Jedro

Skladno z določbo tretjega odstavka 30. člena ZUS-1, ki predpisuje vsebino tožbe, ki se vloži zaradi posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine, je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni pojasnil niti katere pravice in svoboščine so mu bile kršene niti s katerimi posamičnimi akti niti kdaj in kje je bilo to storjeno niti ni navedel organa ali osebe, ki bi to storila. Ugotovila je torej, da tožnikova prošnja ni obrazložena in je posplošena ter ga zato pozvala k dopolnitvi. Na poziv tožene stranke, v katerem je bil tožnik posebej opozorjen, da njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne vsebuje potrebnih podatkov za odločitev in da bo tožena stranka, če vloge ne bo dopolnil, odločila le na podlagi podatkov v spisu, tožnik prošnje ni dopolnil. Skladno s tem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči lahko odločala le na podlagi navedb v prošnji ter ob tem utemeljeno ugotovila, da te niso konkretizirane v smislu tretjega odstavka 30. člena ZUS-1, s tem pa tudi ni bilo mogoče preizkusiti, ali je tožba, ki jo namerava vložiti tožnik, razumna in ali ima razloge za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Služba za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s kršitvijo človekovih pravic v upravnem sporu, ki se pri Upravnem sodišču RS, oddelek v Novi Gorici vodi pod opr. št. III U 55/2015. 2. V obrazložitvi svoje odločitve je tožena stranka navajala, da je tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči predlagal, da se mu dodeli izjemna brezplačna pravna pomoč v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zadevi, ki se pri Upravnem sodišču RS, oddelek v Novi Gorici vodi pod opr. št. III U 55/2015, in sicer zaradi kršenja človekovega dostojanstva in osebnostnih pravic. Ker je tožena stranka po pregledu prošnje ugotovila, da ta ni jasna, je tožnika pozvala, naj pojasni, katere pravice oziroma svoboščine so mu bile kršene in s katerimi posamičnimi akti oziroma dejanji je bilo poseženo v njegove pravice, kdaj in kje ter naj tudi navede organ ali uradno osebo, ki je to storila. Tožnik se je na prejeti poziv odzval s tem, da je navedel, da je že v njegovi prošnji zadostna podlaga za odločitev.

3. Tožena stranka je na podlagi zbranih podatkov ocenila, ta tožnikova prošnja ni utemeljena. Pri svoji odločitvi se je sklicevala na odločbe 22. in 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnila je, da je splošno varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, na kar se sklicuje tožnik v svoji prošnji, urejeno v 34. členu Ustave RS, v 21. členu Ustave zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v sodnih postopkih, 25. člen Ustave pa zagotavlja pravico do pravnih sredstev. Ugotovila je, da tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne zatrjuje kršitve teh določb Ustave RS, niti ni konkretiziral posamičnih aktov in dejanj, s katerimi naj bi bilo poseženo v njegovo ustavno pravico človekove osebnosti in dostojanstva oziroma pravico do pravnega sredstva. Kot pravno zadevo namreč navaja prisiljevanje in izsiljevanje ter kršenje človekovega dostojanstva in osebnostnih pravic. S tako neobrazloženimi in posplošenimi trditvami ni moč zadostiti pogoju zatrjevanja kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je predpisan v tretjem odstavku 24. člena ZBPP. Enako se je do tega opredelila tudi sodna praksa. Tožena stranka torej ni mogla preizkusiti ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, med katerimi se presoja tudi to ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ima verjeten izgled za uspeh, da jo je razumno sprožati in je zato tožnikovo prošnjo zavrnila. Glede pobude storilca, naj Vrhovno sodišče odloči o ustavnosti in zakonitosti določb ZBPP, pa je tožena stranka ugotovila, da je za tovrstno presojo pristojno Ustavno sodišče RS.

4. Tožnik se s sprejeto odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga, da se mu zaradi sklepov in zaradi drugih odločb, na katere se nanašajo, zaradi prenarejanj, neresničnosti, nedopustnih postopkov in prisiljevanja po 35. in 21. členu Ustave ter 30. členu ZUS-1 ugotovi nesmiselnost in neutemeljenost sklepov in odločb in odločbe ter ob tem nepristojnost Upravnega sodišča, odobri pa naj se mu brezplačno pravno pomoč za postopek pri Delovnem in socialnem sodišču. 5. Tožnik navaja, da je glede ocene ustavnosti in zakonitosti navedel 24. člen ZBPP. Ostaja namreč vprašanje, kakšna je ocena te določbe glede na njeno ustavnost in zakonitost. Natančnejša opredelitev je stvar odvetnika. Zato ni utemeljena trditev, da ni navedel, kako predpis učinkuje na ustavne odločbe. Poudarja tudi, da se ne morejo upoštevati določbe sprememb ZBPP, saj se zadeva vleče že od leta 2006. Podatki so bili dovolj točno navedeni in trditev, da so navedbe pavšalne, ne drži. Nesmiselno je tudi navajanje sodne prakse, saj ta ni primerna za konkretni primer. Dokazoval je namreč izsiljevanje in prisiljevanje. Izsiljevalo se ga je s priznanjem hipoteke, čeprav nepremičnina ni bila obremenjena. Na tem nesrečnem priznanju je sledilo izsiljevanje zaplembe denarja in prodaje stanovanja. Večja vsota denarja je bila izsiljena od njegovega sina in hčerke, čeprav nista dolžnika. Listine so bile prenarejene, podatki neresnični, več listin pa ni bilo izdanih. Glede neizdanih listin je dopusten upravni spor. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo njegove vloge, sklepa o tem pa mu še ni poslalo. Denar mu je bil zaplenjen, pritožbe pa onemogočene, saj je bil potreben odvetniški zagovornik. Obravnavana zadeva je sedaj ista in brezplačna pravna pomoč zato utemeljena. Ker niso bile izdane listine, je treba sankcionirati sodnike. Trditve, da ni hotel plačevati tekočih stroškov, niso točne in je to dokazoval tudi v drugih vlogah. Predlaga, da se zaradi sklepov in drugih določb, ki temeljijo na prenarejanju, neresničnosti in nedopustnih podatkih ter prisiljevanju ugotovi nesmisel in neutemljenost sklepov in odločb in odločbe ter mu odobri brezplačna pravna pomoč za postopek pri Delovnem in socialnem sodišču. 6. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in zakonit ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, po oceni sodišča, navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

9. Tožnik v tožbi ne navaja niti dejstev niti okoliščin, s katerimi bi izpodbijal dejansko stanje, kot ga je v izpodbijani odločbi ugotovila tožena stranka in na katerem je utemeljila uporabo 24. člena ZBPP v zvezi z določbo tretjega odstavka 30. člena ZUS-1. Tožnik je namreč pri toženi stranki vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ob tem zatrjeval, da mu je bilo v zadevi tukajšnjega sodišča opr. št. III U 137/2015 kršeno človeško dostojanstvo, torej smiselno predlagal dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZUS-1. Skladno s to zakonsko določbo, ki predpisuje vsebino tožbe, ki se vloži zaradi posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine, je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni pojasnil niti katere pravice in svoboščine so mu bile kršene niti s katerimi posamičnimi akti niti kdaj in kje je bilo to storjeno niti ni navedel organa ali osebe, ki bi to storila. Ugotovila je torej, da tožnikova prošnja ni obrazložena in je posplošena ter ga zato pozvala k dopolnitvi z namenom, da bi ocenila ali ima tožba, ki jo namerava vložiti tožnik, verjeten izgled za uspeh in ali je zadeva razumna. Taka ocena je namreč podlaga za presojo ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot to določa prvi odstavek 24. člena ZBPP.

10. Na poziv tožene stranke, v katerem je bil tožnik posebej opozorjen, da njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne vsebuje potrebnih podatkov za odločitev in da bo tožena stranka, če vloge ne bo dopolnil, odločila le na podlagi podatkov v spisu, tožnik prošnje ni dopolnil. Navedel je le, da je že v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči argumentiral svojo zahtevo, da pa je natančnejša argumentacija stvar odvetnika. Skladno s tem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči lahko odločala le na podlagi navedb v prošnji ter ob tem utemeljeno ugotovila, da te niso konkretizirane v smislu tretjega odstavka 30. člena ZUS-1, s tem pa tudi ni bilo mogoče preizkusiti ali je tožba, ki jo namerava vložiti tožnik, razumna in ali ima razloge za uspeh.

11. Tožnik v tožbi ugotovitev tožene stranke po vsebini niti ne izpodbija, pač pa navaja le to, da je natančno navedel vse podatke, da se ga prisiljuje in izsiljuje, govori o s hipoteko obremenjeni nepremičnini, o izsiljevanju denarja od njegovih otrok, o delu Višjega sodišča v Ljubljani, o tem, da je plačeval tekoče stroške in da želi brezplačno pravno pomoč pri Delovnem in socialnem sodišču. Tožnik torej tudi v tožbi razlogov za svojo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni pojasnil tako, kot ga je v postopku pozvala tožena stranka. To le še pritrjuje njeni odločitvi, da ni izkazal pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZBPP in zato sodišče meni, da je tožnikovo prošnjo utemeljeno zavrnila.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.