Jedro

Dokazna ocena zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije ob tem, da se v spisu zadeve nahajata sklep Okrožnega sodišča iz kraja A. z dne 24. 9. 2015 in odločba Okrožnega sodišča iz kraja A. z dne 12. 2. 2015, iz katerih izhaja, da bo tožnik nameščen v priporu v regiji Saratov in ne v priporu v regiji Nizhny Novgorod, kot to izhaja iz zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 10. 7. 2018, je do te mere pomanjkljiva, da sodišče v tem delu, ki je pravno pomemben za odločitev, izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Zakaj daje toženka večjo težo zagotovilu Generalnega državnega tožilstva (razen z obrazložitvijo, da gre za kasnejši datum le-tega), toženka v izpodbijani odločbi namreč ni pojasnila. Pri čemer sodišče posebej izpostavlja, da z morebitnim (kasnejšim) sklepom sodišča, ki je pristojno za določitev kraja prestajanja kazni pripora oziroma morebitnega kasnejšega zapora, iz katerega bi izhajalo, da bo tožnik v priporu in morebitnem kasnejšem zaporu nameščen drugje, kot to izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča z dne 24. 9. 2015, ne razpolaga oziroma se le-ta ne nahaja v upravnem spisu zadeve, niti se toženka na takšen sklep sodišča Ruske federacije ne sklicuje. Pri tem pa toženka sama v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da ni seznanjena z razlogi, ki so botrovali spremembi odločitve glede namestitve tožnika v pripor v primeru izročitve.

Ker toženka ni izvedla dokazne ocene tožnikove pisne izjave, h kateri ga je sama pozvala tekom upravnega postopka, sodišče tudi v tem delu izpodbijane odločbe ne more preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje št. 56010-47/2017/60 z dne 2. 10. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo dovolila izročitev tožnika pristojnim organom Ruske federacije zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja „ustanavljanja stalne oborožene združbe“ po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „nezakonitega nabavljanja, predajanja, shranjevanja, prevažanja in nošenja strelnega orožja, osnovnih delov in nabojev“ po tretjem odstavku 222. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „ropa“ po četrtem odstavku 162. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „umora“ in poskusa kaznivega dejanja „umora“ po drugem odstavku 105. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „poškodovanja tujega premoženja“ po drugem odstavku 167. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije in kaznivega dejanja „poneverbe“ po četrtem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije (I. točka izreka) ter odločila, da se izročitev tožnika dovoli pod pogoji iz 14. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (ZKP), in sicer: a) da se tožnik ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo; b) da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo; c) da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev (II. točka izreka) in da bo predajo tožnika pristojnim organom Ruske federacije skladno z drugim odstavkom 532. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena Evropske konvencije o izročitvi izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve RS (III. točka izreka).

2. V obrazložitvi zaključuje, da ni izkazana verjetnost, da bi bil tožnik v primeru izročitve v Rusko federacijo v državi sprejemnici izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali kaznovanja ali mučenja, kot tudi ne drugim kršitvam človekovih pravic, zagotovljenih z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic (EKČP) in Ustavo RS. Glede na to, da tožnik v Sloveniji ne uživa pravice pribežališča, niti ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja, je toženka ugodila prošnji Ruske federacije ter dovolila izročitev tožnika zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj, navedenih v I. točki izreka izpodbijane odločbe. V zvezi z obstojem verjetnosti kršitve 2. člena EKČP navaja, da je v tem primeru pomembno, da gre za izročitev državi pogodbenici EKČP, ki je dolžna spoštovati dana zagotovila glede varstva človekovih pravic. Poudarja pomen dejstva, da je zagotovilo podalo Generalno državno tožilstvo Ruske federacije, ki glede na ruski sistem nadzira aktivnosti vseh tožilcev v Rusiji, in sicer je bila dana garancija v zvezi s smrtno kaznijo konkretna, ker je dana v zvezi s tožnikom, je specifična in utemeljena na zakonu, in sicer na 59. členu Kazenskega zakonika Ruske federacije. Ugotavlja tudi, da je država prosilka v prošnji za izročitev izrecno navedla, da bodo lahko v primeru izročitve tožnika obiskali sodelavci Veleposlaništva Republike Slovenije v Rusiji, da bi izvedli kontrolo zagotavljanja izpolnjevanja danih garancij.

3. V zvezi z obstojem verjetnosti kršitve 3. člena EKČP toženka navaja, da je država prosilka v dopisu Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 10. 7. 2018 navedla, da bo tožnik v primeru izročitve med predhodno preiskavo in morebitnim sojenjem v kazenski zadevi nameščen v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora št. ... Uprave federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij regiji Nizhny Novgorod, da pa glede na to, da tožnik ni bil obsojen, ni mogoče podati informacije o zavodu, kjer bi prestajal morebiti izrečeno kazensko sankcijo, pri čemer bodo v primeru izrečene zaporne kazni splošni pogoji namestitve v zavodu za prestajanje kazni zapora v skladu z EKČP. V zvezi z ugovorom tožnika, da meni, da bo nameščen v priporu ..., kjer je že prestajal pripor, toženka ocenjuje, da predloženi sklep Okrožnega sodišča iz kraja A. ne potrjuje tožnikovih navedb, da bo v primeru izročitve nastanjen v priporu v kraju A.. Sklep o priporu je bil namreč izdan 24. 9. 2015, toženka pa daje večjo težo zagotovilu Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije št. 81/3-556-2015 z dne 10. 7. 2018, čeprav ni seznanjena z razlogi, ki so botrovali spremembi odločitve glede namestitve tožnika v pripor v primeru izročitve od leta 2015 do danes, vendar ne dvomi v verodostojnost informacij, danih s strani države prosilke. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah izročitve oseb s strani drugih držav Rusiji, kjer so bila s strani Rusije podana zagotovila in jih je ESČP ocenilo kot verodostojna ter poudarilo pomen dejstva, da so garancije dane s strani države pogodbenice EKČP, ki je zavezana k njihovemu izvajanju.

4. Posledično je toženka v nadaljevanju izpodbijane odločbe pri oceni verjetnosti, ali bi lahko bile tožniku v primeru izročitve kršene pravice iz 2. in 3. člena EKČP, izhajala iz ugotovitve, da bo nameščen v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora št. ... Uprave federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij regiji Nizhny Novgorod. S tem v zvezi iz zaključnih ugotovitev Odbora organizacije Združenih narodov proti mučenju za Rusijo, iz poročila organizacije Amnesty International z Rusijo za leta 2017/2018, 2016/2017 in 2015/2016 ter poročila organizacije Human Rights Watch za Rusijo za leta 2018, 2017 in 2016 ne izhajajo podatki o morebitnih varnostnih incidentih v tem zavodu za prestajanje ukrepa pripora. ESČP pa do sedaj tudi ni ugotovilo kršitve pravic 3. člena EKČP iz naslova mučenja ali nehumanega ravnanja s strani paznikov ali drugih zaposlenih v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora št. ... Nizhny Novgorod. Navedeno po oceni toženke izkazuje, da zanesljivi viri ne poročajo o poročilih o varnostnih incidentih oziroma nesposobnosti države in konkretnega zavoda, da zagotavlja pravice pripornikov, ki so jim zagotovljene v 2. in 3. členu EKČP. Prav tako ni ugotovila slabih bivanjskih razmer in zdravstvene oskrbe v tem priporu, pri čemer se s tem v zvezi prav tako sklicuje na odgovor Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 10. 7. 2018, iz katerega izhaja, da bodo bivanjski pogoji v priporu, kot tudi v primeru obsodilne sodbe v zaporu skladni s 3. členom EKČP. 5. Ocenila je tudi dokaze, predložene s strani tožnika, v zvezi s katerimi zaključuje, da imajo spletni zapisi, ki jih je predložil tožnik, v primerjavi z uradnimi poročili mednarodnih in nevladnih organizacij, ki skrbijo za varovanje človekovih pravic ter sodno prakso ESČP bistveno manjšo dokazno vrednost, saj ima vsak posameznik možnost, da na internetu ustvarja svoje zapise in jih objavlja, pri čemer je vprašljiva verodostojnost vsebine takšnih objav. Sicer pa meni, da tožnikovi dokazi, ki se nanašajo na varnostne razmere zaporov v saratovski regiji, ne dokazujejo slabih varnostnih razmer v priporu št. ... Nizhny Novgorod, pa tudi ne dokazujejo navedb tožnika, da so mu v času pripora v kraju A. dvakrat stregli po življenju in ga izsiljevali. S strani tožnika predloženi članki po oceni toženke ne dokazujejo njegovih navedb, da bo v priporu, kjer bo nameščen po izročitvi, mučen in nehumano obravnavan, kot tudi ne njegovih zatrjevanj, da je bil sam deležen nehumanega obravnavanja, mučenja ali posegov v pravico do življenja v priporu v kraju A..

6. Po mnenju toženke pa tožnik ni izkazal niti razlogov za verjetnost, da bi v primeru izročitve v Rusijo lahko prišlo do tako hudih kršitev poštenega postopka, da bi se njegova pravica po 6. členu EKČP izničila.

7. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bo v primeru vrnitve v Rusko federacijo podvržen mučenju in drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju ter nepravičnemu postopku. S tem mu bodo grobo kršene človekove pravice. Razmere v zaporih in izrečene sankcije lahko pomenijo tudi smrt. Verjetnost, da se bo to zgodilo, je zelo visoka, zato Slovenija ne bi smela izvršiti izročitve. Izpostavlja, da je v času po izdaji izpodbijane odločbe v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito in za varstvo njegovih pravic pri ESČP, s čimer so ustvarjene nove okoliščine primera. Zavrača dokazno oceno predloženih dokazov, ki jo je napravila toženka in sodišče naproša, da samo ponovno opravi oceno vseh v postopku predloženih dokazov. Meni, da številčnost obsodb kaže na sistemsko vgrajene metode nasilja, mučenja in zlorab v zaporih in priporih v Ruski federaciji. Garancija, da bo obravnavan v točno določenem zaporu, za katerega poročila o postopanju s priporniki niso objavljena, ne more biti zadostno zagotovilo, saj iz judikature ESČP izhaja, da so zaporniki in priporniki premeščeni v oddaljene kraje, kjer jih bližnji ne morejo obiskovati, s čimer je še dodatno kršen 3. člen EKČP. Slovenija navedb Ruske federacije v katerem zaporu bo tožnik nastanjen, ne more z gotovostjo preveriti, saj bi se morala zanesti zgolj na izjavo ruskih oblasti. Meni tudi, da toženka ni v zadostni meri upoštevala dejstva, da je Ruska federacija svojemu Ustavnemu sodišču podelila pristojnost presoje skladnosti sodb ESČP z Ustavo Rusije. Če torej ruske oblasti presojajo skladnost sodb ESČP z Ustavo Rusije in je kot članica Sveta Evrope pripravljena nespoštovati sodbe ESČP, ki uresničuje določila EKČP, je toliko manj verjetno, da bodo spoštovane pravice posameznikov, ki se znajdejo v ruskem kazenskem sistemu. Navedbe toženke, ki svojo odločitev utemeljuje na poročilih različnih nadzornih mehanizmov, ki kažejo na "občuten napredek " Ruske federacije pri izvajanju svojih konvencijskih obveznosti, po mnenju tožnika v konkretnem primeru ni in ne more biti zadostno zagotovilo, da njegove pravice ne bodo kršene. Izpostavlja, da se toženka ni opredelila do dejstva, da je zadnje dostopno poročilo Odbora proti mučenju (CPT) izdano leta 2012/2013 zato, ker nobeno od nadaljnjih poročil tega odbora ni dobilo odobritve Ruske federacije. Razlogi za to pa so praviloma v obremenjujočih ugotovitvah odbora, kar je dejstvo, ki bi v postopku te izročitve moralo pretehtati odločitev toženke v prid tožniku. Pri tem je ključno poročilo iz leta 2016, ko je bil obisk posvečen razmeram v zaporih in postopkih z zaporniki. To poročilo še vedno ni dostopno javnosti. Nadalje meni, da toženka napačno zaključuje, da odsotnost primerov, ko bi ESČP ugotovilo kršitev pravic pripornikov v instituciji št. ... Nizhny Novgorod, kamor naj bi bil po zagotovilu Ruske federacije nameščen tožnik, dokazuje, da do kršitev ne prihaja. Meni, da je takšen zaključek napačen, saj ruske oblasti storijo vse, da takšne pritožbe ne gredo naprej. Izpostavlja, da v času postopka pred toženko v dokaz takšnim navedbam ni mogel predložiti pričanja sojetnika, ki je bil v kazenskem procesu obravnavan pod isto obtožnico, to je B.B., saj je bil v zaporu zaslišan šele 15. 11. 2018, zato ga sodišču predlaga sedaj. Opozarja pa tudi, da izročitev na podlagi izdane tiralice ni dovoljena, saj je bila ta izdana za pripor, ki lahko traja tri mesece, pri čemer se čas, prebit v slovenskem zaporu, všteva v to dobo. V vmesnem času priporni nalog ni bil podaljšan in je potekel 31. 10. 2017. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da izročitev ni dovoljena; podrejeno, da zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

8. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. Postopek izročitve določa XXXI. poglavje ZKP. Pogoji za izročitev so določeni v 522. členu tega zakona, in sicer je med drugim pogoj za izročitev tudi, da tisti, katerega izročitev se zahteva, ni bil zaradi istega dejanja že pravnomočno oproščen (7. točka prvega odstavka 522. člena ZKP) ter da je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje (13. točka prvega odstavka 522. člena ZKP). V skladu s 528. členom ZKP je o izpolnjevanju zakonskih pogojev za izročitev po 522. členu tega zakona dolžan odločiti senat okrožnega sodišča. 11. To pomeni, da tožnik ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v upravnem delu postopka izročitve in tudi v tem upravnem sporu ne more več uspešno uveljavljati. Zgoraj navedena pogoja je namreč že presodilo pristojno Okrožno sodišče v ... s sklepom I Ks 33296/2017 z dne ... 2018, s katerim je sklenilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika Ruski federaciji, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v ... I Kp 33296/2017 z dne ... 2018, kot je obširno pojasnila že toženka v izpodbijani odločbi.

12. Pristojnosti ministra za pravosodje v postopku izročitve so določene v 530. členu ZKP, ki v prvem odstavku te določbe med drugim določa, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. V skladu s tretjim odstavkom te določbe minister za pravosodje izročitve tujca ne dovoli, če ta uživa pravico pribežališča, če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje ali če obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo.

13. Med strankama je sporno, ali obstaja verjetnost, da bi bil tožnik v državi prosilki (Ruski federaciji) mučen oziroma bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma ga na ta način kaznovalo, kar zatrjuje v tem postopku. Spor pa je tudi o tem, ali je toženka z zadostno stopnjo zanesljivosti ugotovila, da bi bil tožnik v primeru izročitve nastanjen oziroma nameščen v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora št. ... Uprave federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij regiji Nizhny Novgorod, v zvezi s čimer se toženka v izpodbijani odločbi sklicuje na zagotovilo Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije št. 81/3-556-2015 z dne 10. 7. 2018. 14. Zaradi absolutno zavarovane pravice do prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, ki po besedilu ustreza pravici iz prvega stavka 18. člena Ustave RS, mora Upravno sodišče presojo zakonitosti v zadevah izročitve - pod pogojem, da tožnik nima očitno neutemeljenega zahtevka, kot je to tudi v tem primeru - napraviti na podlagi posebej stroge (rigorozne) sodniške presoje.1

15. Proces dokazovanja v postopkih izročitev pomeni ugotavljanje negotovega dogodka v prihodnosti, deloma na podlagi dokazov o tem, kaj se je že dogajalo v določenem zaporu v preteklosti, deloma pa na podlagi drugih informacij o stanju v tem pripornem kompleksu in upravnih jamstvih zoper morebitne kršitve, oboje pa mora služiti dovolj celovitemu in natančnemu ocenjevanju tveganja v prihodnosti, pri čemer je treba upoštevati splošno situacijo v zaporniškem kompleksu, pa tudi osebne okoliščine tožnika.

16. V zvezi z vprašanjem, v katerem zavodu bo tožnik v primeru izročitve nameščen, sodišče ugotavlja, da je toženka državo prosilko z dopisom št. 56010-47/2017/46 z dne 5. 6. 2018 med drugim zaprosila za informacijo, v katero priporno/zaporno institucijo v Ruski federaciji bi bil tožnik v primeru izročitve nameščen v času vodenja kazenskega postopka oziroma prestajanja morebitno izrečene kazenske sankcije ter za informacijo o splošnih razmerah in pogojih v instituciji, kjer bo tožnik prestajal pripor oziroma kazen zapora (informacija o velikosti osebnega fizičnega prostora posameznega zapornika - velikost celice in število zapornikov v celici; informacije o prostorskih, bivanjskih, higienskih in sanitarnih pogojih, naravna svetloba, ventilacija, dostop do rekreacije, dostop do svežega zraka, prehrana, zasebna uporaba sanitarij, oprema prostora, individualna postelja); za informacijo o zagotavljanju varnosti v instituciji, kjer bo tožnik prestajal pripor oziroma kazen zapora ter za informacijo o možnostih in načinu zagotavljanja zdravstvene oskrbe pripornikov/zapornikov v instituciji, kjer bo tožnik prestajal pripor oziroma kazen zapora. Iz odgovora Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije št. 81/3-556-2015 z dne 10. 7. 2018 izhaja, da bo tožnik med predhodno preiskavo in morebitnim sojenjem v kazenski zadevi nameščen v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora št. ... Uprave federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij regiji Nizhny Novgorod ter da bo nameščen v celici, namenjeni dvem osebam z lučmi za nočno in dnevno osvetlitev in s centralnim ogrevanjem ter naravno osvetlitvijo z oknom z zračnikoma. Zagotovljeno mu bo mesto za spanje, posteljnina, brisače, pohištvo, posoda in pribor za hranjenje. Tuširanje mu bo zagotovljeno enkrat tedensko. V celici je tudi kopalnica z ločenim straniščem in umivalnikom. Osebe imajo možnost enournega sprehoda na dan, zagotovljeni so jim trije brezplačni obroki dnevno.

17. Tožnik pa ves čas postopka pred toženko ugovarja, da bo nameščen v priporu ..., kjer je že prestajal pripor. Svoje navedbe dokazuje s sklepom Okrožnega sodišča iz kraja A. opr. št. 1-190/2015 z dne 24. 9. 2015 (priloga A30 v upravnem spisu zadeve), iz izreka katerega izhaja, da se za tožnikom razpiše tiralica in se državnemu tožilcu naloži izvajanje izsleditvenih postopkov ter da se obravnava v tej kazenski zadevi glede tožnika do njegove izsleditve ustavi in se odredi sprememba preventivnega ukrepa v obliki pisne zaveze o primernem obnašanju in o tem, da ne bo zapustil kraja bivanja, na preventivni ukrep v obliki pripora v trajanju dveh mesecev od dneva njegovega prijetja, z namestitvijo v pripor ... v Saratovski regiji ter da se ta sklep za izvršitev dostavi generalnemu državnemu tožilcu Saratovske regije. V kazenskem spisu te zadeve, ki ga je toženka predložila sodišču skupaj z upravnim spisom, pa se nahaja tudi odločba Okrožnega sodišča iz kraja A. (sodnica C.C.) z dne ... 2015 (list. št. 346), iz izreka katere izhaja, da se zoper tožnika odredi ukrep prisilnega pripora za tri mesece od datuma njegove aretacije ter da bo tožnik "postavljen v Zvezno javno institucijo Č. Zvezni zapor storitev Rusije za Saratov regijo".

18. Toženka je tožnikov ugovor, ki se nanaša na kraj prestajanja ukrepa pripora in morebitnega zapora v primeru izrečene kazni, zavrnila z obrazložitvijo, „da daje večjo težo zagotovilu Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 10. 7. 2018“, čeprav je navedla, „da ni seznanjena z razlogi, ki so botrovali spremembi odločitve glede namestitve tožnika v priporu v primeru izročitve od leta 2015 do danes, vendar ne dvomi v verodostojnost informacij, danih s strani države prosilke".2

19. Po presoji sodišča pa je takšna dokazna ocena zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije ob tem, da se v spisu zadeve nahajata sklep Okrožnega sodišča iz kraja A. z dne 24. 9. 2015 in odločba Okrožnega sodišča iz kraja A. z dne 12. 2. 2015, iz katerih izhaja, da bo tožnik nameščen v priporu v regiji Saratov in ne v priporu v regiji Nizhny Novgorod, kot to izhaja iz zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije z dne 10. 7. 2018, je do te mere pomanjkljiva, da sodišče v tem delu, ki je pravno pomemben za odločitev, izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Zakaj daje toženka večjo težo zagotovilu Generalnega državnega tožilstva (razen z obrazložitvijo, da gre za kasnejši datum le-tega), toženka v izpodbijani odločbi namreč ni pojasnila. Pri čemer sodišče posebej izpostavlja, da z morebitnim (kasnejšim) sklepom sodišča, ki je pristojno za določitev kraja prestajanja kazni pripora oziroma morebitnega kasnejšega zapora, iz katerega bi izhajalo, da bo tožnik v priporu in morebitnem kasnejšem zaporu nameščen drugje, kot to izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča z dne 24. 9. 2015, ne razpolaga oziroma se le-ta ne nahaja v upravnem spisu zadeve, niti se toženka na takšen sklep sodišča Ruske federacije ne sklicuje. Pri tem pa toženka sama v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da ni seznanjena z razlogi, ki so botrovali spremembi odločitve glede namestitve tožnika v pripor v primeru izročitve. Glede na takšen izrecen ugovor tožnika, ob tem, da se v spisu nahaja že omenjeni sklep Okrožnega sodišča, ki tožnikove navedbe potrjuje, bi toženka morala državo prosilko ponovno pozvati na dopolnitev oziroma pojasnilo s tem v zvezi in ji predočiti omenjeni sklep sodišča ter razčistiti, kje bo tožnik nameščen v času prestajanja ukrepa pripora ter od države prosilke zahtevati predložitev kasnejšega sklepa sodišča Ruske federacije, iz katerega bi izhajalo, da bo nameščen v drugi priporni oziroma zaporni instituciji. Ker toženka ni tako ravnala in tega v postopku ni ugotovila, sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Je pa navedena ugotovitev pravno pomembna za odločitev v zadevi, saj se je toženka ravno na podlagi tega zagotovila v nadaljevanju osredotočila na ugotavljanje razmer v Zavodu za prestajanje ukrepa pripora št. 1 Uprave federalne službe za izvrševanje kazenskih sankcij regiji Nizhny Novgorod.

20. Ob tem sodišče na tem mestu še dodaja, da bi morala toženka v postopku z državo prosilko razčistiti tudi vprašanje, kje konkretno bi tožnik prestajal morebitno izrečeno kazen zapora. Ni namreč dovolj splošno zagotovilo države prosilke, da bo morebitno kazen zapora prestajal v ustanovi, kjer bodo spoštovane določbe 3. člena EKČP, kot je bilo podano v obravnavani zadevi.

21. Za odločitev pa je pravno pomembno tudi, ali je bil tožnik osebno že podvržen nečloveškemu ravnanju ali mučenju v državi, ki prosi za izročitev, kar bi morala toženka ugotoviti z opravo dokazne ocene tožnikovih (pisnih) izjav v postopku ter ga s tem v zvezi morebiti (po potrebi) tudi zaslišati. Vendar pa sodišče ugotavlja, da toženka v postopku ni dokazno ocenila tožnikove izpovedbe, podane pisno v upravnem postopku glede njegovih trditev o mučenju, nehumanem ravnanju in posegu v pravico do življenja v času prestajanja pripora v regiji Saratov.

22. Skladno z določbo prvega odstavka 188. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se sme, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, vzeti kot dokaz za ugotovitev takega dejstva tudi ustna izjava stranke; pri čemer se verodostojnost izjave stranke presoja po načelu iz 10. člena tega zakona (drugi odstavek te določbe). Glede na citirane določbe ZUP je torej tudi izjava stranke (v konkretni zadevi dana pisno) dokaz, ki bi ga morala toženka oceniti in pojasniti, zakaj tožniku kljub njegovim natančnim opisom s tem v zvezi ne verjame. Kolikor namreč njegovim pisnim izpovedbam ni verjela, bi bila po presoji sodišča dolžna tožnika zaslišati in mu za razjasnitev okoliščin v zvezi z njegovim prestajanjem pripora, ki je tudi bistveno za odločitev v tej zadevi, postaviti ustrezna vprašanja in nato njegovo izjavo dokazno oceniti. Tako pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj zaključuje, da „predloženi članki, ki jim ne daje velike teže, ne dokazujejo tožnikovih navedb, da je bil sam deležen nehumanega obravnavanja, mučenja ali posega v pravico do življenja v priporu v Saratovu in da ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu, da "onkraj razumnega dvoma" izkaže, da je šlo za razmere, ki pomenijo nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje“.3

23. Ker toženka ni izvedla dokazne ocene tožnikove pisne izjave, h kateri ga je sama pozvala tekom upravnega postopka, sodišče tudi v tem delu izpodbijane odločbe ne more preizkusiti.

24. Nemožnost preizkusa izpodbijane odločbe pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

25. Po vsem povedanem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj je ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je skladno z določbo tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem je vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in v katerem bo morala ugotovljene kršitve odpraviti ter o zadevi ponovno odločiti.

26. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

27. Zaradi učinkovitejšega ponovnega postopka sodišče na tem mestu še pripominja, da bo morala toženka v ponovljenem postopku slediti stališču tega sodišča, da diplomatska ali druga zagotovila iz države prosilke, da priporniku/zaporniku ne bodo kršene človekove pravice iz 3. člena EKČP, ni dovoljeno brezpogojno upoštevati, ampak jih je treba vsebinsko ocenjevati na podlagi kriterijev iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Saadi v. Italy in sodb ESČP v zadevah Othman (Abu) Qatada v. The United Kingdom ter Azimov V. Russia4. Pri obravnavanju diplomatskih in drugih uradnih zagotovil države, ki prosi za izročitev, je treba upoštevati poleg vsega, kar je toženka že upoštevala v izpodbijani odločbi, tudi oceno izgleda za praktično izvedbo tega zagotovila - to bi bilo v konkretnem primeru toliko bolj potrebno glede na to, da iz sklepa Okrožnega sodišča z dne 24. 9. 2015, kot že rečeno izhaja drugače, kot iz zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije. Prav tako bi morala v odločbi konkretizirano ugotoviti, kakšna je tradicija in stopnja izpolnjevanja medsebojnega zaupanja v okviru pravosodnega sodelovanja med Slovenijo in Rusko federacijo v postopkih izročitve. Ni namreč dovolj pavšalna trditev s tem v zvezi, ki jo toženka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V ponovljenem postopku bo morala tudi konkretizirano ugotoviti, ali je bila zanesljivost zagotovila Ruske federacije že ocenjena tudi s strani države, ki izroča (torej Slovenije) ali druge države podpisnice EKČP. Kot rečeno namreč zgolj pavšalna navedba s tem v zvezi v izpodbijani odločbi ne zadosti pravnemu standardu obrazloženosti odločbe.

28. V ponovljenem postopku pa bo morala toženka preučiti tudi pisno izjavo B.B., ki jo je tožnik predložil v tem upravnem sporu ter s tem v zvezi po potrebi tožnika tudi dodatno zaslišati. Glede ugovora tožbene novote, ki ga je toženka podala v odgovoru na tožbo, pa sodišče pojasnjuje, da je glede na to, da gre za varstvo absolutne pravice iz 3. člena EKČP, obveznost države podpisnice, da obstoj tveganja za kršitev te pravice presoja glede na dejstva, ki so znana, ali bi organu oziroma sodišču morala biti znana v času predvidene izročitve, ne pa v času izdaje izpodbijanega akta v upravnem postopku5. Toženka tako nima prav, ko v odgovoru na tožbo s sklicevanjem na 20. in 52. člen ZUS-1 uveljavlja, naj sodišče tega dokaza ne upošteva.

29. Ne nazadnje sodišče dodaja, da se v tem sodnem postopku ne izreka o možnosti, da so dejanja, ki jih zatrjuje tožnik, dejanja političnega preganjanja, se pa to vprašanje nanaša na postopek priznanja mednarodne zaščite, ki je, kot navaja tožnik v tožbi, v teku. V skladu z določbo tretjega odstavka 530. člena ZKP (in člena 9(3) Procesne direktive 2013/32 pa mora biti pred morebitno izročitvijo pravnomočno odločeno o prošnji za mednarodno zaščito, še posebej, ker naj bi se potrditvah tožnika dejanja preganjanja v izvorni državi prekrivala z dejstvi v zvezi z zahtevo za izročitev tožnika v njegovo izvorno državo6. 1 Primerjaj: sodba Upravnega sodišča I U 1618/2015 z dne 11. 5. 2016, 103. točka obrazložitve. 2 Glej: četrti odstavek na 14. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. 3 Glej: drugi in tretji odstavek na 22. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. 4 Glej: sodba Upravnega sodišča I U 1618/2015 z dne 11. 5. 2016, 122. točka obrazložitve. 5 Glej: sodba Upravnega sodišča I U 1618/2015 z dne 11. 5. 2016, 116. točka obrazložitve. 6 Tako tudi: sodba Upravnega sodišča I U 1174/2019 z dne 25. 7. 2019, 20. točka obrazložitve.