Jedro

Zaključek sodišča, da sta tožnika priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi osebnimi vozili in za potrebe posebnih prevozov z vsemi tovornimi vozili po poti, opredeljeni v izpodbijani odločbi, temelji na ugotovitvah, da sta toženca oziroma njuni pravni predniki to pot uporabljala od leta 1983 do vložitve tožbe v novembru 2017 in da toženci oziroma njihovi pravni predniki, ki so postali lastniki služečih nepremičnin na podlagi odločbe o denacionalizaciji, pravnomočne v letu 1994, izvrševanju služnosti niso nasprotovali. Odločitev temelji na pravilih ZTLR in SPZ, po katerih stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in izpodbijani sklepi sodišča prve stopnje.

II. Prvi, tretji ter peti do deseti toženec so nerazdelno dolžni v 15 dneh od vročitve te odločbe tožnikoma povrniti njune stroške pritožbenega postopka v višini 307,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je - s sodbo in sklepom z dne 26. 8. 2021 (1) zavrnilo predlog druge toženke za prekinitev postopka (I. točka izreka), (2) dovolilo spremembo tožbe (II. točka izreka), (3) ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika parcel 379/3 in 380/2, obe k. o. ..., obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi osebnimi vozili in za potrebe posebnih prevozov z vsemi tovornimi vozili po obstoječi makadamski poti širine 3 m in dolžine 13,80 m (merjeno po sredini), ki poteka po parceli 379/1 k. o. ..., v breme vsakokratnega lastnika te parcele (III. točka izreka), (4) ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika parcele 380/1 k. o. ... obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi osebnimi vozili in za potrebe posebnih prevozov z vsemi tovornimi vozili po obstoječi makadamski poti širine 3 m in dolžine 13,80 m (merjeno po sredini) na parceli 379/1 k. o. ..., in po obstoječi makadamski poti širine 3 m in dolžine 9,20 m (merjeno po sredini) na parceli 379/2 k. o. ... v breme vsakokratnih lastnikov teh parcel (IV. točka izreka), (5) zavrnilo zahtevek za vknjižbo služnosti v zemljiško knjigo (V. točka izreka), in odločilo, da so toženci dolžni tožnikoma povrniti stroške postopka (VI. točka izreka), - s sklepom z dne 26. 10. 2020 zavrnilo predlog za izločitev sodnice, - s sklepom z dne 24. 1. 2020 zavrnilo ugovor druge toženke zoper nepravilnost prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 18. 10. 2019 - s sklepom z dne 26. 8. 2021 zavrnilo ugovor druge toženke zoper nepravilnost prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 16. 4. 2021, - s sklepom z dne 23. 11. 2021 odločilo o povrnitvi nagrade izvedencu.

2. Prvi, tretji, in peti do deseti toženec oziroma toženke v pritožbi zoper navedeno odločbo uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

Služeči nepremičnini sta zemljišči, ki so ju toženci kot pravni nasledniki svojih dedov, ki sta jim bili skupaj s tovarno A. nacionalizirani, uspeli dobiti nazaj v denacionalizacijskem postopku. Z izpodbijano sodbo sta jim bili dejansko spet odvzeti. Parceli sodita k širšemu kompleksu nepremičnin v sklopu tovarne A., ki se razteza od B. ceste prek navedenih parcel do C. Prisojena služnost pomeni razvrednotenje kompleksa. S potekom služnostne poti po sredini sta postali nekoristni in ekonomsko razvrednoteni. Obstoječe makadamske poti v širini 3 m ni in je tudi na ogledu ni bilo videti, niti ni razvidna iz fotografij v spisu. Iz fotografij izhaja kvečjemu to, da sta celotni parceli posuti s peskom. Tudi po izvedenskem mnenju gre za utrjeno peščeno parkirišče. Prav tako ni izrecno izkazana raba prav po sredini parcele.

Brez prave trditvene podlage in neizkazanih potreb lastnikov gospodujočih nepremičnin je sodišče širilo služnost na potrebe posebnih prevozov z vsemi tovornimi vozili. Ta del zahtevka ni imel podlage v navedbah in dokazih. Tožnika nista zatrjevala niti vožnje z osebnimi vozili in še manj s tovornimi. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se služnost določi po načelu čim manjše možne obremenitve v okviru eventualno priposestvovane pravice po vrsti, obsegu in vsebini. Zemljišči se ta čas sicer še oddajata v najem za parkiranje družbi D., d. o. o., a ko se bodo po maratonskem postopku končno uspeli vknjižiti, bodo lahko pričeli z aktivnim razpolaganjem in načrti za izkoriščenje bivše tovarne. Tožnikoma so ponudili premestitev dostopa na rob parcel, a kljub temu, da se dostopnost njunih parcel na ta način ne bi spremenila, na to nista pristala.

V okviru ti. uskladitvenega zahtevka sta tožnika širila zahtevek z določitvijo dimenzij služnostne poti skladno z izvedenskim mnenjem in jo pripisala tudi parcelam, ki v tožbi niso bile zajete. Taka sprememba tožbe ni bila dopustna. Ni je šteti kot smotrne za dokončno ureditev razmerja.

Razlogi o aktivni legitimaciji prvega tožnika niso pravilni. Z navedbo v tožbi, da gre za napačen vpis, aktivna legitimacija ni izkazana. Tudi historični izpisek in sklep ZIL TOZD o dodelitvi parcele 379/3 k. o. ... v uporabo ne povezuje tožnika z imenom v zemljiški knjigi na pravno relevanten način. Še manj primeren je dokaz z zaslišanjem tožnika. Identitete med osebo, vpisano v zemljiški knjigi, in tožnikom ne izkazuje niti potrdilo stalnem prebivališču. Razlogi o neizkazani dobri veri tožencev glede aktivne legitimacije nedobrovernega posestnika, ki si je brez slabe vesti z živo mejo prisvojil del parcele tožencev 379/1 ob meji s parcelo 832/14, pa so za tožence vsaj neprimerni in boleči. Dokazno breme za trditve o aktivni legitimaciji so na strani tožnika.

Zmoten je zaključek, da sta tožnika pridobila služnostno pravico s priposestvovanjem. V postopku je bilo izpostavljeno, da ima prvi tožnik dostop do parcel 380/2 in 379/3 z javne ceste. Ni res, da parceli 332/14 in 832/22 predstavljata prepreko med parcelami, ki jim v posesti tožnik, in javno cesto. Obe sta v lasti MOL in po namenski rabi sodita v območje prometne infrastrukture. Morebiti je nekoliko bolj problematičen položaj drugega tožnika, a se je izkazalo, da ima služnostno pravico dostopa do javne ceste urejeno prek parcel prvega tožnika. Ker je zakonodaja ves čas zahtevala od graditeljev, da je izkazan dostop do javne ceste, sta bili gradbeni dovoljenji za obe hiši pridobljeni prav zaradi obstoja takega dostopa. Kljub temu dostopu si je prvi tožnik svoje parcele omejil z živo mejo na način, da jo je zasadil na sosednje parcele v lasti MOL in si dostop uredil prek parcel v lasti tožencev. Hkrati je v svoj vrt zajel še del parcel tožencev (379/1), ki leži ob parceli 832/14 in je tako tožencem odvzeta površina cca 17,70 m2. Morebitna prvotna ovira – betonski zid – je najkasneje po njeni odstranitvi prenehala. Dokaz z izvedencem geometrom je bil predlagan tudi za dokazovanje nepoštene rabe parcel v lasti tožencev.

Zaključek sodišča, da v obdobju veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) niso bile podane ovire za priposestvovanje, ne temelji na dovolj trdnem dokazu. Ker tožnika nista podala dejstev in dokazov, iz katerih bi izhajalo, da služeči parceli nista predstavljali materialnega pogoja za delo delavcev v družbeni pravni osebi, bi morala obveljati prepoved priposestvovanja iz 55. člena ZTLR. Poleg tega je šlo kvečjemu za dovolitev služnosti do preklica. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, ki jih določa Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ). Tožnika pri izvrševanju služnosti nista bila v dobri veri. Tak sklep izhaja iz opisa prilaščanj tujih nepremičnin s strani prvega tožnika, ki so ga podali v odgovoru na tožbo. Podane so tudi ovire za priposestvovanje iz 217. člena SPZ. Hiši tožnikov sta dobili gradbeni dovoljenji z možnostjo dostopa z javne poti. S pridobitvijo pravice uporabe glede parcele 379/3 se stanje ni spremenilo. Domnevno pričakovana sprememba ureditve ceste ne predstavlja spremembe. Da so prvemu tožniku na občini svetovali, naj na občinski zemlji zasadi živo mejo, ni verjetno. Gre za zaseg parcel na račun tretjega, ki ga tožnika bremenita z nepotrebno služnostjo dostopa.

O tem, da so toženci preprečevali služnost tožnikoma, sta izpovedala druga toženka in njen sin. Priča E. E. je izpovedal o konkretnem dogodku iz leta 2010, druga toženka pa o dogodku iz 2012. Priča je izpovedala še o dveh dogodkih, a je bila ves čas procesno ovirana v izpovedbi in je ni mogla dokončati. Tudi četrti toženec je verodostojno izpovedal o preprečevanju služnosti s strani njegove matere sredi devetdesetih let. 3. Druga toženka v pritožbi zoper sodbo in sklep ter zoper sklepe z dne 24. 1. 2020, 16. 10. 2020 in 26. 8. 2021 uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga njihovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, naj pritožbeno sodišče samo odloči o zadevi.

Sodišče je ni vabilo na dva pripravljalna naroka spomladi 2019 niti na prvi narok za glavno obravnavo. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Za obravnavo je izvedela pozno zvečer pred narokom naslednjega dne zjutraj in bila prisiljena ponoči sestaviti pripravljalno vlogo, ki je bila zjutraj na dan naroka. Da ni pooblastila odvetnika, je sodišče priznalo šele v sodbi. V tem postopku je nastopila kot pravna naslednica po materi F. F. na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in ne na podlagi dedovanja.

Ves postopek je izpostavljala krivično in pristransko sojenje v korist tožnikov. Prvi tožnik je šel še v medijsko ofenzivo kot pripadnik "levega sektorja", se predstavljal kot narodni heroj, protestnik – kolesar in se hvalil s povojnimi eksekucijami ter s tem izvajal pritisk na sodišče. Izvedenskega mnenja, na katerem temelji sodba, ni prejela, sicer pa geometrovo mnenje ne more soditi o pravnem vprašanju neobstoja služnosti.

Sodnica je pričo E. E. ves čas prekinjala in prepovedovala, o čem ne sme pričati, ker ji izpovedba ni bila všeč in je motila njeno naročeno sodbo. Trije – druga toženka in priči E. E. in G. G. so v pričanjih dokazali, da je bil priposestvovalni rok večkrat pretrgan. Teh izpovedb sodišče ni upoštevalo, kar pa bi lahko storilo le v primeru obsodbe za krivo pričanje. Na drugi strani je sodnica rada zaslišala 20 tožnikovih prič, njegovih obiskovalcev. Obiskovalci niso stranke v postopku in je vseeno, kaj govorijo, ker njih ni bil nihče obvezan preganjati s parcele.

Sodišče daje vero tožniku, ki je ukradel nacionalizirano parcelo in s tem oškodoval družbeno lastnino, sedaj pa mu sodišče še enkrat pomaga oškodovati solastnike po denacionalizaciji. Po tožnikovem nareku je oškodovance opredelilo kot lažnive priče. Odločitev predsednice sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev sodnice je napačna. Z nezakonitim sklepom ne more izpodbiti dejstva, da je bilo sojenje krivično, nezakonito in pristransko s pomočjo zlorabe položaja.

Na večkratno zahtevo ni dobila termina niti roka niti kraja za poslušanje posnetka, ampak le pojasnilo, da ga hranijo na Ministrstvu za pravosodje. S tem je sodnica pritožnico spravila ob pravico do poslušanja zelo spornega posnetka in kršila načelo kontradiktornosti. Na zelo moteč in očiten način je ovirala izvajanja dokazov druge toženke z očitnim namenom nezakonitega in krivičnega sojenja v korist prvega tožnika. Sodnica je v transkriptu neresnično in vztrajno pisala, da so izjave druge toženke nerazumljive.

Tožnik je za namen uspeha svoje tožbe izvajal medijsko propagando v Dnevniku, Delu in Svobodni besedi. Sebe je opisal kot "mi partizani smo izvajali eksekucije po vojni" in s tem žalil večino partizanov, ki tega niso izvajali niti zanje niso vedeli. Pritožničin oče je bil zaradi zahteve po javni obravnavi povojnih pobojev vojnih ujetnikov obsojen na večletno zaporno kazen.

4. Druga toženka v pritožbi zoper sklep z dne 23. 11. 2021 uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Postavitev izvedenca ni bila potrebna. Ne služi dokazovanju o nujnosti ali obstoju služnosti, kar je predmet pravde. Izbira izvedenca gradbene stroke zamegljuje pravni problem in dokaze, ki govorijo proti obstoju služnosti. Geometrova skica ne more potrjevati obstoja služnosti. Tožnika sta bila večkrat opozorjena, naj si ne prilaščata sosednjih parcel. 5. Druga toženka je dne 22. 6. 2022 vložila dopolnitev pritožb. 6. Tožnika v odgovoru na pritožbo prvega, tretjega in petega do desetega toženca zoper sodbo predlagata njeno zavrnitev. Izvedenec v odgovoru na pritožbo zoper sklep z dne 23. 11. 2021 predlaga, naj se zavrne.

7. Pritožbe niso utemeljene.

_O pritožbah zoper sodbo_

8. Glede na to, da je bila sodba drugi toženki vročena 30. 9. 2021 (na podlagi pravil ZPP o fikciji vročitve), je tridesetdnevni pritožbeni rok iztekel 2. 11. 2021. Ker je dopolnitev pritožbe druge toženke, vložena 22. 6. 2022, prepozna, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

9. Neutemeljen je očitek druge toženke o kršitvi načela kontradiktornosti. Potem ko je ugotovilo napako pri vabljenju druge toženke na prvi narok za glavno obravnavo, ji je sodišče dalo možnost, da je podala navedbe in predlagala dokaze, in se je do procesnega gradiva, ki ga je predložila toženka oziroma je bilo zbrano na njeno pobudo, v izpodbijani sodbi opredelilo. Neutemeljena je tudi navedba, da ji ni bilo vročeno izvedensko mnenje. Kot izhaja iz podatkov spisa, ji je bilo sodno pisanje z mnenjem potem, ko ga ni prevzela na pošti, 4. 11. 2020 puščeno v hišnem predalčniku.

10. Neutemeljeni so pomisleki zoper odločitev o dovolitvi spremembe tožbe. Po prvem odstavku 185. člena ZPP sme sodišče kljub toženčevemu nasprotovanju dovoliti spremembo tožbe, če je to smotrno za dokončno ureditev razmerja. Pravilno je stališče sodišče prve stopnje, da je smotrno dovoliti spremembo tožbe, ki po vsebini predstavlja prilagoditev zahtevka ugotovitvam v izvedenskem mnenju o dolžini in širini poti in njenem natančnem poteku, in gre za isto pot, ki je bila že dotlej predmet obravnavanja.

11. Zaključek sodišča, da sta tožnika priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi osebnimi vozili in za potrebe posebnih prevozov z vsemi tovornimi vozili po poti, opredeljeni v izpodbijani odločbi, temelji na ugotovitvah, da sta toženca oziroma njuni pravni predniki to pot uporabljala od leta 1983 do vložitve tožbe v novembru 2017 in da toženci oziroma njihovi pravni predniki, ki so postali lastniki služečih nepremičnin na podlagi odločbe o denacionalizaciji, pravnomočne v letu 1994, izvrševanju služnosti niso nasprotovali. Odločitev temelji na pravilih ZTLR in SPZ, po katerih stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval; stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica (drugi in tretji odstavek 217. člena SPZ in 54. člen ZTLR).

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da prvi tožnik nima aktivne legitimacije za uveljavljanje služnostnega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je o tem izčrpno opredelilo v 31. točki obrazložitve. Iz dokumentov, ki jih je ocenilo, izhaja zanesljiv sklep, da je kljub drugačnemu imenu v zemljiški knjigi tožnik zemljiškoknjižni lastnik gospodujočih nepremičnin. Glede na to, da se sklep ZIL TOZD, ki se glasi na Ivana H., nanaša na iste nepremičnine kot zemljiškoknjižni vpis, opravljen na podlagi sklepa, ki se glasi na Janeza H., je nasprotno pritožbeno stališče neprepričljivo.

13. Razlogi v 32. točki obrazložitve, s katerimi je sodišče dodatno utemeljilo zaključek o obstoju aktivne legitimacije prvega tožnika, niso pomembni za odločitev. O njihovi pravilnosti se zato ni treba izreči. 14. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je obstajala ovira za priposestvovanje iz 55. člena ZTLR, po katerem ni bilo mogoče priposestvovati služnosti na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Ker služeči nepremičnini najkasneje od uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) 28. 7. 19971 nista bili več v družbeni lasti,2 odtlej in do vložitve tožbe pa je poteklo več kot dvajset let, za odločitev ni pomembno, ali so razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z obstojem ovire iz 55. člena ZTLR pravilni.

15. Za pravilnost odločitve niso pomembne niti navedbe o tem, da imata tožnika možnost ureditve drugega dostopa do svoje nepremičnine. Iz teh navedb namreč ne izhaja, da sta tožnika izvrševala služnost s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja, morebiten drug dostop (obstoječ ali možen) niti morebitna nedobrovernost tožnikov pa priposestvovanja ne ovirata. Dokazov, predlaganih v zvezi s temi trditvami, zato ni bilo treba izvesti.

16. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitev o trasi poti. Ugotovitev temelji na zaznavah sodišča ob ogledu in mnenju izvedenca. Iz fotografij, posnetih na ogledu, izhaja, da gre za dovozno pot, ki se na nekaterih mestih razširi v parkirišče. Da bi ugotovilo, kolikšna je bila dejanska širina poti, ki je bila uporabljena za potrebe gospodujočih zemljišč, je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem. Da bi dovozna pot potekala bolj ob robu služečih nepremičnin ali da bi bila ožja od ugotovljene, pa pritožniki ne zatrjujejo.

17. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotnosti ugotovitve, da toženci niso dokazali, da bi med tekom priposestvovalne dobe nasprotovali izvrševanju služnosti. Izčrpna dokazna ocena je podana na 16., 17. in 18. strani sodbe (točke 37 do 40 obrazložitve). Iz zapisnika o zaslišanju priče E. E. ne izhaja, da sodišče priči ni dovolilo izpovedati o dejstvih, pomembnih za odločitev. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da sodišče ni upoštevalo izpovedb druge toženke in prič E. E. in G. G. Sodišče jih je ocenilo tako z vidika verodostojnosti kot z vidika tega, v kakšni meri je to, kar so povedali, relevantno za zaključek o nasprotovanju izvrševanju služnosti. Trditve o nasprotovanju so bile namreč splošne, stranka in priči pa so izpovedovali o nekaj posamičnih dogodkih, ki niso bili določno časovno umeščeni, niti ni bilo mogoče zaključiti, ali je sploh bilo izraženo nasprotovanje izvrševanju služnosti ali pa je šlo le za vprašanje, ali ima nekdo izmed tožencev oziroma njegov prednik pravico uporabljati služečo nepremičnino. Ne da bi se pritožniki konkretno soočili z razlogi sodbe o dokazni vrednosti navedenih izpovedb in ostalem procesnem gradivu, ki ga je sodišče vključilo v dokazno oceno, ne morejo vzbuditi dvoma o pravilnosti ugotovitve, da nasprotovanje izvrševanju služnosti ni bilo dokazano.

18. Razlogi o izvrševanju služnosti za vožnjo s tovornimi vozili so podani v 43. točki obrazložitve. Tožnika sta jo v zahtevku uveljavljala, ugotovitev, da se je občasno glede na posebne potrebe izvrševala, pa ima podlago v izpovedbi drugega tožnika.

19. Ostale pritožbene navedbe so preveč splošne, da bi lahko vzbudile dvom o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato ne terjajo podrobnejšega odgovora.

_O pritožbah zoper sklepa z dne 24. 1. 2020 in 26. 8. 2021_

20. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepoma zavrnilo ugovora druge toženke zoper nepravilnosti v prepisu zvočnih posnetkov narokov za glavno obravnavo z dne 18. 10. 2019 in 16. 4. 2021. Zavzelo je stališče, da se lahko popravi le očitna nepravilnost prepisa, ni pa pravno sredstvo namenjeno dopolnitvi tega, kar je bilo povedano ali je ostalo nerazumljivo.

21. Ravnanje sodišča v zvezi z dostopom toženke do zvočnih zapisov je bilo skladno z zakonom. Iz ostalih pritožbenih navedb ni razvidno, na kakšen način so zatrjevane pomanjkljivosti vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 338. člena ZPP).

_O pritožbi zoper sklep z dne 16. 10. 2021_

22. Z izpodbijanim sklepom je bila zavrnjena zahteva druge toženke za izločitev sodnice. Predsednica sodišča je zavzela stališče, da toženkine navedbe o pristranskem vodenju postopka in vnaprej napisani sodbi ne utemeljujejo zaključka o obstoju izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP. S trditvijo, da je bilo sojenje krivično, nezakonito in pristransko s pomočjo zlorabe položaja, pritožba ni vzbudila dvoma o pravilnosti izpodbijane odločitve.

_O pritožbi zoper sklep z dne 23. 11. 2021_

23. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o višini nagrade in stroškov, do katerih je upravičen izvedenec, postavljen v postopku. Pritožničino stališče, da postavitev izvedenca ni bila potrebna, ne vpliva na pravilnost odločitve. Enako velja za njena stališča o utemeljenosti tožbenega zahtevka, o katerem teče pravda. Za odmero nagrade zadostuje ugotovitev, da je izvedenec opravil nalogo, ki mu jo je določilo sodišče. 24. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, izpodbijane sklepe pa v celoti potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

25. Ker toženci s pritožbo niso uspeli, niso upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Prvi, tretji in peti do deseti toženec, na katerih pritožbo sta odgovorila tožnika, pa sta jima dolžna povrniti stroške odgovora na njihovo pritožbo. Ti znašajo 307,99 EUR (412,50 točk za sestavo odgovora na pritožbo – ob upoštevanju tretjega odstavka 7. člena Odvetniške tarife, 8,25 točk za materialne stroške po 11. členu Odvetniške tarife, 22 % davek na dodano vrednost). Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 378. členu Obligacijskega zakonika.

1 Člen 9 ZLNDL. 2 Po 2. členu ZLNDL so imetniki pravice uporabe postali lastniki nepremičnin.