Jedro

Standard preganjanja ne vključuje prihod uniformiranih neidentificiranih ljudi k tožniku, ki naj bi ga hotele rekrutirati, čeprav je bil ob koncu vojnih dogodkov star šele 13 let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03 - UPB1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.2.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti državo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke, da je tožnikovo prošnjo obravnavala v tako imenovanem pospešenem postopku in jo kot očitno neutemeljeno zavrnila na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, pravilna in zakonita. Da tožniku ne grozi preganjanje v njegovi izvorni državi je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno sklepala že na podlagi njegove izjave, ki jo je podal v prošnji. V tej izjavi je navajal, da so ga neznanci verbalno in fizično napadali, ko se je po vojni vrnil iz Slovenije na Kosovo, očitali pa so mu, da je izdajalec, ker se med vojno ni priključil pripadnikom AKSH. Tako sklepanje je pravilno tudi zaradi tega, ker je tožnik leta 1999, ko je bila vojna na Kosovu končana, bil star 13 let in ni verjetno, da bi ga zaradi njegove takratne mladoletnosti preganjali v letu 2004. Po tožnikovi navedbi naj bi ga tik pred njegovim odhodom s Kosova obiskala skupina uniformiranih oseb, ki so ga želeli rekrutirati. O objektivnih informacijah, ki jih je zbrala tožena stranka, pripadniki albanske nacionalne vojske (AKSH) delujejo le proti varnostnim silam srbske in makedonske nacionalnosti, ne pa tudi proti Albancem, kot je tožnik. Tožnik tudi ne sodi med posebne kategorije ali ranljive skupine.

Verbalne grožnje neznancev oziroma rekrutiranje, ki ga pa tožnik ni natančno opredelil, ni mogoče šteti kot preganjanje, kot se je izoblikovalo v sodni praksi. Sodišče je zavrnilo tudi vse ostale tožbene ugovore.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek. Ponavlja trditev, da je ob vrnitvi iz Slovenije na Kosovo doživel preganjanje, ker se ni pridružil albanski vojski v vojni proti Srbom in je zato njegovo življenje oziroma osebna varnost v izvorni državi ogroženo. Sklicuje se na poročilo UNHCR, po katerem je stanje na Kosovu še vedno zapleteno in so določene etnične skupine še vedno v nevarnosti pred fizičnimi napadi, med njimi tudi Albanci. Ocenjuje tudi, da obstaja velika možnost ponovitve nemirov iz marca 2005. Sodi v kategorijo ljudi, ki jih lokalno albansko prebivalstvo dojema kot sodelavce srbskega režima po letu 1990. Napadi nanj so se dogajali vsaj enkrat na teden, zaradi česar je živel v nenehnem strahu za svoje življenje in torej ne gre za osamljen dogodek. Gre torej za preganjanje, kakor ga definira Direktiva Sveta EU, št. 2004/83/EC. Bistvena kršitev upravnega postopka je bila storjena, ker se upravni organ ni spustil v meritorno odločanje o zadevi, ampak je speljal le pospešeni postopek po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Pristojni organ pa bi moral tudi v tem postopku ugotoviti dejanski namen vloge in razloge, zaradi katerih tožnik potrebuje zaščito. Tožnik je komaj dopolnil polnoletnost in zato sodi še vedno v kategorijo ranljivih skupin - mlajših polnoletnikov. Tudi pri podaji prošnje zaradi svoje mladosti ni odgovarjal natančneje in konkretneje, saj je bil v strahu in zmeden. Če organi menijo, da tožnik na vprašanja ni odgovarjal dovolj konkretno, bi morali obvezno izpeljati popolen postopek in izvesti tožnikovo zaslišanje. Tožnikova vrnitev v izvorno državo bi pomenila tudi kršitev načela nevračanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz tožnikove izjave, ki jo je podal ob vložitvi prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji ne izhaja, da bi bil v izvorni državi Srbiji in Črni gori oziroma na Kosovu podvržen preganjanju s strani albanskega prebivalstva, ki naj bi ga imelo za izdajalca. Že prvo dejstvo, da je bil tožnik ob koncu oboroženih spopadov star šele 13 let, kaže na utemeljeno sklepanje tožene stranke, da ga albansko prebivalstvo ne more smatrati kot osebo, ki se je izognila mobilizaciji v albansko vojsko. Zatrjevana maltretiranja in fizični napad neinditificiranih napadalcev, pa tudi ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil ter mednarodnega prava. V upravno-sodni praksi se je izoblikoval pravni standard na podlagi definicije preganjanja, ki ga je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje. Tako preganjanje mora biti trajno sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Pri tem mora obstajati nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene. Ta pojem vključuje tudi stalno povzročanje mentalnih in fizičnih krutosti, nenehno in resno prizadevanje, da bi nekomu povzročili škodo ali trpljenje ter ustvarjanje pogojev za neukrotljiv strah, zaradi katerega se posameznik ne upa obrniti na oblasti za zaščito. Za pojem preganjanja torej ne zadoščajo posamezni primeri groženj ali zatrjevani napad neidentificiranih storilcev. Preganjanje tudi ne more biti zatrjevani prihod uniformiranih neidentificiranih ljudi k tožniku, ki naj bi se dogodil približno dva meseca pred njegovim odhodom s Kosova, zaradi katerega pa tožnik ni čutil posledic.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi morali o njegovi prošnji pristojni organi odločati v rednem postopku, ga zaslišati in mu dati možnost, da pojasni razloge za zapustitev izvorne države. To možnost je tožnik imel, bil je opozorjen na svoje pravice in obveznosti v azilnem postopku. Okoliščine, ki jih je opisal, dajejo podlago za odločanje v pospešenem postopku na podlagi določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj iz zatrjevanih okoliščin ne izhaja, da bi tožniku v izvorni državi grozilo preganjanje v smislu ZAzil. Zavrniti je bilo treba tudi pritožbeni ugovor, da je bilo z odreditvijo zapustitve Republike Slovenije tožniku poseženo v njegove temeljne človekove pravice in v načelo nevračanja. Načelo nevračanja ni samostojna pravna podlaga za priznanje azila v Republiki Sloveniji, temveč se upošteva le v primerih, kadar prosilec dejansko izkaže utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Tega pa, kot je bilo že navedeno, tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal in zato ne obstojijo razlogi, da se pravnomočna sodba o zavrnitvi prošnje za azil ne bi tudi izvršila z vrnitvijo tožnika v njegovo izvorno državo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.