Jedro

Navajanje novih dejstev in dokazov je eden od materialnopravnih pogojev za uporabo sankcije iz prvega odstavka 33. člena ZST-1. Nova dejstva in novi dokazi v nadomestitvenem postopku ne smejo uveljavljati povsem nove dejanske podlage za odločanje, ki spreminja identiteto zahtevka, o katerem je bilo odločeno s pravnomočno sodbo. Če novosti spreminjajo identiteto spora (kar v obravnavanem primeru velja za preteklo izgubo mesečnega dohodka, nadaljnjo mesečno izgubo dohodka v času nadomestitvenega postopka, kapitalizirane obresti in regres), tožnik lahko sproži nov postopek. Predmet obravnave v nadomestitvenem postopku se namreč ravna po zahtevku, kakor je bil prvotno postavljen in po ugovorih, kot so bili postavljeni v prejšnjem postopku.

Tema nadomestitvenega postopka po obnovi postopka zaradi napake v podlagi prejšnje sodbe je omejena. Prejšnji postopek se dopolnjuje in spreminja le v tistem delu, na katerega se je nanašal razlog za obnovo postopka. O glavni stvari se razpravlja le toliko, kolikor so prejšnji razpravni podatki izgubili veljavo zaradi restitucijskega razloga. V ostalem ostanejo podatki prejšnje obravnave nedotaknjeni in jih je treba kot take sprejeti v podlago nove odločbe, ker niso več razpravni predmet. Za obravnavani primer to pomeni, da vprašanja deljene vzročnosti, ki ga ponovno odpira tožena stranka, a je bilo o njem že pravnomočno odločeno, obnova postopka pa ni bila dovoljena zaradi te dokazne teme, v nadomestitvenem postopku ni mogoče več odpirati.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sklepa o taksi zaradi zavlačevanja postopka razveljavita.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točkah II., III., IV. in V., ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka I izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O pritožbah zoper sklepa o taksi zaradi zavlačevanja sodnih postopkov

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepoma toženi stranki in pooblaščenki tožeče stranke naložilo v plačilo sodno takso zaradi zavlačevanja sodnega postopka – vsaki po 313,00 EUR, in sicer pooblaščenki tožeče stranke zaradi pripravljalne vloge, vložene dne 22. 8. 2018 (pred za 29. 8. 2018 razpisanim zadnjim narokom glavne obravnave) in toženi stranki zaradi nove vloge, vložene na dan naroka 29. 8. 2018. Ocenilo je, da se je zaradi navedenih vlog postopek zavlekel po krivdi obeh strank, češ da je bilo treba zadnji narok preložiti zaradi pravice strank do izjave. Na podlagi prvega odstavka 33. člena ZST-11 je z ločenima sklepoma obema strankama izreklo kazensko takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov v višini 1/3 takse za postopek na prvi stopnji.

2. Vsaka kaznovana stranka se pritožuje zoper tisti sklep, s katerim ji je bilo naloženo plačilo takse zaradi zavlačevanja postopka. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP2 v zvezi s 15. členom ZST-1 in se zavzemata za razveljavitev. Podrejeno predlagata znižanje plačila sodne takse na višino 1/6 takse za postopek na prvi stopnji. Obe povzemata potek postopka. Menita, da ni bilo zakonskih pogojev za odmero takse zaradi zavlačevanja postopka. Dokazni postopek je bil praktično zaključen eno leto in štiri mesece pred 11. 7. 2018, ko je bila razpisana obravnava in nato na predlog strank preložena na 29. 8. 2018. Tudi od zadnje dopolnitve izvedeniškega mnenja, ki je bilo sodišču poslano 28. 2. 2018, do prvotnega razpisa naroka (11. 7. 2018) je minilo več kot štiri mesece. Pravdni stranki v obravnavanih vlogah nista navajali novih dejstev in dokazov in nista zakrivili prestavitve naroka na november 2018. Sodišče bi jima lahko zagotovilo pravico do izjave na samem naroku, a ni niti preverilo, če potrebujeta rok za odgovor. Po mnenju obeh pritožnic je bila preložitev naroka na 7. 11. 2018 nepotrebna. Izdani sklep je nepravilen oziroma vsaj nesorazmeren glede na vse okoliščine primera in ravnanja udeležencev v postopku.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Taksa zaradi zavlačevanja sodnih postopkov je kaznovalni ukrep za discipliniranje udeležencev postopka, kadar s procesnimi dejanji neupravičeno zavlačujejo postopek. To sankcijo lahko izreče sodišče po uradni dolžnosti stranki ali njenemu zastopniku oziroma pooblaščencu, če je treba zaradi krivde stranke ali njenega zastopnika oziroma pooblaščanca preložiti glavno obravnavo, ali če se je postopek zavlekel zaradi naknadnega navajanja dejstev in dokazov, ki bi se lahko navedli prej.

5. Pritožbama je treba pritrditi, da je odločitev sodišča o izreku takse za zavlačevanje postopka glede na okoliščine primera materialnopravno zmotna. Obe stranki upravičeno opozarjata na dolgotrajnost tega obnovitvenega postopka, v katerem sta obe podali številne pripravljalne vloge. V spisu ni podatkov, da bi ju sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva opozorilo na pravočastnost vlaganja pripravljalnih vlog pred obravnavo ali da bi jima to pravico skladno z 286.a členom ZPP omejilo pod grožnjo prekluzije (razen za podajanje pripomb na izvedeniško mnenje). V obeh izpodbijanih sklepih se sodišče zato nepravilno sklicuje na navedeno procesno določilo, saj ga pri discipliniranju strank ni uporabilo.

6. Zmotna je ocena in presoja sodišča prve stopnje, da sta z vloženima pripravljalnima vlogama stranki zavlekli postopek in da je bilo treba po njuni krivdi preložiti zadnji narok glavne obravnave. Iz vsebine obeh vlog namreč izhaja, da ne vsebujeta nobenih novih dejstev in dokazov, ki jih sodišče ne bi že obravnavalo oziroma izvedlo. Navajanje novih dejstev in dokazov je eden od materialnopravnih pogojev za uporabo sankcije iz prvega odstavka 33. člena ZST-1. Pritrditi je pravdnima strankama, da sta v svojih zadnjih vlogah zgolj povzeli potek postopka, ponovili svoje predloge oziroma ugovore in podali pravno naziranje o predmetu spora.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje obema pritožnicama in ne sodišču tudi pri oceni, da zaradi vloženih vlog prelaganje zadnjega naroka glavne obravnave ni bilo potrebno. Glede na vsebino vlog bi se stranki o njiju lahko izrekli na naroku. Poleg tega tudi njuno ravnanje pri vlaganju vlog kaže na to, da nista imeli namena zavlačevati postopka. Tožeča stranka je pred narokom svojo sporno vlogo sama neposredno vročila toženi stranki, da se je slednja lahko že do naroka oziroma na njem o njej izrekla. Slednja pa je v svoji vlogi ob podanem pravnem naziranju in zavračanju navedb tožeče stranke predložila tudi stroškovnik, kar jasno kaže, da je pričakovala, da bo glavna obravnava na naroku tudi zaključena. Niti vsebina vlog niti ravnanje strank torej ne kažeta na namerno zavlačevanje postopka in v konkretnih okoliščinah primera vloženi pripravljalni vlogi nista terjali preložitve naroka. Najmanj kar je, bi sodišče pred preložitvijo naroka lahko vprašalo pravdni stranki, ali zahtevata poseben rok za izjavo o navedbah nasprotnih strank, pa tega, kot je razvidno iz zapisnika, niti ni poskusilo storiti. Tako je njegova ocena in presoja, da je bilo treba narok preložiti po krivdi pravdnih strank, zmotna. Pogoji za izrek takse za zavlačevanje postopka niso bili podani. Izpodbijana sklepa sta napačna in ju je pritožbeno sodišče razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZST-1).

O pritožbah zoper sodbo

8. Sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe (sklep pod tč. I). Toženi stranki je naložilo v plačilo 8.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 25. 3. 2010 naprej (tč. II izreka) ter plačevanje mesečne rente po 30,00 EUR do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 1. 1. 2010 naprej. Kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače, je v točki IV. izreka zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka.

9. Odločbo izpodbijata obe pravdni stranki: tožeča stranka v zavrnilnem delu, tožena v obsodilnem. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP ter se zavzemata za ustrezno spremembo (tožeča stranka po izvedbi pritožbene obravnave), podrejeno za razveljavitev zadeve in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

10. Tožeča stranka navaja, da je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen šele 22. 8. 2005. Sodišču očita, da je v ponovljenem postopku ponovno napačno odločalo, saj je kljub priznanju in sprejetju tožnikovih dokazov in dejstev napačno odločilo o razliki izpada dohodka, regresu in renti, teku zastaranja, napačno uporabilo ugotovitve izvedenskega mnenje ter posledično tožniku napačno dosodilo minimalne plače, kar je ovrednotilo izven izračuna v izvedeniškem mnenju.

Glede izgube dohodka je napačno uporabilo vrednost minimalne plače, česar ni jasno razložilo, odločilo v nasprotju z ugotovljenimi dokazi in trditvami tožnika ter izven trditvene podlage strank. Nobena stranka ni predlagala izračuna izgube zaslužka na podlagi minimalne plače. Odločeno je mimo postavljenih zahtevkov. Za pravilno odločitev bi moralo izhajati iz listine "medsebojni dogovor", v kateri je bila dogovorjena temeljna izhodiščna plača 95.000,00 SIT neto, regres za letni dopust, dodatki za delo, kar vse predstavlja temeljno osnovno za izračun izgube zaslužka, ki ga je opravila izvedenka.

Tožnikov zahtevek v ponovljenem postopku je skladen s tožnikovo prvotno tožbo. Le izplačilo regresa ni bilo zajeto v prvi tožbi, a tožniku pripada na osnovi listine "medsebojni dogovor". Gre za dovoljeno in upravičeno spremembo, ker je zahtevek za rento in izgubo dohodka povezan s sprejetimi dokazi iz obnove postopka. Napačna je torej odločitev sodišča, da zahtevka v ponovljenem postopku ni sprejelo in ugotovilo zastaranje. Ni prišlo do spremembe tožbe.

Kazenski postopek zoper tožnika je bil ustavljen 22. 8. 2005, odškodninska tožba za nepremoženjsko škodo je bila vložena 7. 6. 2006, prekinila je zastaranje. Tožnik je nato vložil sukcesijsko tožbo za izgubo dohodka, rento in obresti 8. 3. 2010, 27. 9. 2013 pa predlog za obnovo postopka. Do zastaranja ni prišlo. Tek zastaranja je bil zaradi vložitve obnovitvenega postopka z dne 27. 9. 2013 prekinjen. Zmotno je stališče sodišča, da je bil zahtevek, vložen z vlogo z dne 17. 9. 2015, zastaran. Izdana odločba CSD o skrbništvu tožnika ne vpliva na tek zastaranja.

Odločitev sodišča glede izračuna izgube zaslužka je nerazumljiva, neobrazložena, kontradiktorna in protispisna. Po eni strani ugotavlja, da bi se tožnik, če ne bi bilo škodnega dogodka, s svojo izobrazbo in preteklimi delovnimi izkušnjami nedvomno zaposlil na podlagi "medsebojnega dogovora", po drugi strani za izgubljeni dohodek nerazumljivo, protispisno in mimo trditvene podlage pravdnih strank uporabi merilo minimalne plače kot osnovo za izračun izgube zaslužka. Ker je z navedenim dokazom, ki mu je sodišče pravilno sledilo, tožnik z zadostno verjetnostjo dokazal, da bi se zaposlil, bi moralo sodišče navedeno listino upoštevati tudi glede izračuna izgube zaslužka. Izhajati bi torej moralo iz dogovorjene plače 95.000,00 SIT neto z revalorizacijo in zamudnimi obrestmi, kot je zahteval tožnik.

Napačna je odločitev, da se ne dovoli sprememba tožbe. Nova dejstva in sprejeti dokaz nujno privedejo do modificirane in spremenjene tožbe. Gre za dovoljeno spremembo v okviru 400. člena ZPP.

Napačno je stališče v 27. točki sodbe, da je zahtevek v ponovljenem postopku izven dovoljenih okvirjev in da je zastaran. Tožbeni zahtevek z dne 17. 9. 2015, oblikovan na podlagi novega dokaza ter dejstev, ki so z njim v zvezi, je v osnovi skoraj povsem enak prvotno vloženi tožbi. Tožbeni zahtevek v ponovljenem postopku je bil pravilno postavljen.

Pri odločitvi o renti bi moralo sodišče slediti izvedenskemu mnenju oziroma njegovi dopolnitvi z dne 2. 10. 2017 in odločiti skladno z izračuni v tabeli 11, kolona 5 – na podlagi dokaza "medsebojni dogovor".

11. Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni podala odgovora.

12. Po pritožbenem mnenju tožene stranke je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ocenilo, da bi tožnik s svojo izobrazbo in preteklimi delovnimi izkušnjami zaslužil vsaj minimalno plačo. Odločitev ni obrazložena, ni tehtanja dokazov tožeče stranke z navedbami in dokazi tožene stranke, do katerih se sodišče ni niti opredelilo. Dokazna ocena je nepopolna in enostranska, neobrazložena, podani sta kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

Toženka vztraja, da iz izvedenih dokazov in dejstev ne izhaja, da bi se tožnik po normalnem teku stvari zaposlil, če ne bi prišlo do škodnega dogodka. Sodišče je ugodilo zahtevku v nasprotju z napotili višjega sodišča. Glede preslikave stanja pred škodnim dogodkom, ko je oškodovanec prejemal dohodke, v čas po njem, ko jih ne prejema več ali so zmanjšani, tožnik ni predložil nobenega dokaza, kakšne redne dohodke ali dohodke iz občasnih del je prejemal. Sodišče je svojo odločitev gradilo na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanjem, saj pred 1. 3. 1994 tožnik ni dokazal, da je prejemal kakršnekoli dohodke, po 1. 3. 1994 pa je dokazano, da je bil brezposeln in da dohodkov ni prejemal. Po mnenju pritožnice tožnik tudi ni dokazal z nadpovprečno verjetnostjo, da bi pridobival zaslužek z novo zaposlitvijo. "Medsebojni dogovor" ni zadosten dokaz, sodišče ni niti obrazložilo, zakaj meni drugače. Ni upoštevalo navedb in dokazov tožene stranke, da je bila družba, pri kateri naj bi se tožnik zaposlil, 23. 2. 2010 izbrisana iz sodnega registra. Vsaj od tedaj naprej tožnik za tožbeni zahtevek nima več dokazne podlage. Sodišče je zmotno izenačilo tožnika s tistimi, ki imajo veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ob normalnem teku stvari in ob upoštevanju dokazne vrednosti tožnikovih dokazov tožnik ne bi bil zaposlen in ne bi prejemal minimalne plače. Poleg zmotne ugotovitve dejanskega stanja je zmotno uporabljeno materialno pravo. Podani sta absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo in se ni opredelilo do pravno relevantnih dejstev in dokazov tožene stranke, v sodbi pa tudi ni razlogov o odločilnih dejstvih.

Dejansko zmotna, neobrazložena in v nasprotju z izvedeniškim mnenjem je odločitev o renti. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da v določenih obdobjih tožnikovega prikrajšanja ni bilo (najmanj od avgusta 2012 naprej, tudi podatki za mesec junij 2017 kažejo, da v prihodnje prikrajšanja ne bo). Sodišče bi moralo upoštevati, da ima tožnik že šest let pred izdajo odločbe višje prejemke, kot je minimalna plača. Odločitev o renti je neobrazložena in neizvršljiva. Ni jasno opredeljena višina v zvezi z davčnimi odtegljaji.

Zmotna in neobrazložena je odločitev o višini odškodnine v točki 25 sodbe oziroma o prikrajšanju od 17. 10. 1995 do 5. 3. 1998. Ni pojasnjeno, na kakšen način je sodišče ocenilo prikrajšanje.

Sodišče se je v 20. točki sodbe sicer sklicevalo na sodbo višjega sodišča III Cp 3345/2009 z dne 2. 12. 2009, vendar ni upoštevalo deljene vzročnosti. Tudi do ugovora tožene stranke o deljenju vzročnosti se ni opredelilo, čeprav bi jo moralo upoštevati tudi pri odločanju v tej zadevi.

13. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev.

14. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

O spremembi tožbe in ugovoru deljene vzročnosti

15. V tem nadomestitvenem postopku je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o prvotno postavljenem tožbenem zahtevku za plačilo preteklega izgubljenega dohodka v višini 132.175,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej ter za plačevanje mesečne denarne rente po 708,00 EUR od 1. 1. 2010 naprej, spremembe tožbe, ki jo je podala tožeča stranka v nadomestitvenem postopku, pa ni dovolilo. Tožnikov tožbeni zahtevek je bil prvotno pravnomočno zavrnjen3, ker tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena o svojem premoženjskem prikrajšanju zaradi škodnega dogodka, za katerega je bila ugotovljena odgovornost tožene stranke. Na podlagi novega dokaza je bila dovoljena obnova postopka4. V tem nadomestitvenem postopku je tožnik prvotno postavljeni tožbeni zahtevek večkrat modificiral. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in ne nasprotno naziranje pritožnika, da je prišlo do spremembe tožbe. Tožnik je namreč namesto skupno vtoževane izgube dohodka, zapadle za čas pred vložitvijo tožbe, in plačevanja bodoče mesečne rente po 708,00 EUR mesečno, postavil nov tožbeni zahtevek za plačilo zapadlih mesečnih zneskov izgubljenega dohodka v času od novembra 1995 do sojenja v nadomestitvenem postopku – decembra 2016, zahteval plačilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega zneska, zahteval plačilo zneska kapitaliziranih obresti s procesnimi obrestmi od 27. 2. 2017 naprej, mesečno rento od oktobra 2016 naprej v višini povprečne mesečne plače v RS, kot jo določa STAT, zmanjšano za invalidsko pokojnino, ter obračun in plačilo regresa za letni dopust, ki naj bi tožniku pripadal za posamezna leta od 1996 do 2015 z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi5. Celo pritožnik sam v pritožbi priznava, da je postavil določene nove zahtevke, vendar zmotno meni, da jih lahko uveljavlja v okviru tega postopka. Nova dejstva in novi dokazi v nadomestitvenem postopku ne smejo uveljavljati povsem nove dejanske podlage za odločanje, ki spreminja identiteto zahtevka, o katerem je bilo odločeno s pravnomočno sodbo. Če novosti spreminjajo identiteto spora (kar v obravnavanem primeru velja za preteklo izgubo mesečnega dohodka, nadaljnjo mesečno izgubo dohodka v času nadomestitvenega postopka, kapitalizirane obresti in regres), tožnik lahko sproži nov postopek. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri obravnavni izhajalo iz prvotno postavljenega tožbenega zahtevka, spremembe tožbe pa ni dopustilo, je torej pravilna. Predmet obravnave v nadomestitvenem postopku se namreč ravna po zahtevku, kakor je bil prvotno postavljen in po ugovorih, kot so bili postavljeni v prejšnjem postopku6. Pritožba tožnika zoper sklep pod točko 1 izreka je neutemeljena, pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in v tem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16. Tudi vztrajanje tožene stranke pri ugovoru deljene vzročnosti je v tem postopku neutemeljeno. Tema nadomestitvenega postopka po obnovi postopka zaradi napake v podlagi prejšnje sodbe je omejena. Prejšnji postopek se dopolnjuje in spreminja le v tistem delu, na katerega se je nanašal razlog za obnovo postopka. O glavni stvari se razpravlja le toliko, kolikor so prejšnji razpravni podatki izgubili veljavo zaradi restitucijskega razloga. V ostalem ostanejo podatki prejšnje obravnave nedotaknjeni in jih je treba kot take sprejeti v podlago nove odločbe, ker niso več razpravni predmet. Za obravnavani primer to pomeni, da vprašanja deljene vzročnosti, ki ga ponovno odpira tožena stranka, a je bilo o njem že pravnomočno odločeno, obnova postopka pa ni bila dovoljena zaradi te dokazne teme, v nadomestitvenem postopku ni mogoče več odpirati.

Odločitvi glede izgubljenega dohodka in o renti

17. Obe pritožbi pa upravičeno opozarjata na nejasno odločitev sodišča tako glede pretekle izgube tožnikovega dohodka kot glede plačevanja rente. Kot pravilno navaja tožnik, je po eni strani sodišče sledilo novemu dokazu (listini "medsebojni dogovor" z dne 2. 10. 1995) in na tej osnovi ocenilo, da bi se tožnik, če ne bi prišlo do neupravičenega pripora, v letu 1995 oziroma v začetku leta 1996 zaposlil pri novem delodajalcu. Po drugi strani je mimo navedene listine in brez jasne obrazložitve ocenilo, da bi s svojo izobrazbo in preteklimi delovnimi izkušnjami zaslužil vsaj minimalno plačo. Razlogi v točkah 22 in 23 o napolnjevanju pravnega standarda "normalni tek stvari" v zvezi z ugotovitvijo premoženjske škode (po eni strani s preslikavo preteklega stanja pred škodnim dogodkom, ko naj bi tožnik prejemal dohodke, v čas po njem, ko jih ni prejemal več oziroma so bili zmanjšani, in dopolnjevanje z ugotovitvami o verjetnem zaslužku z novo zaposlitvijo oziroma z delom, ki ga pred škodnim dogodkom še ni opravljal), so neobrazloženi, nejasni in sami s seboj v nasprotju. Dokazna ocena pa je neprepričljiva in pomanjkljiva. Ni namreč ne ocene ne razlogov, zakaj se tudi glede višine (novega) zaslužka sodišče ni oprlo na navedeno listino in tudi ne razlogov, zakaj se je oprlo na izhodišče minimalne plače. Prav tako ni ne ocene ne razlogov o pravno relevantnih ugovorih tožene stranke, da tožnik ni dokazal preteklih rednih zaslužkov in da bi bila njegova zatrjevana nova zaposlitev le začasna – do izbrisa delodajalčevega podjetja iz sodnega registra. Nadaljnja odločitev o renti pa je brez kakršnekoli dokazne ocene in v celoti neobrazložena, tako da je ni mogoče preizkusiti.

18. Sodba je torej obremenjena z absolutnima bistvenima kršitvama pravil postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za procesni kršitvi, ki ju pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo tako, da bi samo prvič obravnavalo prezrte pravnorelevantne ugovore tožene stranke ali namesto sodišča prve stopnje dopolnjevalo njegove ugotovitve in razloge. Na ta način bi namreč nesorazmerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Stranka ima pravico do poštenega postopka na vsaki stopnji sojenja, ki vključuje obrazložen odgovor sodišča na relevantne tožbene in ugovorne trditve strank že na prvi stopnji ter pritožbeni preizkus sprejete odločitve na pritožbeni stopnji. Če bi se o bistvenih vprašanjih o utemeljenosti zahtevka, ki tvorijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, prvič izreklo šele pritožbeno sodišče, bi prekomerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). V sodni praksi je zavzeto stališče, da tovrstnih procesnih napak, storjenih na prvi stopnji, ni mogoče odpraviti pred pritožbenim sodiščem7. Zato je bilo treba sodbo v izpodbijanih delih razveljaviti in jo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

19. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve in o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Celovito in popolno naj oceni zbrano procesno gradivo. Glede na dosedanje ugotovitve, da je tožnik verjetno izkazal novo zaposlitev in spričo že izdelanega izvedeniškega mnenja z različnimi izhodišči (minimalna plača, plača, dogovorjena z "medsebojnim dogovorom", povprečna plača), bo moralo prepričljivo pojasniti višino preteklega izgubljenega dohodka in določno pojasniti toženkino obveznost izplačila (bruto-neto znesek). Pri oceni relevantnih okoliščin glede vtoževane bodoče rente pa bo moralo odgovoriti oziroma upoštevati tudi ugovor tožene stranke, da bi bila zaposlitev pri novem delodajalcu verjetna le za čas do izbrisa podjetja iz sodnega registra. Sodna praksa pri razlagi pojma "normalni tek stvari" izhaja iz načela odškodninskega prava o popolni odškodnini. Ker mora biti položaj oškodovanca tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka, je treba upoštevati ne le oškodovančeve dohodke oziroma zaslužek ob nastopu škodnega dogodka, ampak tudi kasnejši razvoj dogodkov8. To pomeni, da bo odločitev o bodoči renti lahko temeljila tudi na drugačnem izhodišču glede višine kot odločitev o izgubi preteklega dohodka. Svojo dokazno oceno naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku prepričljivo utemelji z jasnimi in popolnimi razlogi o vseh pravnorelevantnih dejstvih, da bo odločitev mogoče preizkusiti.

O stroških

20. Ob ponovnem odločanju bo treba ponovno odločati o pravdnih stroških, odločitev pa bo vsebovala tudi odločitev o stroških tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15. dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščancu, je pooblaščanec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 3 Sodba sodišča prve stopnje P 664/2010-III z dne 20. 4. 2011 v zvezi s sodbo VSL II Cp 2786/2011 z dne 11. 7. 2012. 4 Sklep sodišče prve stopnje P 664/2010-III-62 z dne 9. 3. 2015 v zvezi s sklepom VSL II Cp 1418/2015 z dne 10. 6. 2015. 5 Primerjaj modifikacije na red. št. 75 spisa z dne 17. 9. 2015, na red. št. 85 spisa z dne 21. 1. 2016; na red. št. 88 spisa z dne 3. 2. 2016; na red. št. 103 spisa z dne 27. 2. 2017. 6 Dr. Jože Juhart: Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, stran 528. 7 Primerjaj VS RS II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018, II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, točka 30. 8 Sklep VS RS II Ips 306/2016 z dne 25. 8. 2017.