Jedro

To, da je oškodovanec obdolženca ugriznil za prst, pa samo kaže, da je bil stisk tako močan, da se ga je oškodovanec želel rešiti z ugrizom ter se na ta način želel rešiti obdolženčevega stiska za vrat.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 180,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta ter mu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, kar vse bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma kazenski postopek ustavi, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar v pritožbi ne konkretizira katere kršitev iz členov 371 in 372 ZKP uveljavlja, to pa ni razvidno niti iz obrazložitve pritožbe. Pavšalna trditev, da je napadena sodba nepravilna in nezakonita, brez ustrezne obrazložitve, ni upoštevna. Zato so uveljavljene kršitve brez podlage in jih pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti, kršitve na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

5. Uspešna pa tudi ne more biti pritožba zagovornika, ko trdi, da je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo. Na tej podlagi pa je obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika dodaja:

6. Bistvo pritožbe je v trditvi, da noben neposredni dokaz ne obremenjuje obdolženega, ker dogodka ni nihče videl, ne soglaša z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke in se pri tem sklicuje tudi na fotografije, iz katerih niso razvidne poškodbe oškodovanca. Ker ni nobenih dokazov zagovornik navaja, da bi bilo potrebno obdolženca v dvomu oprostiti obtožbe.

7. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je sledilo določni izpovedbi oškodovanca, ki je povedal, da so po tem, ko sta se prijatelja B. B. in C. C. z avtom prevrnila, zbežali, saj so se bali prihoda policije. Sam je zbežal v drugo smer kot prijatelja. Videl je obdolženega, ki se je pripeljal s kombijem sive barve, znamke Ford in kričal naj počaka, vendar se je skrival med hišami, pri tem pa slišal, da je obdolženi „pritisnil na gas“, tako da je bilo zelo hrupno in napadalno. Hotel je zbežati, pa ga je obdolženi zablokiral tako, da je zapeljal pred njega in mu zaprl pot ter je izstopil iz kombija. Prijel ga je za vrat in ga je začel daviti, pri tem pa mu je oškodovanec povedal, da je mladoleten in da lahko ima zaradi takšnega početja probleme, vendar obdolženi ni prenehal in ga je še naprej močno stiskal za vrat, tako da ni mogel dihati. Davil ga je z obema rokama, zato ga je potisnil do sebe in ga ugriznil v prst tako, da mu je takrat uspelo zbežati, vendar se je spet znašel pred obdolženim. Takrat je pa v glavi občutil, kot bi ga nekdo udaril in se od takrat nič ne spomni. Zavedel se je šele v policijskem avtu. To, da je obdolženi peljal za oškodovancem je povedala mati obdolženega in priči B. B. in C. C. Da je oškodovanec bil dne 4. 7. 2019 poškodovan izhaja iz medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja izvedenca D., ki je med drugimi poškodbami pri oškodovancu ugotovil, da je do poškodbe vratu oziroma udarninskih značk na vratu prišlo zaradi stiskanja z obema rokama za vrat. Takšne ugotovitve izvedenca pa so v celoti skladne z izpovedbo oškodovanca o tem, da ga je obdolženi močno stiskal za vrat. To, da je oškodovanec obdolženca ugriznil za prst, pa samo kaže, da je bil stisk tako močan, da se ga je oškodovanec želel rešiti z ugrizom ter se na ta način želel rešiti obdolženčevega stiska za vrat. Zato okoliščina, da nihče ni videl dejanja in da zato ni dokazov, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, kot to skuša prepričati zagovornik, ne more biti uspešna in so vsi pomisleki v tej smeri neutemeljeni. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo njegovo krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v preostalem na te razloge sklicuje. Ker se zagovornik v preostalem sklicuje na zagovor obdolženca, kateremu pravilno ni sledilo že sodišče prve stopnje in podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešen.

8. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik niti v preostalem v pritožbi ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Pritožbeno sodišče je skladno z določilom člena 386 ZKP napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije in obdolžencu utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave, in sicer pogojne obsodbo, s katero mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Na strani obdolženca po oceni pritožbenega sodišča ni nobenih takšnih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist. Izrečena pogojna obsodba bo na obdolženca vplivala tako, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

10. Ker pritožbeno sodišče skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, in ker v pritožbi zagovornika uveljavljane kršitve niso podane, dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka, in sicer plačilo sodne takse, temelji na določilu členov 95/I v zvezi z 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.