Jedro

Če ustavno sodišče ne razveljavi protiustavnega podzakonskega predpisa, se podzakonski predpis uporablja še naprej. Njegova uporaba ni protipravna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 13.532.442,00 SIT s pripadki in naložilo toženi stranki plačilo stroškov pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in naložilo pritožnici plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Revizijskemu sodišču predlaga, naj spremeni drugostopenjsko sodbo, podredno pa naj jo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskem sodišču v novo odločanje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) najprej preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da ta procesna kršitev ni bila storjena.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala odškodninsko terjatev, ki ji je bila odstopljena od lastnikov denacionalizirane hiše v Ljubljani. Zahtevala je povrnitev škode za čas med med 1. 1. 1993 in 31. 12. 1997. Kot škodo je uveljavljala razliko med tržno in neprofitno najemnino.

Omejitev glede višine najemnine, ki jo tožeča stranka lahko zahteva, je naložena z prvim odstavkom 150. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. 18/91-I, 19/91-I, 13/93, 21/94, 29/95, 23/96 - v nadaljevanju: SZ). Podrobnosti glede najvišje dovoljene višine najemnine pa so bile do 26. 8. 1995 določene z Metodologijo za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih (Ur. l. št. 32/92 in 54/94; v nadaljevanju:metodologija), od 26. 8. 1995 naprej pa s Pravilnikom o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih (Ur. l. 47/1995; v nadaljevanju: pravilnik). Tožeča stranka je v reviziji trdila, da je zahtevala odškodnino zato, ker je bil podzakonski predpis - menila je pri tem očitno tako na pravilnik kot tudi na metodologijo - v nasprotju z Ustavo. V tem primeru je po njenem mnenju pravni temelj za odškodninsko odgovornost 26. člen Ustave. Drugostopenjsko sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo neposredno zakona (exceptio illegalis). Če bi drugostopenjsko sodišče neposredno- uporabilo zakon, bi bil po revidentovem mnenju njegov zahtevek utemeljen.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-119/94 (Ur. l. 24/96) odločilo, da 150. člen SZ ni v neskladju z Ustavo. Zato je neutemeljen odškodninski zahtevek, kolikor temelji na protiustavnosti 150. člena SZ. Pač pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v nasprotju z Ustavo, da omejitve glede višine najemnine za neprofitna stanovanja ni vsaj v temelju določil SZ. Za uskladitev SZ z ustavo je Ustavno sodišče določilo rok dvanajstih mesecev. Ta rok je iztekel 10.5.1996. Zakonodajalec je uskladil SZ z Ustavo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (SZ-D; Ur. l. RS 3/2000) v začetku leta 2000, torej šele po preteku obdobja, za katerega zahteva tožeča stranka odškodnino.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-119/94 res določilo zakonodajalcu, naj dopolni SZ z določili o oblikovanju neprofitne najemnine.

Pravilnika Ustavno sodišče ni razveljavilo, o metodologiji pa se sploh ni izreklo. To je pomenilo, da se mora pravilnik uporabljati naprej in da njegova uporaba ni protipravna. Tudi uporaba metodologije za do tedaj zaključena pravna razmerja ni bila v nasprotju z Ustavo. To potrjuje zlasti ustavna odločba U-I-190/95 z dne 17. 12. 1998 (Ur. l. 4/99 z dne 22.1.1999). Glede na 45. člen Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. 15/94; v nadaljevanju: ZUstS) bi lahko Ustavno sodišče pravilnik tako odpravilo kot tudi razveljavilo. Odločilo se je za razveljavitev, ki učinkuje le za naprej in ne za odpravo, ki učinkuje za nazaj (prim. drugi in tretji odstavek 45. člena ZUstS). Razloge za takšno odločitev je natančno pojasnilo v 10. točki odločbe U-I-190/95. Ustavno sodišče je tudi določilo, da začne razveljavitev učinkovati šele po preteku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ta rok je bil kasneje podaljšan; do izteka tega (podaljšanega) roka je prišlo šele v letu 2000. V celotnem obdobju, za katerega zahteva tožeča stranka odškodnino, je bila torej uporaba pravilnika pravno pravilna.

Protipravnosti kot predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni bilo, in zato tudi odškodninski zahtevek ni bil utemeljen.

V reviziji je tožeča stranka uveljavljala tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Ta naj bi obstajala zato, ker je drugostopenjsko sodišče podzakonski akt napačno pravno okvalificiralo kot dejstvo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 obstaja le, če sodba bodisi sploh ne vsebuje razlogov bodisi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Takšnih kršitev drugostopenjski sodbi ni mogoče očitati. Razlogi o bistvenih dejstvih, to je o lastninski pravici in o tem, da je tožena stranka prejela le neprofitno najemnino, ne manjkajo. Posledica tega, da je drugostopenjsko sodišče zmotno menilo, da je uporaba pravilnika nedovoljeno novo dejstvo in da ne gre za uporabo materialnega prava, bi kvečjemu lahko bila, da bi zaradi tega pritožbeno sodišče svojo sodbo oprlo na določbe materialnega prava, na katere je ne bi smelo opreti. V takšnem primeru pa bi bil lahko podan kvečjemu revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (356. člen ZPP 1977) in ne kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je pravilno odločilo, da tožbeni zahtevek, kolikor ga tožeča stranka opira na 150. člen SZ, ni utemeljen. Enako pa bi moralo pritožbeno sodišče odločiti tudi, če bi pri svoji odločitvi uporabilo še pravilnik ali metodologijo, zato pritožbeni sodbi ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava. Ker tožeča stranka svojega zahtevka ni posebej opirala na protiustavno uporabo pravilnika (ali metodologije), je pritožbeno sodišče svojo obrazložitev posvetilo vprašanjem, povezanim z uporabo 150. člena SZ. Tožbeni zahtevek pa bi moralo pritožbeno sodišče zavrniti tudi, če bi preizkusilo, ali je zahtevek tožeče stranke utemeljen zato, ker sta se uporabljala pravilnik in metodologija, pa se ne bi smela. Vzrok za to ni le v tem, da uporaba obeh podzakonskih aktov ni bila protipravna. V vsakem primeru bi glede na prvi odstavek 150. člena SZ tožeča stranka, tudi če se pravilnik (ali metodologija) ne bi uporabljala, ne bila upravičena do tržne- najemnine, temveč le do neprofitne. Tožeča stranka pa je v teku celotnega postopka zatrjevala le dejstva in ponudila dokaze, ki naj bi kazali na to, da je njena škoda enaka celotni razliki med tržno in neprofitno najemnino, pri čemer je izhajala od predpostavke, da lahko zahteva takšno neprofitno najemnino, kakršno določa pravilnik (oziroma metodologija). Tožeča stranka ni zatrjevala dejstev in predložila dokazov, ki bi utemeljevali njen zahtevek za plačilo škode kot razlike med neprofitno najemnino, do kakršne bi bila upravičena brez uporabe pravilnika (a-li metodologije) in neprofitno najemnino po pravilniku (oziroma metodologiji). Pritožbeno sodišče je zato ravnalo prav, ker o utemeljenosti zahtevka, kolikor se je ta nanašal na razliko med dvema neprofitnima najemninama, sploh ni odločalo. Glede na zatrjevano dejansko stanje drugače namreč niti ni moglo ravnati.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo niti obstoja revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP 1977 paziti po uradnih dolžnosti, niti tistih, katerih obstoj je zatrjevala tožeča stranka, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP 1977).