o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš (117.člen in naslednji) ureja prodajo stanovanj in določa dolžnost prodaje le, ko gre za osebo, ki je imela stanovanjsko pravico na dan uveljavitve tega zakona.

Izrek

1. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba proti zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke na sklenitev prodajne pogodbe, se zavrne kot neutemeljena.

2. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku na izpraznitev stanovanja, se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje za ceno 210.000.00 SIT, ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku, s katerim je Občina P. zahtevala od K.K., da izprazni to stanovanje in ji ga izroči. Ugotovilo je, da tožnik ob uveljavitvi stanovanjskega zakona ni bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Tega stanovanja vsaj šest mesecev pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona ni uporabljal in je zato stanovanjsko pravico izgubil. Ugotovilo je še, da tožnik z ženo in otrokoma živi v stanovanju na B., sporno stanovanje pa je v marcu ali aprilu leta 1991 oddal v podnajem.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje. Zavrnilo je tožnikove dokazne predloge, ker je štelo, da tožnik ne more uspešno ovreči lastne izpovedbe s sklicevanjem na priče. Proti tej sodbi vlaga tožnik in nasprotni toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da niso bila spoštovana pravila postopka, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog na zaslišanje prič. Podrobno navaja, katera dejstva bi priče potrdile in prilaga njihove izjave. Meni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Ni ugotovljeno, ali je tožnik oddal stanovanje v podnajem v celoti ali pa le deloma. Ni dokazano, da stanovanja šest mesecev ni uporabljal in da mu je zato prenehala stanovanjska pravica. Navaja razloge, ki kažejo, da ni verjetno, da bi stanovanje prepustil drugi osebi.

Revizija je bila vročena Javnemu pravobranilstvu, ki nanjo ni odgovorilo, in Javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija zoper odločitev o sklenitvi prodajne pogodbe (sodba druge stopnje v zvezi z izrekom pod 1. sodbe prve stopnje) ni utemeljena, revizija zoper odločitev o izpraznitvi stanovanja (sodba druge stopnje v zvezi z izrekom pod 2. sodbe prve stopnje) pa ni dovoljena. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni. Sodišče prve stopnje je izvedlo tiste dokaze, za katere je štelo, da so potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Dokaze je ocenilo, svoje ugotovitve o ugotovljenem dejanskem stanju pa je ustrezno obrazložilo. V zvezi s pritožbenimi dokaznimi predlogi je sodišče druge stopnje pojasnilo, zakaj šteje te predloge za neutemeljene. Na ta način je bil dokazni postopek izpeljan v skladu z določbami zakona o pravdnem postopku in pri tem ni bilo nobene bistvene kršitve postopka. Revizija v tem pogledu ni opredeljena in že zato ne more biti uspešna. Revizijsko sodišče namreč preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, po uradni dolžnosti pazi samo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odst. 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (386. čl. ZPP). Revizijski preizkus obsega torej samo tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih revident opredeli. Vendar iz obrazložitve revizije izhaja, da revident izpodbija dejanske ugotovitve obeh sodb - to v začetku drugega odstavka na tretji strani svoje vloge tudi izrečno navaja. Vendar pa revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni (3. odst. 385. čl. ZPP). Zato dokazna ocena in vse ugotovitve, ki izhajajo iz nje, ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa.

Stanovanjski zakon (Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94) v določbah o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš (117. člen in naslednji) ureja prodajo stanovanj in določa dolžnost prodaje le, ko gre za osebo, ki je imela stanovanjsko pravico na dan uveljavitve tega zakona, oziroma z njeno pisno privolitvijo tudi, ko gre za njenega ožjega družinskega člana. Glede na ugotovitev, da tožnik na dan uveljavitve stanovanjskega zakona, to je dne 19.10.1991, ni bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, sta odločitev o zavrnitvi zahtevka na sklenitev prodajne pogodbe po določbah o privatizaciji in odločitev, s katero je ugodeno nasprotnemu izpraznitvenemu zahtevku, pravilni. Materialnopravno pravilno je tudi stališče, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za imetnika stanovanjske pravice, ker več kot šest mesecev pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona ni uporabljal spornega stanovanja (1. odst. 58. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih) in je svoje stanovanjske potrebe zadovoljeval skupaj z družino v drugem stanovanju.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Revizija zoper drugostopno sodbo, kolikor je z njo potrjen prvostopni izrek o izpraznitvi in izročitvi stanovanja, ni dovoljena. Ta zahtevek je postavil zakoniti zastopnik Občine na glavni obravnavi dne 3.11.1992 (l. št. 10 spisa) in pri tem ni navedel vrednosti spornega predmeta. Gre za premoženjskopravni zahtevek, ki se nanaša na izročitev stvari. Iz zahtevka samega vrednost spornega predmeta ni razvidna. Za tak primer nalaga določba drugega odst. 186. čl. ZPP v zvezi z drugim odst. 382. čl. ZPP, da mora tožeča stranka v tožbi navesti vrednost spornega predmeta in je revizija dovoljena samo, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega znesek, določen z zakonom. Ker v tožbi vrednost spornega predmeta sploh ni označena, ni izpolnjena zahteva po 2. odst. 186. čl. ZPP in s tem ni podana predpostavka za dovoljenost revizije po 2. odst. 382. čl. ZPP. Zato v tem delu revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. čl. ZPP).