Jedro

Tožnica se je sama odločila, da bo opravila zdravljenje v tujini, kljub temu, da ji ta pravica ni bila odobrena. Tožnica je bila v Sloveniji deležna celovite rehabilitacije na način, kot to velja za primerljive primere. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni ugotovilo nobenih odstopanj. To pomeni, da v Sloveniji niso bile izčrpane možnosti zdravljenja. Tožnica uveljavlja povrnitev stroškov za nadstandardne storitve opravljene v tujini, za plačilo katerih pa v določbi 44. a člena ZZVZZ ni podlage.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 10. 2023 in št. ... z dne 17. 8. 2023 in da se tožnici prizna pravica do povračila stroškov zdravljenja, opravljenega pri tujem izvajalcu Poliklinika A., Hrvaška, v obdobju od 16. 1. 2023 do 22. 4. 2023 ter povračilo stroškov, nastalih v zvezi s tem zdravljenjem, tožencu pa se naloži, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odmeri in izplača stroške zdravljenja, opravljenega pri tujem izvajalcu in stroške, nastale v zvezi s tem zdravljenjem.

Tožnica sama krije svoje stroške postopka."

II.Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 11. 10. 2023 in št. ... z dne 17. 8. 2023. Tožnici je priznalo pravico do povračila stroškov zdravljenja v tujini za čas od 16. 1. 2023 do 22. 4. 2023 in do povračila stroškov, nastalih v zvezi s tem zdravljenjem. Tožencu je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odmeri in izplača stroške zdravljenja in stroške, nastale s tem zdravljenjem ter da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.467,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo izključno na mnenje sodne izvedenke. Iz obrazložitve izhaja, da naj bi bilo mnenje strokovno prepričljivo, pri čemer omenjenega sodišče ne obrazloži. Sodišče se tudi ni dotaknilo konziliarnih mnenj UKC B. in UKC C.. Tudi sodna izvedenka se do omenjenih konziliarnih mnenj ni opredelila. Toženec opozarja, da so tudi konziliarni zdravniki vrh stroke. Strokovna stališča podajajo v senatu, za razliko od sodne izvedenke, ki je podala individualno stališče, pri čemer je bila pri podajanju mnenja osamljena in pristranska. Mnenje tudi presega njene pristojnosti, saj se je na več mestih jasno opredelila do pravnega vprašanja, kar je naloga sodišča. Sodišče tudi ni kritično ovrglo drugih dokaznih predlogov, na primer izjavo osebne zdravnice, ki je izpovedala, da fiziater odloča o nadaljnjih terapijah v okviru standardov. Izpovedbe, ki niso objektivizirane, temveč izpričujejo subjektivno noto do sistema in človeško razumljivo potenciranje samo ugodnih učinkov, ki so se zgodili pri tožnici, brez ustreznih podlag v strokovnih smernicah, doktrini in praksi, ne morejo in ne smejo predstavljati temelj na katerem sloni sodba. Dejstvo, da nadaljnje zdravljenje in fizioterapevtske obravnave niso bile medicinsko indicirane, kar izhaja iz konziliarnih mnenj, še ne pomeni, da je bilo tožnici zdravljenje v Sloveniji onemogočeno. Tožnici je bilo omogočeno obsežno zdravljenje v terciarni ustanovi do določene točke, ko je stroka predvidela in ocenila strokovno utemeljenost ter objektivizirala njeno zdravstveno stanje skladno z medicinsko doktrino in smernicami, upoštevajoč javnopravni zdravstveni sistem. Obsežnejše oz. strnjene obravnave ali uporaba najnovejših aparatov in najnovejših postopkov, ne morejo utemeljevati obravnav "v nedogled". Pri odločitvi je potrebno izhajati iz dejstva, na katerega opozarja tudi sodna praksa1, da tožnici ni mogoče nuditi najvišjih, najnovejših ali strnjenih in pogostnostih možnosti, ki so na trgu in jih zavarovanci lahko sicer sami uporabijo na lastno odgovornost in lastni stroškovni vidik. Javno zdravstvo je v tem smislu omejeno in v konkretnem primeru je bilo tožnici nudeno vse, kar je bilo možno iz javnega zdravstvenega sistema. Tožnica je izkoristila dodatne možnosti, ki jih trg zdravstvenih storitev predstavlja in omogoča in v njenem primeru je prišlo do izboljšanja, vendar glede na doktrinarno stališče takih dodatnih storitev (še bolj strnjenih obravnav, kot jih je bila deležna) v okviru javnega zdravstva ni mogoče dobiti, saj presegajo standarde, ki so na voljo pri vseh pacientih in podobnih zdravstvenih stanjih. Nevzdržno je, da bi tožnica v danem primeru iz javnih sredstev prejela plačilo za storitev, ki je bila tudi v tujini izvršena samoplačniško, saj bi v tem primeru dejansko preko "obvoda" 44. a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)2, bila deležna dodatnih ugodnosti v primerjavi z drugimi zavarovanci ob podobnem zdravstvenem stanju. Skladno z načelom enakopravnosti tudi ni mogoče, da je razlikovalni znak starost ali fizična ter splošno dobra kondicija tožnice ter njen osebni angažma. Argumentacija sodišča v tej smeri je najmanj pristranska in tudi neustrezna ter pravno nedopustna. Če tožnici fiziatrinja priporoča storitve v tujini, to še ne pomeni, da ji ta pravica tudi pripada. Potrebno se je opredeliti glede oblikovanja pravnega standarda izčrpanih možnosti. Tožnica ni bila napotena na obravnave v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč ji je fiziatrinja zgolj svetovala in priporočala dodatne fizioterapevtske obravnave. Iz zapisa fiziatrinje, ki ga povzema sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve, izhaja, da je bila tožnica deležna ustrezne rehabilitacijske obravnave in celostne rehabilitacije v URI Soča. Vključitev v rehabilitacijsko obravnavo na ravni zdravilišč v Republiki Sloveniji je tudi primeren način za izboljšanje zdravstvenega stanja. Tožnica je koristila rehabilitacijske programe, ki jih zagotavlja toženec. Sodišče tudi povzema izvedensko mnenje sodne izvedenke, da so z vidika medicine in rehabilitacije bili tožnici zagotovljeni vsi postopki zdravljenja, niso pa bile izčrpane možnosti zdravljenja. Sodna izvedenka je presegla svoje pristojnosti, saj je sama odločala o izčrpanih možnostih zdravljenja, sodišče pa ni opravilo vsebinske pravne presoje, temveč je zgolj sledilo stališču sodne izvedenke. Izvedensko mnenje temelji samo na izboljšanju zdravstvenega stanja tožnice kot edino relevantnemu indicu, da ji zdravljenje pripada, kar pa ni edini kriterij, o katerem je potrebno odločiti. V zvezi z mnenjem izvedenke, da toženec nima vseh novih tehnologij in pristopov, le-ta opozarja na že omenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, oz. se do nje opredeliti. URI Soča je tožnici omogočil robotsko podprto rehabilitacijo na Lokomatu v trajanju 30 minut dnevno, in sicer trikrat na teden. Tožnica je bila deležna celovitega zdravljenja in rehabilitacije, kar omogoča javni zdravstveni sistem. Tekom sodnega postopka se ni z ničemer izkazalo, da bi bili izpolnjeni argumenti, s katerimi bi lahko zapolnili pravni standard izčrpanosti zdravljenja in utemeljili odločitev sodišča prve stopnje. Izvedenka se dejansko zavzema za širitev pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, čemur pa ni mogoče slediti. V obravnavanem primeru ne gre za izčrpano zdravljenje v Republiki Sloveniji, temveč za drugačne in dodatne možnosti zdravljenja - rehabilitacije, ki si jih zavarovanci sami zagotavljajo tako v Sloveniji kot tudi v tujini s samoplačniškimi storitvami. Za presojo te zadeve je torej ključno, ali so bile tožnici na voljo vse oblike zdravljenja, ki jih nudi sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja v skladu s standardi in zakoni. Vse, kar je nadstandard, mora zavarovanec kriti sam. Tudi iz mnenja UKC C., Inštituta D. izhaja, da je tožnica opravila vso rehabilitacijsko obravnavo v Republiki Sloveniji. Tožnica je bila skladno s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ)3 vključena v rehabilitacijsko obravnavo. Nudena ji je bila celovita rehabilitacija, v obsegu, ki ga omogoča obvezno zdravstveno zavarovanje. Vključevala je tudi robotske naprave. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo ustrezno obrazložilo in s tem ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).4 Izvedenka je pojasnila, da je bilo zdravljenje tožnice v Republiki Sloveniji zaključeno. Z zdravljenjem oz. rehabilitacijo v tujini pa se je njeno zdravstveno stanje izboljšalo. To ji omogoča samostojno življenje brez uporabe pripomočkov. Strokovna mnenja, na katera se sklicuje toženec, o tem ničesar ne govorijo in ne podajajo argumentov, ki bi kakorkoli posegala v izvedensko mnenje ali temu nasprotovala. V tem primeru ne gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, niti ne za zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Toženec tudi ni imel dodatnih dokaznih predlogov po pritegnitvi drugega izvedenca s tega področja. Odločitev sodišča je zato pravilna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)5 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Tako tudi ni podana zatrjevana kršitev po 14. točki drugega drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge, bistvene za odločitev v zadevi in se jo tudi da preizkusiti. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 11. 10. 2023, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 8. 2023. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino vlogo za odobritev zdravljenja (intenzivne nevrorehabilitacije z uporabo robotskih naprav) pri tujem izvajalcu ter za povračilo stroškov tega zdravljenja, opravljenega med 16. 1. 2023 in 22. 4. 2023 (14-tedenska terapija) in za povračilo stroškov, nastalih v zvezi s tem zdravljenjem (prevoz, prehrana, nočitev). Iz dokumentacije v upravnem spisu in tudi iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je tožnica že pred tem postopkom, ki se je zaključil z dokončno odločbo toženca z dne 9. 1. 2023, uveljavljala pravico do zdravljenja v tujini. Tako je 13. 12. 2022 podala vlogo, ki pa je bila s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 6. 1. 2023 zavrnjena. Odločitev je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo z dne 17. 2. 2023. Kljub zavrnitvi vloge je tožnica na Hrvaškem v času od 16. 1. 2023 do 22. 4. 2023 opravila 14-tedensko terapijo (intenzivno nevrorehabilitacijo z uporabo robotskih naprav). Po opravljeni terapiji je 26. 6. 2023 podala novo vlogo za odobritev zdravljenja v tujini ter za povračilo stroškov zdravljenja in ostalih stroškov, povezanih s tem zdravljenjem.

7.ZZVZZ v 44. a členu določa, da ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini, oz. do povračila stroškov teh storitev, če so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali zdravljenje, v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje, ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Stroški zdravstvenih storitev se zavarovani osebi povrnejo v višini dejanskih stroškov teh storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene.

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je tožnica 7. 3. 2022 doživela možgansko krvavitev. Po dogodku je bila poslana na fiziatrično obravnavo na terciarnem nivoju. V obdobju od 7. 4. 2022 do 28. 4. 2022 je bila v Zdravilišču E., v obdobju od 4. 7. 2022 do 26. 8. 2022 pa je opravila celostno rehabilitacijo v URI Soča. Iz pisne izjave tožničine fiziatrinje izhaja, da je bila tožnica vključena v vadbo hoje s pripomočki. Rehabilitacija je bila podprta z robotsko tehnologijo (Lokomat). Zaradi zdravljenja spastičnosti je redno vodena v fiziatrični ambulanti UKC C.. Obravnavana pa je bila tudi v Centru za poklicno rehabilitacijo, Območna enota C..

9.Tožnica je fizioterapijo opravila tudi v tujini, in sicer od 16. 1. 2023 do 20. 4. 2023 (ki je predmet tega postopka) in nato tudi od 2. 10. 2023 do 26. 11. 2023.

10.Sodišča prve stopnje je zaradi ugotovitve dejanskega stanja pridobilo mnenje sodne izvedenke F. F., dr. med., specialistke fizikalne in rehabilitacijske medicine. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče ugotavlja, da se je zdravstveno stanje tožnice izboljšalo (kar glede na pritožbene navedbe ni sporno). V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja, da tožnici zdravljenje v Sloveniji ni bilo omogočeno in da posledično ni mogoče zavrniti zahteve za povračilo stroškov zdravljenja v tujini. Po stališču sodišča prve stopnje so bile torej v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja.

11.Kot je to poudarilo Vrhovno sodišče v drugi zadevi6 je vprašanje, ali so v konkretnem primeru izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji, po eni strani dejansko vprašanje, po drugi pa gre za uporabo pravnega standarda, ki ga glede na konkretni življenjski primer vsakič zapolnjuje sodna praksa.7 Izčrpanost možnosti zdravljenja v Sloveniji je namreč nedoločen pravni pojem, ki ga je treba napolniti po kriterijih in merilih sodne prakse. Vrhovno sodišče se s tem v zvezi sklicuje na sklep II Ips 185/2013 z dne 8. 5. 2013. Pravnega standarda sicer ni mogoče napolniti zgolj z jezikovno interpretacijo nedoločenega pravnega pojma, vendar pa ta napolnitev tudi ne sme biti v nasprotju z jezikovno razlago, saj bi to lahko pomenilo arbitrarnost in zanikanje načela pravne varnosti. Za zmotno uporabo pravnega standarda izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji bi za to šlo v primeru takšne razlage tega pojma, ki bi pomenila, da sodišče šteje, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja neke konkretne bolezni z vsemi njenimi značilnostmi, čeprav je za takšno bolezen z vsemi konkretnimi posebnostmi v Sloveniji na voljo zdravljenje, ki je povsem enakovredno zdravljenju v tujini. V nadaljevanju Vrhovno sodišče omenja obsežno sodno prakso, po kateri se šteje, da so možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod (kadar je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolago več medicinsko priznanih enakovrednih metod).

12.Za konkretni primer je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali so bile v Sloveniji izčrpane možnosti rehabilitacije, pri čemer je odločilno, da pravica do zdravljenja v tujini (v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja) uporabniku ne zagotavlja tudi trenutnih (vrhunskih) dosežkov medicinske znanosti in tehnike, temveč le storitve v mejah zakonov in s podzakonskimi predpisi določenih standardov.

13.Uredba št. 883/2004 v prvem odstavku 20. člena ureja odobritev ustreznega zdravljenja zunaj države članice in določa, da mora, če v tej Uredbi ni določeno drugače, zavarovana oseba, ki potuje v drugo državo članico, da bi prejela storitve med začasnim bivanjem, za odobritev zaprositi pristojnega nosilca. Zavarovana oseba, ki ji pristojni nosilec odobri odhod v drugo državo članico na zdravljenje, ki ustreza njenemu zdravstvenemu stanju, prejme storitve, ki jih v imenu pristojnega nosilca zagotovi nosilec v kraju začasnega prebivališča v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja, kakor da bi bila oseba zavarovana po navedeni zakonodaji. Odobri se zdravljenje, ki spada med storitve, določene v zakonodaji države članice, v kateri oseba stalno prebiva in ji ga ob upoštevanju njenega trenutnega zdravstvenega stanja in verjetnega razvoja bolezni ni možno nuditi v časovnem obdobju, ki je medicinsko utemeljen.

14.Utemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri presoji te zadeve ni pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti sledilo mnenju sodne izvedenke, po katerem so bile možnosti zdravljenja tožnice v Sloveniji izčrpane. Toženec pravilno opozarja, da sodni izvedenec lahko poda zgolj izvedensko mnenje v zvezi s strokovnimi vprašanji, ki se nanašajo na konkretni primer, medtem ko je uporaba prava v pristojnosti sodišča. Kot je podano v tej zadevi, je sodna izvedenka (glede na postavljeno vprašanje, ali so bile izčrpane možnosti zdravljenja v skladu s 44. a členom ZZVZZ) odgovorila pritrdilno. Sodišče pa je takemu odgovoru v celoti sledilo. Kot je bilo že pojasnjeno, je v primeru izčrpanih možnosti zdravljenja potrebno odgovoriti na eni strani na dejansko vprašanje, kakšno zdravljenje oz. rehabilitacija je bila tožnici zagotovljena v Sloveniji in kakšno zdravljenje je tožnica glede na njeno zdravstveno stanje potrebovala. Na podlagi podanega izvedenskega mnenja sodišče ugotavlja, da je bila tožnica deležna tako rehabilitacije na terciarnem nivoju kot v URI Soča in tudi v Zdravilišču E.. Obravnavana je bila tudi pri specialistki fizikalne medicine. Sodišče prve stopnje kot odločilno sprejema mnenje sodne izvedenke, da je bila tožnica po opravljenih rehabilitacijah odpuščena v domače okolje zgolj z usmeritvami in priporočili ter da je bila prepuščena sama sebi, čeprav je potrebovala kontinuirano nadaljnjo kompleksno bolnišnično rehabilitacijo, ki pa ji v Sloveniji v ustreznem času, ki je nujen za kontinuirano obravnavo, ni bila zagotovljena niti omogočena.

15.Upoštevaje strokovni vidik zdravljenja oz. rehabilitacije gotovo daljša rehabilitacija v večini primerov pomeni boljši rezultat za pacienta, vendar pa je potrebno na drugi strani upoštevati tudi omejitve javnega zdravstva. Ključna je enakopravna obravnava zavarovancev. Podlaga za to pa izhaja iz materialnih predpisov. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bila tožnica obravnavana drugače, kot to velja za druge zavarovance s podobnimi zdravstvenimi težavami. Tožnica s tožbo uveljavlja več, kot pa ji glede na pravne standarde pripada. Nenazadnje je toženec že s pravnomočno odločbo z dne 17. 2. 2023 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 9. 1. 2023 tožničino zahtevo za odobritev zdravljenja v tujini zavrnil. Kljub temu je tožnica odšla na zdravljenje v tujino ter nato ponovno vložila zahtevo, tokrat za povračilo stroškov, ki so ji nastali s tem zdravljenjem. Tožnica se je torej sama odločila, da bo opravila zdravljenje v tujini, kljub temu, da ji ta pravica ni bila odobrena. Tožnica je bila v Sloveniji deležna celovite rehabilitacije na način, kot to velja za primerljive primere. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni ugotovilo nobenih odstopanj. To pomeni, da v Sloveniji niso bile izčrpane možnosti zdravljenja. Tožnica uveljavlja povrnitev stroškov za nadstandardne storitve opravljene v tujini, za plačilo katerih pa v določbi 44. a člena ZZVZZ ni podlage.

16.Sodišče prve stopnje pravnega standarda izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji ni pravilno zapolnilo in je posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče zaključilo, da v obravnavani zadevi niso bile izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji in tako niso izpolnjeni pogoji iz 44. a člena ZZVZZ za odobritev zdravljenja v tujini.

17.Na podlagi 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 11. 10. 2023 in z dne 17. 8. 2023 in na priznanje pravice do povračila stroškov zdravljenja, opravljenega pri tujem izvajalcu na Hrvaškem v obdobju od 16. 1. 2023 do 22. 4. 2023 in do povračila stroškov, nastali v zvezi s tem zdravljenjem.

18.Sprejeta odločitev vpliva tudi na odločitev o stroških postopka. Ker tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP sama krije stroške postopka pred sodiščem prve stopnje kot tudi stroške odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Glej sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 179/2013 in sodba Psp 295/2022

2Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami

3Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami

4Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami

5Ur. l. RS, št. 2/2004

6Glej VIII Ips 64/2020 z dne 19. 1. 2021

7Glej VIII Ips 167/2018 z dne 4. 6. 2019

8Glej sodba VS RS VIII Ips 173/2001